Z aparatov odklopili 12-letnega Archieja, sodišče je odločilo, da je smrt njegova “največja korist”

Vir: Facebook

V začetku junija smo pisali o primeru 12-letnega britanskega dečka, ki so ga 7. aprila letos doma našli nezavestnega, potem ko naj bi zaradi sodelovanja pri spletnem izzivu doživel hude možganske poškodbe.

Zdravniki iz Kraljeve londonske bolnišnice, kamor je bil deček dan po nesreči sprejet, so ga želeli odklopiti z aparatov, ki so ga ohranjali pri življenju, a sta se njegova starša podala v pravni boj, da bi sinu omogočila več časa za morebitno okrevanje. Prav tako je dečkova mama od samega začetka zatrjevala, da bi ji bilo lažje sprejeti sinovo naravno smrt kot pa načrtovano smrt, odrejeno s strani sodišča.

Archiejeva družina je ob pomoči Krščanskega pravnega centra storila vse, da bi dečka ohranila pri življenju. A zadnjo besedo je imelo višje sodišče, ki je odločilo, da je dečkova “največja korist” smrt. V soboto, 6. avgusta 2022, so ga tako odklopili z aparatov. Dvanajstletnik je umrl le nekaj ur kasneje.

Archiejeva družina: To je barbarstvo

Sorodnica: Nobena družina ne bi smela iti skozi to, kar smo preživeli mi.

Njegova mati, Hollie Dance, je zbranim pred Kraljevo londonsko bolnišnico v solzah dejala, da je Archie umrl ob 12.15 in da je najbolj ponosna mama na svetu. “Bil je tako lep deček. Boril se je do konca,” je dejala.

Ella Carter, sorodnica družine, ki je stala tik ob njej, je dodala, da je bilo “barbarsko” videti mladega fanta umreti. Povedala je, da so zdravniki ob 10. uri Archieju prenehali dajati zdravila, nato je bil dve uri stabilen, dokler niso odklopili še aparata za umetno predihavanje pljuč. “Prav nič dostojanstvenega ni v gledanju, kako se družinski član ali otrok duši. Nobena družina ne bi smela iti skozi to, kar smo preživeli mi – to je barbarstvo,” je povedala.

Družina se je borila do konca, a izgubila. Podobno je doživelo že več družin pred njimi.

Oblasti so zavrnile vse želje Archiejeve družine in jih pustile skrušene.

Družina se je za malega Archieja borila prav do konca, izkoristila je vse pravne možnosti, vendar je bila pri mnogih neuspešna. Nazadnje, kot je povedala mama Hollie, so oblasti zavrnile vse njihove želje in jih pustile skrušene. Najprej je prizivno sodišče 1. avgusta zavrnilo prošnjo Konvencije o pravicah invalidov pri Združenih narodih, ki je prosilo vlado za odlog odklopitve z aparatov, dokler ne obravnavajo primera, nato je 3. avgusta Evropsko sodišče za človekove pravice sporočilo, da se ne bo vmešavalo v odločitve britanskih sodišč in je zato zavrnilo obravnavo prošnje staršev. Kot zadnje je dan pred Archiejevo “načrtovano smrtjo”, 5. avgusta, sodnica višjega sodišča razsodila, da bi bila tveganja ob premestitvi otroka v hospic velika in nepredvidljiva ter da “Archiejeva korist mora ostati v središču vseh sklepov, ki jih sprejme to sodišče.”

Primer je v zadnjih petih letih v Veliki Britaniji že peti medijsko izpostavljen primer, kjer bolnišnice (in kasneje sodišča) niso spoštovala volje staršev in so otroku določile smrt kot “največjo korist”. Kot je bilo v primerih Charlieja Garda in Alfiea Evansa, so tudi Archieja zdravniki v tujini (v Italiji in na Japonskem) čakali odprtih rok. Žal je sodišče odločilo drugače.

Detajli primera, o katerih mediji skoraj niso poročali

Po poročanju Krščanskega pravnega centra, ki je zastopal Archiejevo družino, so zdravniki že prvo noč po prihodu dečka v bolnišnico svojcem povedali, da ne bo preživel niti 24 ur. Dva dni kasneje so jim rekli, da je “možgansko mrtev” in jih povabili, naj se pogovorijo o darovanju organov. Toda v naslednjih tednih je dečkovo srce bilo še naprej, zato so opravili magnetno resonanco in dodatne radiološke preiskave. Testa delovanja možganskega debla pa jim ni uspelo narediti, ker so se bali poškodovati otrokovo hrbtenjačo. Odločilna za vzpostavitev diagnoze je bila na koncu magnetna resonanca, opravljena 31. maja 2022, kjer so zdravniki prišlo do “zaključka”, da je otrok “najverjetneje” mrtev.

V luči določitve, da je Archie najverjetneje mrtev, čeprav njegovo srce še bije, se je nato v začetku junija nadaljevala obravnava na Višjem sodišču v Londonu, kjer je med zaslišanjem kot strokovnjak sodeloval tudi ugledni nevrolog in vodilni kritik koncepta možganske smrti v ZDA, profesor dr. Alan D. Shewmon. Ta je sodišču predložil dokaze, ki jim noben drug strokovnjak v sodni dvorani ni nasprotoval. Med drugim je povedal, da obstajajo številni dokumentirani primeri, ko so bolniki z diagnozo možganske smrti pozneje okrevali. Opozoril je tudi, da sodobni radiološki testi ne omogočajo natančne diagnoze, ker ne morejo ločiti odsotnosti krvi v možganih od nizkega pretoka krvi. Nizek pretok krvi v možganih pa bi bil skladen s stanjem, imenovanim globalna ishemična penunmbra, ki je potencialno reverzibilna.

Toda 13. junija je sodnica višjega sodišča Archieja razglasila za možgansko mrtvega “glede na razmerje verjetnosti”, t. j. na podlagi slikanja z magnetno resonanco in drugih radioloških preiskav, kljub opozorilom dr. Shewmona. Archiejeva mama je tistega dne v izjavi pred sodiščem dejala, da najbrž gre za prvi primer, kjer so nekoga razglasili za “verjetno mrtvega” zgolj na podlagi rezultatov magnetne resonance.

Bioetični center Anscombe s sedežem v Združenem kraljestvu je že tekom sojenja opozarjal, da “se zdi nenavadno, da bi morala biti vprašanja življenja in smrti stvar ravnovesja verjetnosti in ne nedvomne odločitve.” Po Archiejevi smrti pa so zapisali, da je povsem jasno, da “obstajajo resne težave s trenutnim kliničnim, medosebnim, etičnim in pravnim pristopom do teh situacij,” prav tako pa opozorili na “očitno sistematično pomanjkanje spoštovanja v angleškem pravu do vloge in odgovornosti staršev v takih primerih.”

Krščanski pravni center, ki je zastopal Archiejevo družino, je na svoji spletni strani izpostavil pomenljive točke glede tega primera.

Objavljamo povzetek.

 

1. Redefinicija smrti

 

Od nekdaj so smrt tako zdravniki kot laiki identificirali s popolno in nepopravljivo odsotnostjo srčnega utripa in krvnega obtoka. V 20. stoletju pa se je po nevrologu, Christopherju Agamemnonu Pallisu (1923-2005), uveljavila teorija o “smrti po nevroloških kriterijih” ali “možganski smrti”. Pallis je večino svoje kariere preživel v bolnišnici, ki je bila transplantacijski center, kar pomeni, da je pogosto moral diagnosticirati smrt, medtem ko je pacientovo srce še bilo. Seveda je pri tem šlo za očiten praktični problem. Pallis je priznal, da morajo “merila, ki se uporabljajo za diagnosticiranje smrti na nevroloških razlogih, temeljiti na izrecno oblikovanem filozofskem konceptu smrti in biti splošno sprejeta v večkulturni družbi.” Pallis pa je bil ateist in prepričan, da živeti pomeni zgolj “funkcionirati”.

 

Združeno kraljestvo nima zakonske definicije smrti, niti nobene ustaljene definicije v običajnem pravu. Vendar pa je Akademija medicinskih kraljevih kolidžev v svojem Kodeksu ravnanja za diagnozo in potrditev smrti iz leta 2008 sprejela “smrt možganskega debla” kot pravo smrt. V dveh ali treh prvostopenjskih odločitvah so sodišča ugotovila, da so ljudje mrtvi na podlagi izida testa možganskega debla. (Vendar, kot smo lahko prebrali, test možganskega debla pri Archieju ni bil opravljen).

 

2. Načrtovana smrt kot “dostojna”, naravna smrt kot “nedostojna”

 

Archiejeva družina je želela počakati, da bi videla, kaj se bo z dečkom zgodilo, vendar je bilo to stališče za bolnišnico in kasneje za sodišča popolnoma nesprejemljivo. Odvetniki bolnišnice so tekmovali z nevarnostjo nenadne, ‘nenadzorovane’ in ‘nenačrtovane’ smrti. Zanje je bilo nujno potrebno, da ‘zaščitijo Archiejevo dostojanstvo’ in zagotovijo da je njegova smrt pravilno ‘načrtovana’ in da se zgodi ob točno določenem času.

 

Miselnost bolnišnice in njenih odvetnikov je bila pri tem enaka logiki zagovornikov evtanazije – vse, kar je manj kot nadzorovana in načrtovana smrt, je napad na človeško dostojanstvo. To potrjuje tudi pričanje Archiejeve zdravnice na intenzivnem oddelku za terapijo otrok, ki je zavrnila zamisel o naravni smrti in jo opredelila kot ‘nepredvidljivo, kaotično po naravi in nedostojno’. Na to trditev se je odzvala Archiejeva mama, ki je povedala, da ni nič bolj travmatičnega kot pa načrtovana smrt.

 

3. Neravnovesje moči

 

Ena od odločilnih značilnosti primerov ob koncu življenja je neravnovesje moči med bolnišnico in vpletenimi družinami. Bolnišnice imajo dostop do vrhunskih odvetnikov in svetovalcev, ki jih lahko najamejo. Njihov cilj pa je na koncu doseči rezultat, ki ga želijo njihove stranke: ne delajo tistega, kar je v najboljšem interesu pacienta, temveč svojih klientov.

 

Enako zaskrbljujoč je tempo, v katerem se odvijajo ti primeri. Bolnišnice lahko v pričakovanju vložitve svoje zadeve vnaprej pripravijo vse svoje dokaze in pričevanja. Družina, pogosto brez pravnega znanja in omejenih sredstev, pa se mora boriti v kratkem časovnem okviru. Poleg tega bolnišnice staršem ne ugodijo vedno pri zahtevah, da zagotovijo ustrezno zdravstveno dokumentacijo, potrebno za sodne postopke.

 

4. Starši potrebujejo podporo

 

Alfie Evans, Isaiah Haastrup, Zainab Abbassi, Charlie Gard … vse to so otroci, katerih primeri so se pojavili pred Archiejevim, kjer so bolnišnice in “skrbniki” nasprotovali izrecnim željam staršev, da bi nadaljevali z oskrbo, s končnim rezultatom sodnih odredb, ki so neposredno vodile do smrti vsakega od teh otrok.

 

Čeprav so ti primeri vedno čustveni in težki, bi morale bolnišnice na koncu počakati, da so starši pripravljeni. Eden najbolj težkih dejstev vsakega od teh primerov in eden od razlogov, zakaj so ti primeri pritegnili toliko src, je, da je imela vsaka od teh družin upravičene razloge, zakaj bi se morala skrb za otroka nadaljevati. Archiejev primer ni bil nič drugačen.

Komentarji

  1. Grozljivo je, da starši nimajo besede pri svojem otroku. Grozljivo je, da si zdravniški in sodniški lobij lastita pravico nad življenjem tvojega otroka. Grozljiva je nadutost, ko ne dovoliš, da ga zdravi nekdo drug, ki je pripravljen to storiti – saj bi se prav lahko izkazalo, kako zelo napačna je tvoja odločitev. V bistvu je to resnični kriminal in vsi, ki so sodelovali v teh odločitvah, so morilci, čeprav na svetu, ki slavi smrt bolj kot življenje, ne bodo nikoli obtoženi…
    Družini in vsem, ki jim je ta kruta odločitev umorila fanta, vse sočutje in molitev, da ljubi Bog ublaži njihovo bolečino.

  2. Hm. Kakorkoli obračam, je hudo. A najbolj vnebovpijoce dejstvo post festum, ob katerem mi gredo lasje pokonci od groze, je nemoč staršev. Sistem jih je povozil. Na kratko: naročen umor. S strani ljudi, ki so zavezani Hipokratovi prisegi. Kje je zdaj načelo, da vsaj ne škoduj, če že pomagati ne moreš!??! Nedoumljivo. Zlo v čisti obliki.

  3. Nepredstavljivo za 21. stoletje, da se pusti človeka, v tem primeru otroka, da umre zaradi zadušitve. Če so mu že odvzeli zdravila, ga vsaj od aparata za predihavanje ne bi smeli odklopiti. To je nehumano.

  4. Žal ni življenje nekoga enako življenju drugega. Si predstavljate, da bi se takšna nesreča (bog ne daj) zgodila kateremu od otrok, ki se jim po žilah pretaka kraljevska kri. Če bi kdo za kraljevskega otroka predlagal smrt “kot edino dobro za otroka” se bi mu precej slabo pisalo.
    Žal je danes važno tudi to kako se pišeš. Pa naj gre za otroke ali pa odrasle.

  5. V članku se osredotočate samo na fantovo zdravljenje in smrt, ne govorite pa o vzroku. Fant je pri prezgodnji staroati v roke dobil pametni telefon in se šel izzive na TikToku, seveda brez nadzora staršev.
    Upam, da bo njegova smrt vsaj kakšnega starša spodbudila, da ne bo premajhnim otorkom dovolil pametnega telefona.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.