Pot družinskih počitnic

Foto: Shutterstock

Pakiranje, misel na to, da ne bi ničesar bistvenega pozabili, še zadnji pregled hladilnika, premislek glede zdravil, preverjanje plinske napeljave … in že se peljemo dnevom veselja naproti. Ampak … Do tja nas vodi pot.

Dokler so otroci majhni

Nama je bilo najlažje potovati, dokler so bili otroci majhni. Zvečer so šli spat v udobnih trenirkicah in sva kar speče zgodaj, zgodaj zjutraj prenesla v gnezdeca, ki sva jih zanje napravila v avtomobilskih sedežih. Še topla dekica, mehka podpora glavic, pa smo šli. Če smo imeli srečo, in večinoma smo jo, so se otroci prvič zbudili, ko smo bil že zelo blizu končne destinacije.

To je bil scenarij, ki je bil uspešen, kadar smo nekam šli in tam ostali daljši čas. Če smo počitnice preživeli tako, da smo se premikali iz enega kraja v drugega, pa seveda ni prišel v poštev. Vsaj vedno ne. Seveda za pot poiščeš čas, ko je otrok dovolj spočit ali pa zaspan in utrujen in premik iz enega konca na drugega v večji meri prespi. Nerodno pri slednjem je edino to, da je otrok potem naspan in spočit, starša pa utrujena od poti.

Kompromisi

Sčasoma sva ugotovila, da je bilo pri potovanjih z majhnimi otroki odlično, če našega potovalnega načrta nisva napolnila do skrajnih meja. In da je bilo vse skupaj lažje, ko sva se nehala obremenjevati s količino videnega, ampak predvsem s tem, da smo se imeli tam, kjer smo bili, lepo.

Spontanost, poslušanje svojih in družinskih želja ter neobremenjenost znajo biti najbolj ključni za to, da potovanje uspe.

Majhne otroke očara toliko drobnih stvari; morda sploh ne tisto, kar smo se jih odločili peljati ogledat in doživet. Na lastni koži sva občutila, da ni nič narobe, če se včasih čisto ustaviš in namesto še enega obiska zanimivosti čas nameniš sladoledu in posedanju na klopci v kakšnem parku, igranju na igralih, branju v senci …

Potovanja so lepša, če so spočiti vsi udeleženci. Se pravi, da moramo tudi starši dobiti svojo mero sproščenosti in predvsem počitka. Pa še nekaj – včasih si je treba priznati, da je čas, da greš domov malo prej, kot si načrtoval. Skratka spontanost, poslušanje svojih in družinskih želja ter neobremenjenost znajo biti najbolj ključni za to, da potovanje uspe.

Družine smo različne

Enim je bolj všeč, če so med počitnicami manj mobilni in uživajo pri preprostem sobivanju, drugi so bolj pustolovskega duha. Zadnja leta opažam, da se je tudi na tem področju razvilo pravo pravcato tekmovanje, kaj vse moraš otrokom nuditi, da bodo preživeli srečno in otroka vredno otroštvo. Ne, otroci za srečo in občutek topline družine ne potrebujejo nujno ne vem kakšnih potovanj, doživetij in dražljajev. Upam si trditi celo to, da otroci sčasoma ob neprestanem skakanju naokoli v ihti, da ne bi česa zamudili, otopijo. In so nesrečni, če novo doživetje ne zasenči prejšnjega. Najhuje pa je to, da potem preprosto ne znajo več videti lepote trenutka, majhnega potočka, drobne cvetke, lepega kamenčka.

Nič ni narobe z nami, če o tem, kako preživeti proste dneve, čutimo drugače kot naši prijatelji. Med počitnicami je pomembno samo to, da smo zadovoljni mi: naša družinska skupnost.

Ampak otroci zrastejo

Malčki palčki, ki so žejno srkali vse, kar smo jim ponudili, sčasoma zrastejo in vedno bolj jasno izražajo svoje potrebe in želje. Prav je, da jim damo enakovredno mesto pri odločanju glede počitnic. V družinah, kjer je otrok več, se zna pri teh stvareh kar zaplesti, ker so želje in interesi že zaradi starostne razlike lahko zalo različne. A iskanje skupnih točk je odlična šola za življenje. Nikar je otrokom ne odrecimo.

Ne pozabimo tudi na to, da so otroci praviloma zelo zadovoljni, če jim podelimo kakšno pomembno nalogo. Recimo, da najdejo na poti apartmaje ali kampe, kjer bomo prespali. Pri tem je treba jasno definirati, kaj želimo in koliko smo pripravljeni v ta namen odšteti. Pri nas smo uvedli sistem »javnih naročil«. Ko so otroci iskali prenočišča, so morali najti vsaj tri različice. Za končno smo se potem odločili skupaj, otroci pa so jo rezervirali. Ha, to je bil na začetku hec z angleščino …

Počitnice bi morale biti predvsem dnevi lahkega koraka, veselja, da smo skupaj, veselja, da si smemo deliti poti.

Vsak od družinskih članov ima lahko čisto svoje želje, kaj ga bolj pritegne. Včasih je zaradi tega treba začasno celo razdvojiti družino, da bi si lahko vsi po želji napasli svoje čute in radovednost. Ni pa nič narobe, če se občasno malo podredimo vroči želji drugega. Paziti je treba le na to, da vsak dobi nekaj za svojo dušo.

Duhovna dimenzija poti

Življenje v družini je pot. Hoditi po tej poti je včasih zelo težko, utrujajoče, drugič pa te korak kar sam nese. Počitnice bi morale biti predvsem dnevi lahkega koraka, veselja, da smo skupaj, veselja, da si smemo deliti poti.

Seveda pa vem, da je to le ideal, h kateremu stremimo. Na vsakih počitnicah se občasno spremo, smo tečni, naveličani drug drugega, pogosto v tesnih prostorih, kjer se od te neprestane bližine ne moremo »odpočiti«. In tukaj dobi svojo dimenzijo tudi Bog. Za duhovnost je prav, da jo ima na skrbi eden (ali oba) od staršev. Skupna molitev, obisk cerkva, iskanje in prebiranje zgodovinskih dejstev in legend o svetnikih, prošnja za blagoslov poti vsakič, ko sedemo v prevozno sredstvo, in zahvala, ko se srečno pripeljemo … Možnosti je mnogo.

Naj nas Gospod spremlja na vseh naših počitniških poteh.