Kardinal Sgreccia po smrti Charlieja Garda: niso ga imeli pravice odklopiti, spremljati bi ga morali do naravne smrti

Charlie Gard, deček, ki je v tem poletju pritegnil pozornost svetovne javnosti, bi včeraj praznoval prvi rojstni dan.

Žal mu to ni bilo dano. Njegova starša sta po večmesečni pravni bitki klonila in sprejela najtežjo odločitev svojega življenja: Charlieju sta »pustila oditi«.

Dokončno je bilo njuno upanje pokopano konec julija, ko so novi Charliejevi izvidi pokazali, da je za vsakršno zdravljenje, tudi poskusno, žal prepozno.

A tudi po tej njuni odločitvi zapletov še ni bil konec: vrhovno sodišče v Londonu je potem, ko sta starša že prekinila pravno bitko glede možnosti zdravljenja z londonsko bolnišnico Great Ormond Street, še isti teden določilo, kdaj in kje mora Charlie umreti.

Poteptane pravice staršev pa tukaj niso edina stvar, o kateri bi morali razpravljati. Obstaja še bolj temeljno vprašanje in sicer, kdo ima pravico, da koga odklopi iz umetne ventilacije in mu povzroči smrt?

Na to pereče vprašanje si po Charliejevi smrti marsikdo ni upal odpreti debate, zelo jasno pa je nanj odgovoril nekdanji predsednik Papeške akademije za življenje, kardinal Elio Sgreccia.

Staršema in Charlieju je bila vzeta pravica

Sgreccia najprej izpostavi, »da je bila Chrisu in Connie Gard odvzeta in preprečena pravica, da bi videla otroka umreti v svojih rokah, da bi ga videla umreti naravne smrti.«

O naravni smrti pa kardinal Sgreccia pove, da se zgodi takrat, »ko organizem ni več zmožen sprejeti hrane in pijače ali druge vrste umetne hrane in tekočine.«

Samo takrat, ko telo več ne zmore zaužiti ničesar, se umetni dotoki odstranijo. »Kajti ponujati jih na silo, bi pomenilo nasilje. A dokler jih telo še lahko zaužije in čuti potrebo po tem, mu to mora biti omogočeno.«

Pomembno je vedeti, da je »organizem tisti, ki se odklopi« in sicer takrat, »ko čuti, da ni več sposoben ohranjati življenja, t. j. duhovnega življenja, ki je večje od nas.«

Za malega Charlieja vemo, da ni imel težav s sprejemanjem umetne hrane. Njegovo stanje je bilo stabilno, telo hrane ni zavračalo. Mama Connie je celo povedala, da se je Charilie v zadnjih mesecih redil in bil zaradi tega na dieti.

Tudi čas umiranja je del življenja

Charlie najbrž ne bi dolgo živel in tako kot pri vsakem na smrt bolnem pacientu pride čas umiranja, ki ni pomemben samo zanj, ampak tudi za njegove domače.

Sgreccia poudarja , da je umiranje del življenja in da ni ničvredno. »In četudi ga ni mogoče preprečiti preko terapij ali, kot v tem primeru, preko poskusnega zdravljenja, vseeno predstavlja pomemben trenutek življenja. In ta trenutek, ki se lahko razvleče na dneve, mesece in včasih tudi na leta, mora biti spremljan.«

Sgreccia za zgled spremljanja ob smrti postavlja Mati Terezijo, ki ni imela namena spreminjati bolnikove usode (preko zdravljenja, bolnišnic itd.), ampak ga je negovala s srcem, s skodelico mleka, z nežnim dotikom.

»To je primer, kako nekoga spremljati ob smrti, brez da si privzemaš pravico do ‘odklopa’.« Kajti »potihoma odklopiti cevke, ki nekoga ohranjajo pri življenju, brez prisotnosti staršev, se mi zdi nasilje nad starševsko pravico, še posebej pa nad dostojanstvom umirajočega. Nekoga je dovoljeno odklopiti šele potem, ko je izdihnil svoj zadnji dih.«

Spoštovanje izkazujemo s spremljanjem, ne odklopom od aparatov

Kardinal Sgreccia v svojem pismu še izpostavi, da se to čuti dolžnega povedati: »Kajti če tega ne bi storil, se mi zdi, da obhajanje Charliejevega rojstnega dneva (4. avgusta) ne bi bilo dopolnjeno.« Ter doda, da bi rad preprečil podobne bodoče primere.

Sgreccia še enkrat ponovi, da ne želi, da kdorkoli kogarkoli odklaplja, kajti ‘odklopi’ oziroma »loči se le duša, ko vidi, da je telo ne more več podpirati.«

Nihče torej nima pravice omejevati življenja, četudi se v njegovih očeh zdi, da ima »nizko kvaliteto« in da bi bila njegova »največja korist« smrt. Vsakdo pa lahko »bolniku izkazuje čast vse do njegovega zadnjega trenutka in mu daje vse spoštovanje, ki si ga ta zasluži.«