Pa ne že spet o dojenju v javnosti!? Oz. kako so to počeli včasih

Foto: WikiCommons

Zdi se, da v 21. stoletju debata o tem, ali mama lahko svojega otroka nahrani na javnem mestu, ne bo več aktualna. Na ulicah smo navajeni gledati vse mogoče ekscese, a dojenje očitno še vedno spada pod kategorijo »sporno« in buri razprave o primernosti takšnega početja.

Naj ob tem takoj napišem, da se nimam za »dojiljsko aktivistko« in da so se mi debate o dojenju v javnosti vedno zdele nekoliko privlečene za lase. Seveda podojimo otroka, kaj pa naj z njim, naj ga izklopimo in pospravimo v torbo? Naj cele dneve sedimo doma? Je okrog tega treba zganjati cirkus? Še pred kratkim se mi je zdelo, da ne. Potem pa je do mene sočasno prišlo nekaj zgodb, ob katerih sem se le vprašala: 21. stoletje? Res?

Še vedno se dogaja …

V Franciji javnost buri nedavni dogodek, ko so doječo mamico pregnali iz Centra za socialno delo v Amiensu, kjer je z možem čakala v vrsti. Ker je njuna 4-mesečna dojenčica postala lačna, jo je želela diskretno podojiti. A še preden sta se s hčerko dobro namestili, sta se pojavila varnostnik in eden od socialnih delavcev ter ji zabrusila, naj se neha razkazovati in zapusti stavbo. Ženska je bila šokirana, a prostora ni zapustila. »Povedala sem jima, da imam pravico dojiti in da hčerke ne bom pustila stradati,« je povedala medijem. »Kljub temu sem se počutila ponižano in diskriminirano.« Na CSD-ju so dogodek preiskali in se mamici opravičili za neprimerno obravnavo.

Saj ni res, pa je, bi lahko zapisali. A glede na podobne zgodbe, ki se občasno dogajajo tudi slovenskim mamicam, ima dojenje, naj bo še tako diskretno, pri nekaterih še vedno priokus ekshibicionizma ali neokusnosti.

Dojenje so pred stotimi leti dojemali kot nekaj pomembnega, kar je treba ovekovečiti. Takšno razgaljeno poziranje so požegnali tudi družinski očetje.

In kako je bilo pred sto leti?

Logično se zdi, da je moralo biti stanje pred stotimi leti mnogo hujše. Da smo danes vendarle precej bolj sproščeni, takrat pa so ženske dojile le za zidovi svojih spalnic. Se je razprava o primernosti dojenja v zadnjem času razplamtela zato, ker so se včasih ženske pač umaknile? Hja, pravzaprav ne.

Ob koncu 19. in začetku 20. stoletja, torej v času, ki ga na zahodu poznamo kot »viktorijansko dobo« in slovi po strogih moralnih pravilih, ženske niso le dojile, ampak so bile na to ponosne in tega niso skrivale. Ne govorimo o preprostih kmeticah ali ženskah iz »primitivnih plemen«, ampak o zahodnjaških ženskah iz višjih družbenih razredov. Pravzaprav se jim je dojenje zdelo tako pomembno, da so ga pogosto ovekovečile pred fotografskim objektivom, v času, ko so se tudi premožnejši fotografirali le nekajkrat v življenju. Dojenje so dojemali kot nekaj pomembnega, kar je treba ovekovečiti. Glede na to, da je bil mož tedaj absolutna glava družine, so takšno razgaljeno poziranje morali požegnati tudi družinski očetje.

Kdaj je nastala težava?

Pogled na dojenje se je drastično spremenil šele po 2. svetovni vojni. Ob hitrem industrijskem napredku je dojenje nenadoma postalo zastarelo, primitivno in nasploh neprimerno. Sočasno so trg preplavile prve mlečne formule in nadomestile materino mleko. Več desetletij je med stroko in v javnosti veljalo prepričanje, da je adaptirano mleko boljše in bolj zdravo od materinega. Kot vemo danes, se mu ne more niti približati, a debata kljub temu ostaja odprta. Med mamicami še danes vladajo številni dvomi in zmeda glede hranjenja dojenčkov, pri katerih dojenje pogosto potegne kratko. Javnost pa ob pogledu na dojenje še vedno občuti nelagodje. Česa vsega je sposoben dobro usmerjen marketing!

Ne želimo si vrnitve v 19. stoletje. A malo pridiha časa, ko si ni bilo treba postavljati vprašanj, ali je nekaj naravno in primerno, ampak je bilo preprosto logično, včasih ne more škoditi.

Vir in foto: paroledemamans.com