Pismo malčka staršem

Vir: Shutterstock

»Draga starša.

Ne, ne jokam za kar tako v tri dni. Tudi v tla se ne mečem zato, ker bi vaju izsiljeval. Ne kričim zato, ker bi bil poreden. Kaj poreden sploh pomeni, je to, da me nimata več rada? Obiram se, včasih se zataknem in se komaj premaknem naprej. V trenutku me zanimanje za sestavljanko preplavi toliko, da se mi to, da se nam mudi, sploh ne zdi več tako pomembno. Sprašuješ me, kaj je narobe, pa še sam ne vem … in ko ne vem se zdi, kot da to, kar čutim, sploh ni več pomembno.

Bodi moja opora, bodi moj ščit, obenem pa moj zemljevid, ki mi bo pokazal neskončne možne poti, kadar se izgubim v tem svetu.

Ne delam tega zanalašč, ampak zato, ker preprosto ne zmorem drugače. Odzivam se impulzivno in tako, kot se v tistem trenutku počutim. Moji odzivi v trenutku navala čustev nimajo cenzure in verjemi, tudi meni je to težko … tudi sam se ustrašim močnih čustev, ki kot vulkan izbruhnejo iz mene.

Bodi moja opora, bodi moj ščit, obenem pa moj zemljevid, ki mi bo pokazal neskončne možne poti, kadar se izgubim v tem svetu. Pokaži mi do kam lahko grem, ne ustraši se mojega nestrinjanja, vendar se tudi ne jezi name zaradi tega, ker mi sam nisi znal postaviti meje tam, kjer si čutil, da bi jo moral, pa si samega sebe prezrl.

Iščem mejo, iščem stik, iščem vodstvo! Obenem pa iščem, kje je moje mesto v vsem tem, spoznavam kdo sem. Ne upiram se zato, ker bi te namerno rad jezil, ampak zato, ker se učim reči ne in tudi sam postavljati meje … Bodi moja blazina, ko me življenje postavi na realna tla. Od tebe se učim, kako slediti sebi, kako se poslušati, kako biti pristen. Ti si moj zgled, zato preprosto ni pravično, da se jeziš name, kadar sem jaz tvoje ogledalo.«

Malčki so glasni, impulzivni, njihova volja je močna …

Niso mali hudički, ki jih je potrebno prevzgojiti, da bodo spadali v ta svet – le otroci so, ki se želijo vključiti v naš svet in obenem ohraniti svoj lastni jaz. Naša odgovornost je, da jih vpeljemo v naš svet in jim predstavimo pravila, obenem pa ne stremo njihovega jaza. Njihova naloga je, da preizkušajo meje, naša odgovornost pa je, da jih dosledno postavljamo in ob tem poslušamo sebe.

Ko začutimo, da nas otroci ne izsiljujejo in manipulirajo ter da poredni otroci pravzaprav ne obstajajo, lažje tudi sami ostanemo mirni in otroka vodimo do boljših odločitev ter sčasoma tudi odzivanj.

Odnos do otrok se pogosto spremeni, ko mi spremenimo pogled nanje in nase kot starša. Pogosto so odgovornosti pomešane in tako otrokom dajemo za določene stvari preveč odgovornosti, pa jih oni sploh ne zmorejo nositi, obenem pa pri drugih stvareh, ki jih že zmorejo ne verjamemo vanje in jim odvzemamo priložnosti za učenje. Zaupajmo jim, da bodo preživeli težka občutja in zaupajmo sebi, da jih bomo tudi mi – vse kar otroci potrebujejo je varen odrasel, ki jim v teh trenutkih stoji ob strani in drži prostor, da se čustva izrazijo – brez naših razlag in brez tega, da bi vse kar je težko radi kar odvzeli.

Razlage in vodenje pride na vrsto šele, ko se otrok že umirja, čuti stik z nami in varnost ter zmore tudi razmišljati. Namreč, ko je otrok preplavljen s čustvi, so razumske razlage brez pomena. Ko začutimo, da nas otroci ne izsiljujejo in manipulirajo ter da poredni otroci pravzaprav ne obstajajo, lažje tudi sami ostanemo mirni in otroka vodimo do boljših odločitev ter sčasoma tudi odzivanj. Kot pravi Daniel Siegel, pogosto pozabljamo, da disciplinirati ne pomeni kaznovati, ampak učiti – in otrok tako postane učenec, ne pa prejemnik vedenjskih posledic.

Pojdimo na njihovo višino, vzpostavimo očesni stik

Otrokom pomaga, če jih v trenutkih izbruha skušamo začutiti – čeprav se nam nekaj ne zdi pomembno, jih jemljimo resno, da njim je. Kaj je tisto kar otrok čuti – je jezen, žalosten, prestrašen ali pa morda le lačen, utrujen in preplavljen z impulzi celega dneva?

Pojdimo na njihovo višino, saj se tako čutijo enakovredne, pojdimo v njihovo bližino in jim s tem pokažimo, da nam je pomembno, kar želijo sporočiti. Govorimo v normalnem tonu, kadar vpijemo ali smo glasni, je jakost in njihova prizadetost ob tem edina stvar na katero so pozorni, besede pa preslišijo.

Skušajmo vzpostaviti očesni kontakt in s tem tudi stik – vendar ne na silo – ko se bo otrok ob nas počutil dovolj varnega, nas bo tudi pogledal. Nežna roka na otrokovi rami mu pogosto sporoča, da ga imamo kljub temu, da se z njegovim vedenjem ne strinjamo neskončno in brezpogojno radi.

Potrdimo otrokova čustva in jih zrcalimo z besedami ali le s sočutnim pogledom. Ko neko čustvo dobi ime, se celotna napetost sprosti in otroci takrat pogosto začnejo jokati ali pa nas takrat (če ne prej) pogledajo v oči, ker se čutijo razumljene in sprejete. O nesprejemljivemu vedenju se pogovarjamo, ko se z otrokom povežemo in se umiri, obenem pa vedno imejmo v mislih, da je nesprejemljivo le vedenje, nikoli otrok.

Kadar nas nekaj »vrže na obrate« pa se s sočutjem in pozornostjo zazrimo vase. Otrok namreč ne more pritisniti na gumb, če le tega ni.