Peter Pučnik: “Otroci točno čutijo, koliko pomenijo svojim staršem”

Foto: zajem zaslona oddaja Iskreniplus

Priljubljenega salezijanskega duhovnika Petra Pučnika smo v prvem delu intervjuja, ki je bil objavljen prejšnjo nedeljo, že malce pobliže spoznali. Kot zakonski in družinski terapevt ter spremljevalec različnih skupin za zakonce nam je v pogovoru orisal temelje za lep in trajajoč zakon, spregovoril o izzivih, s katerimi se zakonci in družine dandanes srečujejo, posebno pozornost pa je namenil vlogi očetov in vzgoji sinov.

V drugem delu intervjuja nas je zanimalo, s čim sodobne mlade opremlja za življenje ter kako jih navdihuje, da bi že v mladosti zahrepeneli po pravi ljubezni in kvalitetnih odnosih. Spregovoril je tudi o tem, kaj storiti, če se otroci odvrnejo od vrednot ali vere, veliko konkretnih spodbud pa je imel tudi za poletni čas, kako kot družina ne oditi sprti na dopust ter si ustvariti vzdušje, ki ga doma pogosto ne zmoremo.

Peter, kaj mladim v času, preživetem z njimi, najbolj polagate na srce? Kot vzgojitelj in kot duhovnik? 

Kot človek in vzgojitelj jim polagam na srce to, da naj imajo radi svoje življenje. Naj se zavedajo, da edino življenje, ki ga imajo, imajo sedaj. Edino življenje, ki ga imaš, imaš sedaj in je v tvojih rokah. Pripravljam za poletje program za družine, s sobratom Primožem sva mu dala naslov “Danes, ne včeraj, ne jutri.” Danes je življenje v tvojih rokah, naredi nekaj lepega iz njega. Ni popolno, a objemi ga, ker je edino, ki ga imaš. Bodi skrben za svoje življenje, imej ga rad, objemi ga, “kušni” ga. V tej povezavi kot duhovnik želim dodati še to, da nikoli ne pozabi, da te ima Bog rad.

Danes je življenje v tvojih rokah, naredi nekaj lepega iz njega. Ni popolno, a objemi ga, ker je edino, ki ga imaš.

Ker preden začnemo govoriti karkoli o Bogu, delamo veliko napako, tudi pri katehezah, namreč to, da najprej začnemo z desetimi zapovedmi. Do petega oziroma šestega leta ne bi smelo biti nič drugega kot to, da ima Bog otroka neizmerno in brezpogojno rad. Da se to otroku res zasidra v male možgane in vsako celico njegovega telesa, da ga ima Bog rad. In da se bo otrok držal zapovedi ne zato, ker se mora, ampak ker ne želi izgubiti tega Boga. Kakšna razlika je to. Ne želim izgubiti ene tako dobre osebe, kot je Bog, zato se bom trudil, da bom pošten, da ne bom nekoga razočaral, prizadel, da ne bom delal škode. Gre na vsa področja, odnos do samega sebe, do svojega telesa, naj gre do bližnjih, staršev, do premoženja, gmotnih dobrin. Ne želim jih poškodovati, ne želim jih uničiti, ker je tudi te stvari dal Bog.

Kako pa bi fanta in dekle, ki sta par v najstniških letih, usmerjali k pravi ljubezni?

Najstnikom na področju čistosti rad povem: Ko imaš skušnjave, ko se te lotijo strasti. Kako se začneš lotevati stvari? Najprej se Bogu zahvali, da si normalen fant, da si normalna punca, da ti hormoni delajo. Potem pa začni: O Bog, hkrati te prosim, pomagaj mi s temi hormoni, to mojo strastjo, tem nagonom, ki je v mojem telesu, da jih bom znal tako usmeriti, da ne bom nikogar prizadel, da bom srečen in da bodo srečni tisti ob meni. Čisto druga dimenzija. Potem to ni več zapoved, ampak ne želim izgubiti tega daru, ki ga imam.

Ko imaš skušnjave, ko se te lotijo strasti. Kako se začneš lotevati stvari? Najprej se Bogu zahvali, da si normalen fant, da si normalna punca.

Najstnikom povem predvsem to, naj si ne zapacajo življenja. Rad povem zgodbo o črki i. Najprej napišem I, piko pa dodam na koncu. I pa pomeni: čas, pogovor, občudovanje, spoštovanje, opazovanje, presenečenja, tisoč stvari. Intimnost, ki je zelo dragocena, pa naj jo vzamejo za tako dragoceno, kot je češnja na torti, kot je pika na i. Ampak pride na koncu. Ker če bo tam začel, se bo drugo vse sesulo oz. tega sploh ne bo. Ker je bližnjica. Vem, da mi ne verjamejo, da me ne slišijo, a jim povem, ker jim privoščim, da ko bodo stari trideset ali štirideset let, da ko bodo pogledali nazaj, bodo ponosni na svoje življenje. In ko ju bo otrok vprašal, kako sta pa vidva tole? In bosta povedala, da sta se trudila za to, ker jima to nekaj pomenilo – govorim o določenih vrednotah. In boš ponosen starš. A tukaj je zoper ‘haklc’. Sem tako živel zaradi ljubezni ali zaradi pravila? Ker če je bilo narejeno iz pravila, se včasih pojavi morda celo večji greh nadutosti “midva sva se pa držala pravil, vidva pa ne”. In je lahko ošabnost večji greh, zlo kot pri nekom, ki ‘pade’.

Kaj pa bi povedali staršem, katerih sin ali hči vztraja, da želi prespati pri svojem fantu/punci?

Staršem bi rekel: “Najprej poslušajte otroke. Potem pa tudi postavljajte meje. Ampak najprej poslušajte otroke.” Kajti otrok točno ve. Mladi iz Želimelj so me spraševali glede ‘žurke’. Sem rekel: “Vi točno veste, kakšen namen imate na žurki in do kod boste šli. Samo priznajte si. Ker če si ne priznate, sami sebi lažete. Točno veste, ‘eh, saj zdaj ne bo nikogar, saj lahko grem čez mejo’. Bodite iskreni do sebe.” In če veš, da ne bo v redu, raje naredi korak nazaj, preden bo prepozno. Tudi staršem rečem: “Pogovarjajte se.” Ker če dajo starši te vrednote zgolj kot prepoved, zapoved, bodo pri otroku zbudili misel ‘to imata vidva svoje staromodne poglede, zdaj je čas čisto drugačen’. Otroci se bodo obrnili in danes lahko to izkoristijo, kadar hočejo.

Otroci točno čutijo, koliko pomenijo svojim staršem.

Druga stvar – kar rečem kot duhovnik in priporočam tudi staršem – je to, kako pomemben je stavek: “Skrbi me zate. Ni mi vseeno zate. Bojim se zate. Bojim se, da bi si sedaj v mladosti zapacal življenje in potem to obžaloval. Preveč te imam rad, da bi ti dovolil, da bi rekel: ‘Vseeno mi je'” Spet ta dimenzija, ki ima v ozadju ljubezen, ne pravilo. A ta odnos je treba najprej zgraditi. Ne samo takrat, ko te otrok vpraša. Če nikoli prej nisi zanj imel časa, se tudi kasneje ne bo želel pogovarjati. Otroci točno čutijo, koliko pomenijo svojim staršem. Velikokrat se zgodi, da ko ima starš čas, da bi se pogovarjal, otrok tega ne bo hotel. Najstnik ti bo prav takrat, ko imaš najmanj časa, hodil po živcih. Saj tega ne dela nalašč. Podzavestno smo spet tam, kar sva govorila prej: “Če me imaš res rad, če ti res toliko pomenim, pokaži. A ti je bolj pomembno tisto tam ali jaz?” Tudi pri sebi, kot duhovniku, vidim, da se je zgodilo že nekajkrat. Tik pred eno stvarjo, ko sem imel že druge, pride nekdo, ki se želi spovedati. Že imam na jeziku: “A lahko pozneje?” Pa si premislim: “Ne. Pridi.” Je tudi primer, ko je prišel nekdo po ne vem koliko letih. Če bi takrat rekel ne, ga morda pozneje ne bi bilo. Takrat, ko te otrok prosi, ko te potrebuje, si vzemi čas zanj. Saj včasih ne gre, a če je le možno, slišite ga. Tudi že pri mlajših otrocih.

Je pa to modrost. Biti strikten, zahtevati delovne navade, postaviti meje, a hkrati ne izgubiti odnosa, da ga slišiš.

Ni redkost, da otrok oziroma mladostnik gre vrednotno po svoje, da ga vera več ne zanima. Kaj naj takrat starša naredita, da s svojim ravnanjem ne bi dosegla še večjega kontra učinka?

Težko rečem tako določeno. Odvisno je tudi, ali so to otroci najstniki, odhajajoči otroci, študentje ali odrasli. Pri najstniku gotovo lahko več zahtevaš, ker je otrok pod tvojo streho. Vendar pa je prav tako pomembno, da se z njim pogovarjaš, zakaj mu je muka iti v cerkev ali iti molit. Starši naj prosijo otroka za pomoč, tudi za molitev.

Pomembno je, da pri mladih znamo osmisliti molitev. Ne samo da moliš, ampak za koga moliš.

Ne bom pozabil, kaj sem in še doživljam sam. Kot duhovnik tudi kakšnemu mlademu rečem, naj zmoli kaj zame. Pa je bil kakšen najstnik, ki je rekel, da prej ni redno molil, sedaj pa vsak večer: “Če ne drugega, eno Zdravomarijo zate. Ker si me ti kot duhovnik prosil, mi je to dalo misliti.” In če starš prosi, ni treba, da ima probleme, lahko prosi tudi za nekoga drugega. “Za naju z mami, saj sva v redu, a rada bi bila dobra starša. Otroci, dajte, zmolite kaj za naju.” Otrok ne bo mogel reči: “Ne bom.” Pa tudi če bo rekel ‘ne bom’, bo v sebi čutil eno. Saj to ni čustvena ali duhovna zloraba, je le spodbuda.

Kako je pomembno, da pri mladih znamo osmisliti molitev. Ne samo da moliš, ampak za koga moliš. Koliko družin poznam, ki so imele težave z večernimi molitvami, pa so potem rekli molimo za tole družino, ki je preizkušana, vsi skupaj. Dati nek motiv, neko zgodbo, nek resen namen, da ga čutijo. Tak namen, ki jim je blizu, ki se njih dotakne.

Ko sem poslušal razne pogovore po šolah, ki so jih imeli ob streljanju v Srbiji. Koliko teh najstnikov in otrok se je zavzelo, bilo celo pripravljenih se o tem pogovarjati. V nekaterih šolah so rekli, da ne bodo igrali nasilnih igric. Iz sočutja, ker se jih je nekaj dotaknilo. Če bomo pri najstnikih iskali to občutljivo točko, bodo tudi vero lažje peljali naprej. Ampak ne sme biti rutina. To, kar je rekel don Bosko, iskati v vsakem mladem tisto občutljivo točko, s katero se boš lahko srečal. In če si jo našel, ga lahko potem pelješ, kamor želiš.

In če so otroci že odrasli?

Za študente, ki odhajajo ali pa so že v službi. Prav je, da starši rečejo – ne kot učitelj: “Meni je težko zate, da si opustil tako veliko vrednoto, ki je nam tako dragocena. Ker vem, da jaz kot starš v življenju ne bi mogel narediti določenih korakov, če ne bi imel tega. Ampak vedi pa, da spoštujem tvojo odločitev in (to je bistveno) da te zaradi tega nimam nič manj rad.” Takoj, ko bi starš začel pogojevati ljubezen do otroka z vero ali molitvijo ali s tem, da bo hodil k maši, je to duhovna zloraba.

Takoj, ko bi starš začel pogojevati ljubezen do otroka z vero ali molitvijo ali s tem, da bo hodil k maši, je to duhovna zloraba.

Imel sem primer, študentko na terapiji. Cerkev se ji je zelo uprla, a ni vedela zakaj. Ko je bila stara devet let, ji je umrl oče. Najstniška leta je preživljala samo z mamo. In vsakič, ko je bilo dekletu težko in je bila v stiski, ji je mama rekla, da bosta nekaj zmolili in bo že bolje. V tem primeru je mama bežala vstran od hčerinih problemov, od njenega življenja v Cerkev. Ta hči pa bi potrebovala samo mamo, ki bi jo poslušala, jo poskušala razumeti. Precej drugače bi že bilo, če bi se ji mama najprej zahvalila za zaupanje, da ji je povedala za svojo stisko, in jo šele zatem povabila, če je za to, da bi skupaj izročili to stisko ali bolečino Bogu.

Treba bi bilo, da bi ta mama vedela, da takrat, ko jo otrok potrebuje, to ni to nič manj vredno, kot če gre v cerkev molit, ker je to tisti trenutek njeno poslanstvo. Da bi se znala tisti trenutek ustaviti in reči: “Glej, Bog, bi šla tja, a me sedaj moj otrok potrebuje. To ti izročam.”

Pred nami sta skoraj dva meseca počitnic. Kako naj družine izkoristijo ta čas, da se bodo znale odpočiti, hkrati pa se med seboj tudi povezati?

Prva stvar, ki je nujna, je ustvariti vzdušje. Ustvariti okolje, pa kjerkoli si, tudi če si na dvajsetih kvadratih ali enem hektaru. Če zmoreta starša ustvariti to ozračje, da se imajo lepo. To pomeni, da je treba najprej poštimati sebe. Saj veste, ko greste na morje, tisti dan pred tem je doma ‘fajt’. To se bo zgodilo. Če zmoreta takrat, ko se usedeta v avto, reči: “Pozabimo. Zdaj gremo na dopust.” Da se starša opravičita svojim otrokom, ker sta bila tečna, ker ju je skrbelo, da bi kaj pozabili. Zdaj gremo na dopust in se bomo imeli fino. Ustvarjati vzdušje, da gredo otroci tja z občutkom, da sta starša v redu. Če bodo šli s tem občutkom, bodo želeli biti skupaj, ne bodo iskali lukenj vsak zase.

Ključna stvar za dobre odnose na počitnicah pa je naša ranljivost, da si upam pred nekom biti tudi nepopoln.

Druga stvar, fino je, če imate pripravljeno kakšno temo, ki se je doma drugače težko lotite. Ko na primer zvečer čajčkajo, tudi če si oče privošči kakšno pivo, kakšno temo, ki je malo žgečkljiva, ki zagrabi najstnike. Ne bom pozabil, kako smo doma najraje spraševali očeta in mamo, kako sta se spoznala. Pa sta stokrat povedala, a je bilo vedno znova fajn slišati. Kako fino je slišati, če starša povesta kak dogodek, kdo je komu kaj ušpičil, kakšne stvari, ki so del njihove družine in tako starša pokažejo v drugi luči, bolj ranljiva, češ, tudi midva sva človeka, tudi midva sva krhka. To je tisti varen prostor, v katerem si tudi otroci več upajo povedati o sebi. Ko pa otrok čuti, da lahko več pove o sebi, je pa to balzam za njih. Takšno vzdušje je prva in glavna odgovornost staršev, če ga zmoreta narediti. Če znata začiniti, narediti kakšno foro, komu kaj skriti, ampak tako, da drugi ni prizadet. Ali pa če oče s fanti puncam oziroma mami nekaj ‘naštima’. Fajn je, da so fantje malo tako. Ena spontanost, pristnost. Ključna stvar za dobre odnose na počitnicah pa je naša ranljivost, da si upam pred nekom biti tudi nepopoln. Da se srečamo tam. Da naša ranljivost postane snov za ljubezen. Gre za to, da sem takrat, ko sem ranljiv, bolj pristen. Prej me lahko stvari prizadenejo, a sem hkrati bogatejši. In nekdo, ki z menoj komunicira in čuti, da želim biti ranljiv, veliko raje komunicira z menoj, ker čuti mojo pristnost in se tudi on pristno odpira.

Zato pravim, da lahko tudi naše rane postanejo snov za ljubezen. To je dragocena stvar. Ko se Jezus prikaže učencem po vstajenju, se ga prestrašijo. Ko jim pokaže rane in prebodeno stran, se ga razveselijo. Bog se pokaže kot ranljivi Bog, ki je blizu človeku. Druga stvar je ta dejanskost, ko reče Tomažu, naj vtakne svoj prst v njegove rane. In ko vtaknemo prst v rane drug drugega, zapolnimo tisto rano, je pa boleče. In hkrati obstaja nevarnost, ker si pred nekom razgaljen, da te bo še bolj prizadel. Zato je tukaj strah, strah nas je biti ranljiv, bojimo se biti ranljivi drug pred drugim. Tudi na počitnicah je dobrodošla prava mera ranljivosti, ki ustvari lepo ozračje.

Na kakšen način otrokom med počitnicami dodeliti razna opravila, da ne bo vse samo na mami?

Starši velikokrat pričakujejo, da bodo otroci kar sami videli in naredili. Otrok pač ne vidi.

Fino je, če se na primer napiše seznam, to pa to je za narediti, sedaj se pa sami napišite, kdo bo kaj naredil. To je za narediti. Spomnim se najstnikov, s katerimi se bil na Pohorju: velika hiša, bilo nas je 64. Bilo je treba počistiti sanitarije, kuhinjo, hodnike, okna, umivalnike. Naredil sem seznam, češ, kdo se javi za to, vsi bomo nekaj imeli. Starši velikokrat pričakujejo, da bodo otroci kar sami videli in naredili. Otrok pač ne vidi. Mislim, da je najboljša stvar kratek sestanek, zraven čips, to je treba narediti, kdo bo kaj.

Zakaj si upam o tem govoriti? V Želimljem v dijaškem domu je bil četrtek dan za čiščenje. Tudi sam sem isti popoldan počistil svojo pisarno. In tako smo imeli vsi občutek, da je na koncu vse nadstropje čisto. Nočem se hvaliti, a par let smo dobivali nagrado za najbolj urejeno nadstropje. Saj sem bil težak, a bil za akcijo, in hkrati strog. Pregledoval sem sobe, s prstom po križu potegnil: “Fantje, niste še.” (smeh) So mi vrnili s stavkom: “A ti pa v sobi to pobrišeš?” Pa sem jim odgovoril: “Pobrišem, lahko pridete pogledat.” In so bili tiho. Ko mi niso verjeli, so šli tudi pogledat. Koliko jim je pomenilo, da smo šli skupaj čistit.

Sicer pa med skupnim preživljanjem dopusta tukaj apeliran na mame. Pri mamah se velikokrat zgodi, da prevzamejo vso odgovornost za kuhinjo, sploh če so kje v kampu oziroma nimajo pripravljene hrane. Naj se vprašajo, ali to delajo iz ljubezni za svojo družino ali pa so žrtev. V drugem primeru bodo vsi imeli občutek krivde, da mora mama delati, oni pa tako ležerno. Pomembno je, da je mama svobodna, da se zna dogovoriti, da bo vsak poskrbel za nekaj, da bo to skupno delo. Če nečesa ne bo, pač ne bodo tistega jedli. Pa če bo samo kruh in jogurt, bo pa samo to. Mama je skrbna in zelo težko spusti standarde, a včasih je treba, da si to dovoli.

In še morda kakšna misel za konec?

Naj imajo radi življenje. In to, da jih ima Bog rad. In da ni treba, da so popolni starši. Niti otroci ne pričakujejo tega, niti Bog ne pričakuje tega. Naredi tisto, kar lahko narediš, maksimalno drugo pa izroči.