Mali Charlie Gard – Zakaj ga ne smemo pozabiti?

Foto: Canva

Danes je praznik nedolžnih otrok. V sodobnem času se na ta dan spominjam predvsem mnogih otrok, ki umrejo v splavih. Čedalje več pa je tudi rojenih, a bolnih otrok, ki jih je kratena pravica do življenja.

Letošnje leto je zaznamoval predvsem primer Charlieja Garda, o katerem poleti smo na iskreni.net veliko pisali.

S strani države mu je bila kratena pravica do zdravljenja, na koncu pa še pravica, da bi lahko umrl doma in ne v bolnišnici.

Charlie ni bil osamljen primer

Charlie nam je znan, ker je bil medijsko zelo izpostavljen. Prebudil je svetovno javnost, da se bolj zaveda problema.

Žal pa se podobni primeri še vedno dogajajo. Samo v Charliejevi domovini, Veliki Britaniji, so mediji v preteklih mesecih poročali o dveh podobnih primerih: 18-mesečnem dečku Alfieju Evansu in 8-mesečnem dečku Isiahu Haastrupu.

Zato Charlija Garda ne smemo pozabiti. Ohranjati je treba spomin na njegov primer, da bi razvijali ozaveščanje, znanje in moč, da se v podobnih primerih borimo za pravice otrok in družine.

Charlie Gard – državna usmrtitev

Tudi s tem namenom je v Italiji nedavno izšla knjiga z naslovom »Charlie Gard – državna usmrtitev«.

Napisala jo je Assuntina Moresi, docentka fizikalne kemije na univerzi v Perugii in članica italijanske državne komisije za bioetična vprašanja.

Moressijeva je v knjigi natančno popisala dejstva (vključno z dokumenti) iz Charlijevega dramatičnega primera, za katerega ocenjuje, da na »simbolni ravni predstavlja konec človeštva«.

Knjigo je napisala zato, da bi bilo »pravici zadoščeno ob tako veliki nepravičnosti« in da mali Charlie Gard ne bi šel v pozabo.

Dogovorjeni primeri, da bi postavili zgled, kako ravnati v prihodnosti

Moressijeva ne misli, da je pri Charlieju šlo za osamljen ali celo slučajen primer. Opozarja na podobnost z drugimi primeri (denimo Eluana Englaro, Terri Schiavo, DJ Fabo): »Vsi ti primeri so bili dogovorjeni za mizo, da bi jih postavili za zgled, kako delovati v podobnih situacijah v prihodnosti.«

Evtanazijska mentaliteta se v splošno miselnost uvaja postopoma, kajti vemo, da se pri takšnih stvareh nikoli ne delajo veliki koraki. Zato je po mnenju Morresijeve Charlie tako pomemben: je kot stražar, ki nas je opozoril, da smo že vstopili v to mentaliteto in nas ozavestil, da je zaradi te smrtonosne logike najbrž bilo že veliko drugih nevidnih žrtev.

Morresijeva še opozarja: »Če nadaljujemo z razmišljanjem na osnovi ‘morebitnega trpljenja’, ki ni bilo dokazano, ampak je za to obstajala le verjenost, bodo ‘končani’ tudi tisti, ki so na intenzivni negi, vsi hipotetično trpeči.«

Ko »favor vitae« ni več temeljni kriterij

V jedru Charliejevega primera sta bili dve vprašanji – vrednost človekovega življenja in pravice družine.

Nekoč je bil v podobnih primerih temeljni kriterij t.i. »favor vitae«. Življenje je veljalo za prvo med pravicami, vse se je naredilo v prid življenju, da se ohrani življenje.

Zdaj pa se kot kriterij skuša uveljavljati t.i. »kvaliteta življenja«  – in tako nastopijo primeri, ko naj bi življenje ne zaslužilo več, da bi bilo živeto in naj bi bilo veliko bolje umreti.

Morresijeva opozarja na potrebo po razlikovanju med zdravstvenim stanjem, ki ni ozdravljivo (it. »inguaribile«) in zdravstvenim stanjem, ki ga ni več mogoče oskrbeti (it. »uncurabile«). »Če življenje pomeni samo zdravje ali kvaliteto življenja, potem v trenutku, ko teh pogojev ni več oziroma ni možnosti za ozdravitev, postane vseeno, ali lahko nekdo še poskrbi zate.«

Država, ki potepta pravice družine

Pri Charliejevem primeru pa je šlo še za eno dimenzijo. Charliejeva starša sta se zavedela zgoraj opisane razlike. Srčno sta se zavzemala najprej za pravico do zdravljenja in nato še pravico do oskrbovanja. A jima je država s silo vzela pravico odločanja oziroma prizadevanje v prid življenja njunega sina.

Na koncu, ko je bilo jasno, da so res vse možnosti zdravljenja izčrpane, jima je celo preprečila, da bi se lahko Charlie vrnil domov, kjer bil lahko umrl v domačem okolju.

Zdravniki bolnišnice GOSH v Londonu, kjer se je Charlie zdravil in ki so najprej preprečevali možnost poskusnega zdravljenja v ZDA, so nato padli v »delirij vsemogočnosti«, kakor pravi Morresijeva, in na koncu izbrali še hospic, kjer je Charlie moral umreti.

Pri tem pa so zapletli v klobčič bizarnih argumentacij ali celo laži, kot recimo, da je ventilacijska naprava prevelika in ne bi šla skozi vrata Charlievejega doma ali da so težave pri tem stopnice, za katere se je potem izkazalo, da jih v Charliejevem stanovanju sploh ni bilo.

Dvoličnost medijev

Morresijeva pa opozori še ena en zanimiv fenomen Charliejeve zgodbe – mobilizacijo javnosti, ki je v neki točki prebilo dvoličnost, dvojna merila medijev.

Mediji so poskušali začetno mobilizacijo, ki jo je sprožila solidarnost do malega Charlieja, zasenčiti. Niso govorili o večernih molitvah, niso prikazovali stavbe, »obarvane« v modre barve … »Če bi bili odeti v barve mavrice, bi tudi bili tiho?« se sprašuje Moressijeva.

Niso mogli prenesti, da se je dvig množic zgodil veliko širše kot samo v krogih uveljavljenih pro-life pobud, zvezdnikov in predvsem brez njihove podpore, podpore mainstream medijev.

Mobilizacija, ki jo je povzročil Charlie, se mora nadaljevati …

Zato je vsak spomin na njegov primer tako pomemben, zato je Charlie za nas vse velika učna ura. Kajti v današnjem svetu se bo za Charieje še treba boriti.