Po pameti s pametnim telefonom (izkušnja konkretne družine)

Foto: Shutterstock

Zajčevi so čisto običajna štiričlanska družina, ki živi na robu velikega mesta. Lovro, bodoči četrtošolec, in Tinkara, bodoča prvošolka, preživljata večinoma lepe poletne dni. No, včasih jima je dolgčas in Lovro je takrat običajno jezen na svojega očeta in mamo. Zelo sta čudna. Čeprav ju stalno prosi, mu nikakor še nočeta kupiti pametnega telefona. Imajo ga res že skoraj vsi njegovi sošolci. Tudi Lovro bi ga rad imel. Za igranje igric. Sicer si fant lahko vsak teden sam izbere, za kaj bo uporabil računalnik: igranje iger, brskanje po internetu ali pa, da bo na primer v slikarju narisal novo umetnino oziroma v posebnem programu narisal načrt za novo stvaritev iz kock. Za vsako od teh stvari ima na voljo pol ure na teden, včasih, ko se pri čem res izkaže, pa dobi še kakšno dodatno minuto. Tudi na mamin pametni telefon lahko večkrat pogleda, najraje radarsko sliko ali pa si za poslušanje izbere takšno glasbo, ki jo ima rad. Pošlje tudi kakšno sporočilo ali naredi zanimivo fotografijo. Doma sicer nimajo televizije, a si enkrat na teden, običajno za vikend, vsi skupaj ogledajo risanke, mladinski film ali kakšno zanimivo oddajo o naravi. Letos, preden je Lovro odšel v šolo v naravi, so kupili dodatni telefon, da je fant lahko poklical domov. A ta telefon je čisto navaden, brez internetnega dostopa. Tudi ni čisto njegov in kadar ga ne potrebujejo, je izklopljen. Lovru vse, kar ima na voljo v zvezi z uporabo sodobne tehnologije, ni dovolj. Tako zelo si želi, da bi bila njegova želja končno uslišana.

Zajčeva sta si bila enotna: pametni telefon je zagotovo super iznajdba, a samo pod pogojem, da je človek njegov gospodar. To bi rada naučila tudi svoja otroka.

Ker ne gre zlepa, se fant rad posluži za očeta in mamo težkih besed. Zelo odkrito jima večkrat pove, da nista pravična, da ga bodo prijatelji izločili iz družbe, da se mu bodo bratranci posmehovali, ker še nima svojega telefona. Njegovim staršem ob takšnih besedah ni lahko. Še posebej mama se večkrat sprašuje, ali je prav, da sta se tako odločila. Mu res odvzemata nekaj lepega? Njegovo družbo? Sicer Lovro večkrat pokliče z očetovega telefona in se dogovori za srečanje s sošolci, pa tudi oni ga večkrat pokličejo. Ampak to verjetno ni isto, kot če bi imel svojega … Kaj pa, če bi mu vseeno kupila ta pametni telefon? Ker je tako fejst fant, si ga res zasluži. Tudi vsi bratranci in sestrične ga že imajo, samo on ne …

Pa je naneslo, da so se pred kratkim odpravili na izlet. Šli so v doživljajski park v Avstrijo. Na poti do tja so se pogovarjali, opazovali lisico in fazana, ki sta prečkala cesto tik pred njihovim avtomobilom, peli pesmi, se igrali igre. Po dveh urah so končno prispeli na cilj. Lovro in Tinkara sta ob mami in očetu uživala na poti med krošnjami dreves, se preizkušala v adrenalinskih izzivih, plezala mimo različnih ovir, ugotavljala, kako naj s pomočjo svojih rok in nog spravita v tek avtomobilčke, tekmovala v igri spomin, najraje pa skakala na najrazličnejših trampolinih in se spuščala po toboganih. Čisto na koncu pa odkrila še pravi raj na notranjih igralih, plezalni steni in streljanju penastih žogic. Po šestih urah intenzivnega tekanja sem in tja sta se močno utrujena zleknila na svoja sedeža in že po nekaj kilometrih vožnje proti domu od utrujenosti zaspala.

Dajati dober zgled  in si sam vedno znova postavljati zdravo in pravo mero je najtežje.

Oče in mama sta tako povratek lahko izkoristila za pogovor, ki je zelo hitro nanesel tudi na telefon. V parku ju je namreč nekaj močno presenetilo. Ni bilo malo obiskovalcev, ki so tekali sem in tja s telefonom v roki. Med drugim sta opazila mamo, ki je na vsaki atrakciji slikala samo sebe, očeta, ki je ovekovečil svoj preizkus hoje po napeti vrvi, ter najstnico, ki se je vrtela na vrtiljaku, zraven pa v telefon pošiljala poljubčke. V tamkajšnji restavraciji je sedelo tudi nemalo staršev, ki so svoje otroke samo pripeljali, oče in mama pa sta ob kavici in zrenju vsak v svoj ekran čakala, da se bodo njihovi nadebudneži naveličali. Lovro in Tinkara se na telefon nista niti spomnila. Tudi sama sta ga vzela ven samo, ko so se približali oblaki in so skupaj preverili radarsko sliko, da jih ne bi presenetilo nenapovedano neurje, kakršnih so bili navajeni iz prejšnjih dni. Telefon pa jim je bil tudi v veliko pomoč, da na poti proti domu niso zgrešili prave smeri. In to je vse. Ob tako bogatem dnevu ni bilo časa. Ni bilo potrebe. Če bi ga uporabljali še za kaj več, potem kdo ve, ali bi otrokoma ta dan ostal v tako globokem spominu. Kdo ve, ali bi si še želela vrniti kdaj na isto mesto. Kdo ve, ali bi si imeli sploh kaj povedati med vožnjo. Kdo ve, ali bi sploh sčasoma še imeli kakšno željo po raziskovanju novih krajev in novih atrakcij zaradi želje in izzivov, ki jih ponujajo, ali pa morda samo še zaradi objav in zbiranja všečkov …

Zajčeva sta si bila enotna: pametni telefon je zagotovo super iznajdba, a samo pod pogojem, da je človek njegov gospodar. To bi rada naučila tudi svoja otroka. Zavedata se, da je prepovedan sad najslajši, zato vsaj nekaj stika s pametno tehnologijo otroka morata imeti. Tudi ju ne moreta in smeta pred vsem obvarovati. Kot njuna skrbnika pa sta ju dolžna učiti prepoznavati zrnje od plev in iskati vsebine, ki hranijo in ne »morijo« človekove (p)osebnosti. Vesta, da pot, ki sta si jo izbrala, ni lahka. Do sedaj sta že dodobra spoznala, da je slediti svojim vrednotam težko; poslušati obtožbe (okolice in svojih otrok) še težje; dajati dober zgled in si sam vedno znova postavljati zdravo in pravo mero pa najtežje. Ker gre za stvar, ki je sama ne poznata in obvladata, se zavedata, da morata biti tudi sama pripravljena za učenje ter imeti odprte oči in ušesa za stiske in potrebe svojih otrok. Verjameta, da z vztrajnostjo, predanostjo in medsebojno podporo lahko omogočita sebi in otrokoma po njunem mnenju bolj pravo in polnejšo pot življenja.