Ponovno primer otroka, ki ga želijo odklopiti z aparatov

Vir: Facebook/Jacobo Coghe/ProVita

Te dni se na britanskem sodišču ponovno odvija drama staršev, ki si že dober mesec prizadevajo, da bi ohranili življenje svoje 8-mesečne hčerke Indi, ki ima redko mitohondrijsko bolezen. Po zadnji razsodbi sodišča deklica mora umreti, določena ji je tudi ura smrti. Sodnik Peel ni upošteval možnosti dekličinega zdravljenja v Italiji, še manj pa poslednje želje staršev, ki si po vseh neuspešnih sodnih bojih želijo le, da bi deklica lahko umrla doma.

Po odredbi sodišča deklica mora umreti v bolnišnici ali v hospicu

Včeraj popoldan je sodnik Peel med zasebno spletno obravnavo odločil, da Indi ne sme biti “ekstubirana” doma, temveč mora ostati v bolnišnici ali se preseliti v hospic. Ugotovil je, da bi bila “ekstubacija in paliativna oskrba na družinskem domu” “skoraj nemogoča” in “zagotovo v nasprotju” z Indijinimi najboljšimi interesi. Kot je poudaril, bi “glede na klinične zaplete to bilo preveč nevarno.”

Dean Gregory in Claire Staniforth, Indijina starša, sta se nenehno borila za razveljavitev številnih odločitev britanskih sodišč in iskala načine, da bi njuna hči ostala na aparatih za ohranjanje življenja. Pretekli konec tedna, v soboto 4. 11., sta izgubila še pritožbo za razveljavitev sodbe sodnika Peela, ki je sklenil, da potovanje v pediatrično bolnišnico Bambino Gesù v Rimu, kjer so ji ponudili zdravljenje in italijansko državljanstvo, ne bi bilo v Indijino največjo korist. Starša prav tako nista uspela prepričati sodnikov Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu v Franciji, da bi razveljavili odločitev o zdravljenju.

Kako se je začelo?

Indi se je rodila februarja letos z redko mitohondrijsko boleznijo. Po besedah njenih staršev je kljub invalidnosti srečen otrok, ki se odziva na njun dotik, se joka, premika roke, opazuje in se smehlja. Indi so vse od njenega rojstva zdravili na pediatrični intenzivni negi v medicinskem centru v Nottinghamu, v začetku oktobra pa sta bila njena starša le 48 ur vnaprej obveščena, da bo potekala sodna obravnava, na kateri se bo odločalo o usodi njune hčerke.

13. oktobra je sklad univerzitetne bolnišnice v Nottinghamu na zaprtem zaslišanju na višjem sodišču v Londonu sodniku povedal, da je v Indijinem “najboljšem interesu”, da se ji v primeru poslabšanja stanja ne omogoči zdravljenje za “ohranjanje življenja”. Sodnik višjega sodišča Robert Peel je isti dan odločil, da je v “najboljšem interesu” osemmesečne Indi, da se je odklopi z aparatov, ki ji vzdržujejo življenja. Indijina starša sta se na sodbo takoj pritožila, pri čemer ju je podpiral Krščanski pravni center.

Indijin oče: Kriminalno je, da se starši hudo bolnega otroka moramo boriti na sodišču

Po prvi razsodbi je Indijin oče dejal: “Zdi se, da je sklad dobil dovoljenje, ki ga je želel dobiti za zakonito izvedbo smrtne obsodbe za Indi. Ali je to v najboljšem interesu Indi ali sklada?” /…/”V svojem kratkem življenju je dokazala, da se vsi motijo in da si zasluži več časa in oskrbe s strani državne zdravstvene službe”. Prav tako je dodal, da je kriminalno, da so starši, ki v tako težkih okoliščinah poskušajo narediti vse za svojega otroka, postavljeni pred sodišče in se morajo spopadati s težo celotnega sistema, ki je usmerjen proti njim. “Indi zagotovo lahko doživi srečo. Joče kot običajen otrok. Vemo, da je invalidna, vendar invalidov ne pustimo umreti. Želimo ji samo dati priložnost,” je še povedal.

Kot smo omenili, italijanska vlada je mali Indi podelila italijansko državljanstvo, da bi dekličina zdravstvena oskrba potekala nemoteno. Predsednica vlade Giorgia Meloni je na družbenem omrežju X zapisala: “Pravijo, da za malo Indi ni več veliko upanja, vendar bom do konca storila vse, kar je v moji moči, da obvarujem njeno življenje. In pravico njene matere in očeta, da zanjo storita vse, kar je v njuni moči.”

Starša sta se na zadnjo odločitev sodišča, ki je določilo uro in kraj končanja življenja deklice – to je danes ob 14.00 –, pritožila.

11-mesečni Charlie Gard (2017), 23-mesečni Alfie Evans (2018), 12-mesečni Isaiah Haastrup (2018), 6-letna Zainab Abbassi (2020), 12-letni Archie Battersbee (2022) … vsi ti so otroci, katerih primeri so se pojavili, preden se je Indi sploh rodila in kjer so britanske bolnišnice in “skrbniki” nasprotovali izrecnim željam staršev, da bi nadaljevali z oskrbo, s končnim rezultatom sodnih odredb, ki so neposredno vodile do smrti vsakega od teh otrok.

 

Pediatrična bolnišnica Bambino Gesù v Rimu je svojo pomoč ponudila tudi Charlieju Gardu in Alfieju Evansu, vendar jima je višje sodišče v Londonu zavrnilo možnost premestitve v Italijo.

 

Nottinghamski škof Patrick McKinney in škof John Sherrington, vodilni škof za prolife vprašanja, sta včeraj komentirala trenutni primer:

 

“Kadar postane zdravljenje nesorazmerno z morebitno koristjo, je treba ohraniti ustrezno paliativno oskrbo bolne osebe. Prekinitev nesorazmernih terapij ne more upravičiti prekinitve osnovne oskrbe, ki vključuje zdravljenje, ki je potrebno za ohranjanje bistvenih fizioloških funkcij, dokler jih telo lahko koristi (kot so hidracija, prehrana, sorazmerna dihalna podpora, termoregulacija in obvladovanje bolečine). Poleg duhovne oskrbe, ki je namenjena tistemu, ki se bo kmalu srečal z Bogom, Cerkev meni, da so ti postopki potrebni za spremljanje teh malih bolnikov do dostojanstvene naravne smrti.

 

“Dolgotrajna neozdravljiva bolezen je na žalost del človeškega stanja. Nikoli ne smemo delovati z zavestnim namenom končati človeško življenje, vključno z odvzemom osnovne oskrbe, da bi lahko dosegli smrt. Vendar pa se moramo včasih zavedati omejitev, ki jih lahko storimo, pri tem pa vedno ravnati humano v službi bolne osebe, dokler ne nastopi čas naravne smrti. Upamo in molimo, da bo družina po tej odločitvi v prihodnjih dneh in tednih postopoma našla mir. Naše molitve so z dojenčico Indi, njenimi starši in družino ter tistimi, ki skrbijo zanjo.”

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Komentarji

  1. V kakšnem svetu živimo! Po eni strani se izdeluje orožje in se z njim vsak dan mori nedolžne ljudi, civiliste, stare ljudi, otroke, nosečnice, po drugi strani pa ni denarja za zdravljenje enega otroka!
    In ne samo to: uničuje se vse: bolnišnice, gospodarska poslopja, kulturne objekte, sakralne objekte, vso infrastrukturo. Ne samo, da se ubija ljudi, ustvarja se tudi invalide, da ne govorimo koliko sirot bo še ostalo na tem svetu.
    Človek je prav podivjal. Kot da mu ni nič več sveto.
    Me je pa prijetno presenetila italijanska predsednica vlade Giorgia Meloni, s tem je pokazala, da ji ni vseeno za malega človeka.
    Vse dobro mali Inti.

  2. Čim dlje stran od SODIŠČ, CENTROV ZA SOCIALNO DELO, ZDRAVSTVA, pa nekako lahko rečemo, da bomo normalno živeli.
    MI je hudo za starše male Indi, da se punčko mrcvari po medijih, sodišču, v bolnišnici, namesto, da bi se dostojno poslovili od nje doma, saj je za pričakovati, da ne bo več dolgo živela.

    Na rtvslo.si je bil za Vse svete čudovit dokumentarni film, kdor ga še ni gledal, naj si ga pogleda, na voljo do konca novembra na portalu:

    https://365.rtvslo.si/arhiv/tuji-dokumentarci/174904535

    Sprejemanje življenja, sprejemanje smrti, sprejemanje obsmrtnih izkušenj, sprejemanje, da vsega ni konec, duša živi naprej!

    Ko sem prebrala knjigo DVA KORAKA PO MOKRI MIVKI, francoske novinarke, takrat sem sprejela vse od tega, kar sem napisala. Priporočam v branje, žalostno, tragično, srce parajoče, a hkrati osvobajajoče!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja