Vir: Facebook profl Hollie DanceBritansko javnost že več tednov pretresa zgodba o 12-letnem dečku Archieju Battersbeeju, ki je letos spomladi utrpel hude poškodbe možganov. Zdravniki iz Kraljeve londonske bolnišnice, kjer se deček trenutno zdravi, so prepričani, da bi se njegovo zdravljenje moralo končati in da je v njegovem najboljšem interesu, da se ga odklopi iz aparatov, ki ga ohranjajo pri življenju. Njegova starša, Hollie Dance in Paul Battersbee, pa si želita, da bi dečku dali malo več časa, saj verjameta, da bi še lahko okreval. Primer trenutno obravnava višje sodišče v Londonu.
Med “njegovi možgani so mrtvi” in “njegovo srce še bije”
Ena od specialistk, ki je imela stik s fantom, je na zadnjem zaslišanju dejala, da testi niso pokazali “razpoznavne” možganske aktivnosti, so pa razkrili “pomembna področja nekroze tkiva” (t.j. odmrtje tkiva). Dodala je tudi, da verjame, da je “zelo verjetno”, da je dečkovo možgansko deblo mrtvo.
Kljub strokovnemu mnenju specialistke pa so na portalu Sky poročali, da zdravniki niso mogli opraviti testa možganskega debla – meril, potrebnih za razglasitev bolnikovega možganskega debla za mrtvega. Prav tako pa obstaja sum, da ima Archie poškodbo hrbtenice, ki bi lahko vodila do lažno negativnih rezultatov.
Bruno Quintavalle, odvetnik dečkove družine, je poudaril, da dokler celotno možgansko deblo ni mrtvo, je otrok še vedno živ in bi lahko okreval. Prav tako je izpostavil, da 12-letnika ne morejo razglasiti za mrtvega, če njegovo srce še bije. “Če ga razglasijo za mrtvega, čeprav dejansko ni mrtev, posledice ne bi mogle biti hujše,” je še povedal in dodal: “Če je nekdo živ, ko se odvzamejo organi (za darovanje), ga bo dejanje odstranitve utripajočega srca ubilo.”
Odvetnik Archiejeve družine: premalo dokazov za dokončno odločitev
Ker ima sodišče dolžnost, da v primeru spora v zvezi z otrokom (ali domnevno mentalno nesposobno osebo) imenuje zagovornika, ki bi naj deloval ločeno od staršev, a vseeno v otrokovo v korist, so to storili tudi v Archiejevem primeru. Vendar pa njegova zagovornica med zaslišanjem ni predstavila nobenih dokazov, ampak se je samo zanašala na izjave prič, v tem primeru zdravnikov. Ti so bili mnenja, da je Archie “po vsej verjetnosti”, “zelo verjetno” ali “verjetno” mrtev.
Ravno zaradi pomanjkanja dokazov je odvetnik Arhiejeve družine na sodišču poudaril, da takšne okoliščine primera še nikoli niso prišle pred angleško sodišče. “To, da bi moralo sodišče, če ni gotovosti, razglasiti, da je prišlo do smrti, je izredno resno vprašanje,” je dejal. Prav tako se mu zdi nesprejemljivo, da bi sodišče brez testa možganskega debla sploh lahko razglasilo dečkovo smrt, saj se nima na kaj sklicevati. Zato je odvetnik sodišče pozval, naj v tem primeru odločitev sprejme z gotovostjo “onkraj razumnega dvoma”, torej brez druge možnosti oz. dvoma.
Huda nesreča pri izvedbi internetnega izziva
Archieja iz Southenda v Essexu so na njegovem domu 7. aprila letos našli hudo poškodovanega in nezavestnega. Njegova mati je dejala, da je ob najdenju imel na glavi trak, ki je povzročil poškodbe možganov in da je najverjetneje sodeloval v internetnem izzivu. Od sprejetja v bolnišnico v vzhodnem Londonu Archie leži v komi.
Njegova mama je pred dnevi opazila, da je deček začel odpirati oči, že veliko prej pa se je zgodilo, da jo je držal za roko ali prste (roka mu dlje časa ni omahnila). Upravni sklad kraljevske londonske bolnišnice teh opažanj sicer ne zanika, vendar tem oprijemom daje drugačno definicijo, češ, da naj bi šlo zgolj za “trenje”, kar naj bi bilo skladno z togostjo mišic. Da bi postalo popolnoma jasno, kaj ti gibi pomenijo, pa bi bilo potrebno več časa. V ta namen je Arhiejeva mama v začetku sojenja sodnico pozvala, naj njenemu sinu, navdušenemu telovadcu, da “več časa”. “Vsem se tako mudi,” je povedala za tiskovno agencijo PA. »Prosim sodnico, naj mu da več časa – da mu da čas, da se bori. Minilo je le pet tednov. Čemu to hitenje? Nekaj vem in to je, da mi kot materi občutek pravi, da je moj sin tam in da se bom še naprej borila zanj.”
Podoben primer pred letom dni
Podoben primer je javnost spremljala marca 2021, ko je 18-letnega Lewisa Robertsa močno zadel kombi in so ga zdravniki razglasili za možgansko mrtvega. Njegove organe so želeli darovati drugim pacientom, a je fant tik pred darovanjem začel sam dihati.
Končna obravnava Archiejeva primera bo na družinskem oddelku višjega sodišča v Londonu potekala še v tem tednu.
Konflikt interesov med zdravniki in starši hudo bolnih otrok je v Združenem kraljestvu (žal) že precej pogosta zgodba. V zadnjih letih smo bili priča več primerov, kjer so bili na eni strani zdravniki, ki so v hudo bolnem otroku prepoznali le “nizko kvaliteto življenja” in zatrjevali, da je smrt njegova “najboljša korist”, na drugi strani pa so bili starši, ki so otroku želeli omogočiti še drugačen način zdravljenja (in pogosto so to možnost izven dotične bolnišnice tudi imeli). Predvsem pa so bili proti časovno določenemu odklopu z aparatov, ki so otroka ohranjali pri življenju (umetna ventilacija, hrana, tekočina).
Med zelo odmevnimi primeri je bil primer 11-mesečnega Charlieja Garda, ki je bolehal za redko mitohondrijsko boleznijo. Starša sta se kar nekaj mesecev potegovala, da bi bolnišnica Great Ormond Street v Londonu dojenčku napisala odpustnico in mu pustila oditi v ZDA na poskusno terapijo. A zdravniki v londonski bolnišnici Charlieju niso odobrili prevoza v ZDA. Prav tako niso dopustili, da bi ga starši vzeli domov. Nazadnje je bolnišnica preko sodišča dosegla, da so 11-mesečniku določili kraj in uro smrti (odklopitev od aparatov, čeprav je po cevki še vedno normalno sprejemal hrano, tekočino in je bilo njegovo zdravstveno stanje stabilno).
Podoben primer se je zgodil leta 2018 v bolnišnici Alder Hey v Liverpoolu, kjer so skoraj dveletnega Alfieja Evansa, kljub nasprotovanju staršev, odklopili z aparatov, ki so ga ohranjali pri življenju. Pred tem se je zanj zavzel kar sam papež Frančišek, sprejel Alfiejeva očeta v zasebno avdienco, deček je celo dobil italijansko državljanstvo, zdravniki iz Rima so prišli s helikopterjem ponj v bolnišnico, kjer je deček ležal, a sodišče otroku ni pustilo oditi iz države. Po umiku dotoka zraka, hrane in vode je deček na veliko presenečenje vseh dihal sam. Po poročanju Life Site News in številnih drugih portalov je četrtega dne pozno zvečer dobil štiri injekcije neznanega zdravila. Čez dve uri je bil mrtev. Alfiejev oče je njegovo smrt označil za »usmrtitev«, še posebej zato, ker so ga morali pokopati brez uradnega mrliškega pregleda in obdukcije, za katero britansko sodišče ni izdalo soglasja.
Kakšne pravice so se v takšnih primerih jemale staršem in kakšen bi bil etičen pristop do tako bolnih otrok (ali odraslih) si lahko preberete v povzetku izjave nekdanjega predsednika Papeške akademije za življenje, pred nekaj leti preminulega kardinala Elia Sgreccia.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
V današnjem času materializma, potrošništva, lepega videza, ko nas zanima samo mnenje drugih in ko se primerjamo z drugimi, ko nočemo biti stari, ko hočemo biti fit, zdravi, aktivni, je težko sprejeti, da medicina kljub temu, da lahko rešuje življenja bolje kot v preteklosti, še vedno ne more igrati Boga, kajne? To je težko doumljivo, vendar “zgodi se tvoja volja”, sprejemanje življenja in smrti – za večina ljudi zelo težko, zato se bojijo razmišljati, kaj bi naredili, če se zgodi, kar se je temu fantu zgodilo.
Oklepanje življenja za vsako ceno pač ni nekaj, kar bi lahko rekli, da je zdravo razmišljanje. Vegetiranje, trpljenje v nedogled, nepokretnost dolga leta – je to človeka dostojno življenje? Zase vem, da tega nočem, zato sem že dolgo časa nazaj povedala tistim, ki so mi najbližji, kaj v primeru, če se mi zgodi kaj takega, kar se je temu fantu. In potem ni dileme, ali človeka odklopiti ali ne. Ampak ker ljudje dokler so mladi, zdravi, ne razmišljajo o tem, se seveda zgodi, kar je napisano v tem primeru ali v ostalih primerih, ko so starši na enem bregu, zdravniki na drugem bregu. Seveda po drugi strani ne moremo stoprocentno zaupati zdravnikom, vsaj jaz ne, saj smo videli, kaj so počeli med korono. Dokler smo zdravi, ne rabimo nikogar, tudi vsi nas imajo radi, vsi nas sprejemajo. Ko človek zboli, ko je terminalno bolan, ko je blizu smrti, ga nihče več ne pogleda in takoj se začnejo komentarji, češ v breme družbi bo, trpi, itd. Mi za drugega človeka ne moremo vedeti, koliko trpi, ali trpi, kaj se mu dogaja v možganih, ali nas sliši, vidi.
Smo družba, ki nismo empatična in človeška, to sem spoznala že dolgo časa nazaj (pustimo posameznike, ki kljub taki družbi živimo na drugačen način in imamo okrog sebe dobre ljudi, si pomagamo), korona pa je pokazala še bolj, da nam sočlovek nič ne pomeni. Nekateri ljudje gredo tudi preko trupel.
Odlično napisano, realno! Življenje ni potica in tudi umiranje je včasih strašno težko, kljub razviti medicini, ki še zdaleč ne more vedno pomagati! Včasih sem veliko hodila po domovih za starejše, saj sem imela v domu tete, tasta, obiskovala sem tudi vaščane in znance. Kako hudo je bilo gledati te uboge stare ljudi, ki so vdani v usodo nepremično ležali na posteljah in gledali v zrak. In čakali, čakali, da bo noč in potem spet čakali, da bo prišlo jutro. In tako iz dneva v dan!
Znanka, ki je delala v DSO kot medicinska sestra mi je povedala, da ljudje še nikoli niso tako težko in tako dolgo umirali. Včasih so ljudje umrli, ko je prišel njihov čas, sedaj pa so zdravila, srčni spodbujevalci in vsi mogoči pripomočki, ki življenje podaljšujejo, kakovost takega življenja pa vemo, kakšna je….
Primer Alfieja Evansa mi je najbolj poznan in v bistvu je to grozno, kako so odvzeli staršem vse pravice, kako staršem niso pustili oditi skupaj z otrokom v Rim na dodatno zdravljenje, če je obstajala možnost. To da so bili zdravniki razsodniki, to, da niso pustili obdukcije, to da sodišče ni izdalo za obdukcijo, to je grozno, tukaj se vidi, kako je celoten sistem v državi nečloveški, ni vživljanja v stisko drugega. Ene zadeve se lahko rešujejo na splošno, umiranje, smrt človeka bi se morala obravnavati indivitualno. To je bilo barbarstvo. In barbarstva se dogajajo v najbolj civiliziranih državah, ker je seveda najbolj pomembno, da si mlad, zdrav, gibčen, lep, itd.. V revnih državah otroci prej umrejo, preden bi sploh imeli možnost, da se mu podaljša življenje. Zato je sprejemanje življenja in smrti npr. v Afriki drugačno od našega sprejemanja, kjer se vsega bojimo.
Mene je pretresla in navdahnila knjiga Dva koraka po mokri mivki francoske avtorice Anne-Dauphine Julliand, toplo priporočam v branje. Presunljivo branje ampak še kako resnično soočanje z neozdravljivo boleznijo njene hčerke, ki ji je družina do konca življenja stala ob strani. In v Franciji je tudi medicinsko osebje pomagalo, da je družina bila skupaj do konca, da so se lahko poslovili od hčerke. To je pravo nasprotje britanske prakse.
Knjigo sem brala pred leti in je resnično pretresljiva. To je zgodba o brezpogojni starševski ljubezni, do konca. Pravi starši so za svojega otroka pripravljeni narediti vse, da bi mu podaljšali življenje, pa čeprav za samo en dan.
Samo barcaffe, poklon vašemu razmišljanju. In izkušnje,ki jih imate. Tudi sama sem veliko delala s starejšo populacijo,poleg tega sem bila prostovoljka na Onkološkem,prav tako varuška v enoti CUDV Draga.
Da se ne pusti ljudem umreti,da podaljšujemo agonijo,da umrejo brez dostojanstva,sami,brez svojcev,to je grozno.
Ker si se vedno ne upamo priznati,da nas je strah,predvsem samih sebe.
Zgolj načelen komentar, ne nujno povezan s tem primerom.
Razmišljal sem že kaj je s temi “na aparatih” stanji. A imamo pravico nekoga sploh zdraviti, če tega sam noče? A ga imamo pravico držati ujetega v tem telesu? Da nismo malce hinavski s tem.
Primer 1: 1872, človeka doleti kap, bližnji ga tolažijo, ko on počasi odide. Konec zgodbe. Kdo je preživel je bil pač zdrav. Imel je otroke in ti so bili zdravi, ker nanje ni prenašal nekih hudih dednih bolezni, saj je prej sam umrl, če jih je imel, kot pa da bi se razmnožil s temi slabimi geni.
Primer 2: 1998, mojega sorodnika doleti kap. Rešilec divja skupno 70 kilometrov v obe smeri, porabi vsaj 7 litrov nafte, da ne rečem koliko stresa od ekipe in tudi na cesti. V bolnici mu ne morejo pomagati. Vegetira tam 14 dni. En del telesa daje neke odzive obiskovalcem, kak prst se zgane. Drug del telesa mrtev, zaudarja, koža pepelnate barve mrliča. Molimo, da srce neha biti, ker drugače bo živ razpadel na postelji. Gangrena pomaga. Po enem mesecu vegetacije se ga nekdo usmili. Smo imeli pravico matrati telo in duha? Samo zato, ker danes imamo rešilca, pred 100 leti pa ga ni bilo?