Pogovarjanje namesto pregovarjanja

Thumbnail

Gotovo ste se kdaj znašli v situaciji, ko bi vam pri vzgoji prišel prav priročnik, napisan prav za vašega otroka, ki bi olajšal spopadanje z vzgojnimi težavami. Najbolj zabavno postane takrat, ko otrok odkrije, da ima svojo voljo in da jo lahko uveljavlja. To je tudi čas, ko postaja vedno bolj samostojen in želi stvari narediti sam. Če jih namesto njega naredijo starši, je frustriran, če njemu samemu ne uspe, je prav tako frustriran … Kakšna je prava vloga staršev, ko otrok pride v takšno obdobje? Priročnik z navodili za vašega otroka ne obstaja, obstajajo pa smernice, ki nam lahko vlogo vzgojitelja olajšajo.

Otroci morajo biti slišani Otroku je vredno prisluhniti in ga aktivno poslušati, ker tako dobi občutek pomembnosti. To naredimo tako, da njegovo pripovedovanje povzamemo (parafraziramo): “Če te prav razumem, si bila srečna, ker ti je uspelo,” in zrcalimo: “Jezna si bila?” “Prav vse si pojedla?”

Ko nam otrok kaj pripoveduje, je najboljša priložnost, da ga naučimo ubesediti svoja čustva. To pa lahko otroka učimo že od vsega začetka, ko se še uči govoriti, s poimenovanjem njegovega obnašanja, npr.: “Vidim, da te je to zelo razjezilo.” “Verjamem da si bila jezna, ker ti je vzel igračo.” “Če je jokal, je moral biti pa res žalosten.” Tako otrok ozavesti svoje obnašanje in svoja občutja ubesedi. Tega se učimo še kot odrasli, ko raje kuhamo mulo in nekaj časa ne govorimo, kot da bi spregovorili o svojih čustvih. Ampak to je že drugo poglavje ☺

Pri otrocih pogosto pride do frustracije ravno zato, ker ne znajo ubesediti svojih čustev; znajo pa jih pokazati fizično – udarijo, pobožajo, zajokajo ali pa to povejo na otroški način: “Ne maram te!” “Ne bom se več igrala s teboj!” “Pojdi z menoj domov.”

Sodelovanje Otroci želijo biti del tega, kar delajo odrasli. Ste že kdaj pomislili, da bi z veliko vašega potrpljenja, bil lahko otrok vaš najboljši pomočnik, le pokazati mu je treba in ga naučiti. Otrokom moramo dovoliti, da nam pomagajo, da se čutijo potrebne in pomembne. Če se nam zdi prezgodaj, da bi otrok zlagal v pomivalni stroj, zakaj nam ne bi pomagal prinašati žlic in vilic, zakaj mu ne bi pustili, da skupaj z nami pometa? Otrok želi biti del našega življenja, zato je včasih pomivanje posode z mami bolj zanimivo kot katerakoli igrača. Nam se zdi pospravljanje dolžnost, otrok pa preko tega razvija tudi svoje sposobnosti – grobo motoriko, koncentracijo … Razvrščanje pribora je npr. predpriprava na matematiko.

Rutina Danes se starši pregovarjajo z otroki zaradi vsake stvari, najpogosteje nastane problem pri hranjenju, pospravljanju in spanju. Okrog čisto življenjskih stvari je veliko preveč govora. To so stvari, ki morajo otroku postati samoumevne, kjer nima možnosti izbire. Pri tem igra veliko vlogo rutina, vendar je pogosto težko izvedljiva, saj tudi od staršev zahteva vsakdanjo disciplino – če je rutina, da otrok vedno po končanem delu pospravi za seboj igračo, mora tudi starš pospraviti za seboj, ko konča z delom. Za otroke vsakdanja rutina predstavlja občutek varnosti, saj točno vedo, kaj bo sledilo, kaj jih čaka in se na to pripravijo = lažje sprejmejo. Če pred spanjem ustvarimo neko rutino, potem bo otrok vedel, da po večernem poljubu mama ne spregovori več besede, ker je nastopil čas za počitek. Seveda mora tako delati od vsega začetka. Izjemoma lahko seveda to rutino prilagajamo glede na njegovo starost. V okolju, kjer so pravila jasna in se jih držita in pri njih vztrajata oba starša, bo otrok bolj sproščen, kar pomeni za njegove možgane veliko večjo pripravljenost za učenje in sprejemanje novih informacij. Marsikateri starš sprašuje vzgojitelje v vrtcu, kako njihovega otroka sploh pripravijo do tega, da se usede za mizo in je. Takšno moč ima rutina.

Možnost izbire Morda ste že imeli težave, ker otrok ni želel jesti tega, kar ste mu ponudili, ali ni želel obleči tega, kar ste zanj pripravili. Morda bi pomagalo, če bi dali otroku možnost izbire. To ne pomeni, da damo otroku zjutraj v roke jedilnik, s katerega si lahko izbere karkoli. Dovolj je, da mu ponudimo na izbiro dve možnosti: »Danes je za zajtrk banana in jogurt ali kosmiči v mleku.« Ali pri jutranjem oblačenju: »Bi raje oblekel to majico ali tisto majico?« Tako zadostimo otrokovi potrebi po uveljavljanju svoje volje, mi pa se izognemo konfliktom in pregovarjanju. Seveda otroku damo možnost izbire, če je ta možna. To pomeni, da če izbire ni, je ne ponudimo (“Bi šel danes v vrtec?” “Si pripravljen, da gremo domov?”). Včasih moramo biti preprosto odločni in povedati v trdilni obliki.

Delajmo stvari z dobro voljo Otrok veliko bolje sodeluje, če je starš nasmejan in vesel.

Primerno okolje To je okolje, ki je urejeno, nudi veliko izzivov in ne preveč dražljajev. Če imamo le dovolj prostora, naj ima vsaka igrača točno določeno mesto, ne pa da vse skupaj zmečemo v eno škatlo. Igrače naj bodo preproste, naravnih barv. Tu se lahko zgledujemo po naravi – v njej so barve pomirjujoče in preproste. Imejmo zdravo mero pri količini igrač. Preobilica igrač, po možnosti vse različnih barv, povzroča več dražljajev, kot jih je otrok sposoben sprejeti, kar je pogosto vir otrokove razdražljivosti in vzrok za pomanjkanje koncentracije.

Zgledi vlečejo Če mi sami ne reagiramo mirno, ne pričakujmo, da bo tako reagiral otrok.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Prijetno branje.
    Edino z nečim se nestrinjam, pa saj vemo, da vse nikoli ne drži kot pribito. Ja, rutina je zelo pomembna, vendar pa mi ni všeč primerjava, ko daš otroka spat. Prav je, da otrok ve, da spanje pomeni spanje. Vendar se pomojem moramo odzvati na njegovo prošnjo po še enem poljubčku, po čaju… kdaj se te prošnje prevesijo v zavlačevanje, starš prav hitro ugotovi. Vendar pa so, vsaj če po naši tamali sklepam, pogosto krinka za nekaj globljega (strah pred temo, pred ropotom, dan poln dražljajev, slabo počutje, prepozna ura, zobki …). Zato je bolje, kot, da trmasto vztajamo v rutini, da le-to prilagodimo svojim čutenjem do otroka. Seveda je v vrtcu drugače, saj tam veljajo drugačna pravila z bistveno manjšo navezanostjo. Vzgojiteljica ne more čutiti mojega otroka, zato se mora on prilagoditi pravilom.

    Ko imaš svojega otroka začneš tako drugače gledati na stvari in vzgojo, da sama najbrž ne bom nikoli lačna, ker bo dovolj zarečenega kruha.

  2. Rutina

    Otrok potrebuje spanje, otrok potrebuje pozornost…kako to dvoje skupaj usklajevati? Po mojem mnenju najbolje ne na račun spanja. Če bi otroku dal na izbiro spanje ali pa pozornost mame, bi zagotovo izbral spanje, čeprav ga bil zelo potreben. Zelo podpiram, da se otroku res posevetimo pred spanjem in sploh čez dan – o tem sem govorila v prejšnjem članku.
    S primerom o rutini sem želela povedati primer in ne kakšna rutina je pred spanjem najbolj primerna, vsak pa ima svojo rutino, prilagojeno svojemu otroku. Ti svojega otroka najbolje poznaš in če veš, da potrebuje pred spanjem objem, pogovor, še en poljubček…zakaj pa ne če si tako presodila. Tu moram res poudariti, kako stroga je rutina, je res odvisno od otroka. Nekateri res potrebujejo red in doslednost, drugi pa malo manj. Zato je za mnoge rutina način kako se izognijo pregovarjanju – pred spanjem, pred hranjenjem…
    Bi pa ob tem še to omenila. Včasih bolj mama potrebujejo otroka kot pa otrok mamo. Pa o tem več kdaj drugič.

  3. Katja, zelo dobro ste napisali. Se popolnoma strinjam z napisanim. Tudi sama opažam, da je problem z rutino predvsem starševski problem, ker smo sami nedisciplinirani. Če so nam stvari jasne, tudi otroci navadno brez kompliciranja sprejmejo red.

  4. Draga Naturmama!
    Tole kar ste napisala “Ko imaš svojega otrka začneš tako drugače gledati na stvari in vzgojo, da sama
    najbrž ne bom nikoli lačna, ker bo dovolj zarečenega kruha” JE PA ZELO NESRAMNO!!!!!!To kar je napisala Katja je še kako res!!!!!!
    Imam občutek, da ste malce prizadeta,ker vas vaša tamala že dobro vrti okrog prsta – ji je že uspelo (niste ji kos). V vrtcu ni to, da vzgojiteljica čuti manjšo navezanost do otrok. Tudi v vrtcu nekatere vzgojiteljice podležejo otrokovemu izsiljevanju (odvisno od osebnosti in strokovnosti). Ampak otrok kliče in toži, stoka, jamra samo zato, ker te s temprosi, da rečeš DOSTI!!!

    To kar je Katja napisala o dnevni rutini je ZAKON, še imate čas ga. Naturmama. Ne bo vam žal. Taka rutina je NUJNA!!!! Vrjemite ga. Naturmama, pišem iz iskušenj!!!
    Ko imaš svojega otroka – kot ste napisali MORAŠ DELATI TAKO, če ne bo v puberteti KAOS – zapomnite si to! Otrok rabi red in meje – SAMO TAKRAT SE POČUTI VAREN! Otrok si ne želi mame na klic. Otrok si želi ljubečo mamo, ki ve kaj je odgovornost.
    Katja, bravo čestitam ti za ta članek! Če delaš tako kot ste napisala, sigurno uspeš v najvažnejšem poklicu – poklicu starševstva in lepa bo vaša starost ob pogledu na vnuke!!!!!!!

  5. Spoštovana Stefi, čemu se vam zdi stavek, v katerem priznavam lastne napake in zmote nesramen?
    Zapisala sem le, da imam drugačno mnenje o pristopanju k vzgoji zdaj, kot pa preden sem imela otroka.
    Tudi Katja je v odgovoru čisto razumela kaj sem želela povedati, ne vem, s čim sem vas tako razjezila.

    Seveda je rutina pomembna, se povsem strinjam. Seveda je pomembno, da ima otrok meje. Vendar, če ponovim še enkrat – starši čutimo, kdaj gre za zavlačevanje in kdaj gre za kaj globljega. In takrat moramo odstopiti od rutine in se je ne držati kot pijanec plota.(sem navedla konkretne primere zgoraj – ne morem zahtevati od otroka, da zaspi sam, če ga bolijo zobki ali ga je strah ipd.). Navedla sem samo primere, v 90% časa se tudi mi držimo rutine.
    Pri vzgoji se trudim poslušati otroka, svoje srce in razum in zaenkrat kaže kar uspešno krmarim. Vsekakor pa z lastnim otrokom ne tekmujeva kdo bo koga ovil okrog prsta, prepričal, izsiljeval… ampak se da z malo občutka in taktiziranja 🙂 preprečiti večino izpadov trme in drugih “vzgojnih težav” (včasih pač ne) 🙂 – Konkreten primer je to, da lahko grem s hčerko v trgovino brez, da bi prišli domov z igračo ali čokolado…

    Stefi, če je vam ustrezal vaš način vzgoje in mu zaupate, je to čisto vredu. Verjamem, da imate lepo vzgojene otroke in v puberteti niste imela težav z njimi. Sama postopam malo drugače. Nič zato. Verjamem, da delam dobro zase in za otroka, tako kot to verjamete vi. Ali lahko trdiva, da je model katerkoli od naju boljši? Ne moreva – midve sva različni, najini otroci so različni. Nobena ne vzgaja brez napak, nobena ne povsem narobe. V prvem odgovoru sem le povedala še svoje razmišljanje, nisem pa želela vsiljevati svojega mnenja.

    Lep dan.

  6. Stavek “Ko imaš svojega otrka začneš
    tako drugače gledati na stvari in vzgojo, da sama
    najbrž ne bom nikoli
    lačna, ker bo dovolj zarečenega kruha”, sem začutila kot nesramen, ker ste z njim spodbijala zelo strokoven in potreben članek za ta čas, čuteč z grožnjo: “Ko boš……., zarečenega kruha se največ poje!!!!!!”
    To se mi ne zdi korektno, da tako zamajete še kako ptreben članek – kot LAHKO JE GOVORITI, DELAŠ PA DRUGAČE!!!!

    NE! Jaz sem prepričana, da če imaš tako razjasnjene stvari v sebi, kot Katja, to tako tudi deluje!!!!!! Seveda samo v primeru, če imaš z možem razvit pravi partnerski odnos in ti pri tem pomaga!
    To, da otroka bolijo dlesni, ker rastejo zobje, ga je strah – to je v mamini glavi(odgovori-rabi me). Otrok pa testira in preizkuša do kam lahko vso star potencira in na podlagi tega si razvija norme kako manipulirati s starši!
    Res vsak ima svoj vzgojni stil(nihče ni brez napak). Res pa je tudi, da da z možem nisva imela težav z otroki v puberteti. Iz srca vam ga. Naturmama želim,da doživite kako lepa je lahko puberteta in kako te otroci spoštujejo, če delaš tako, kot je v članku napisala Katja!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja