Moj otrok je pameten, toda len

Vir: Envato.com

Lepo pozdravljeni. Pred kratkim me je zadelo predavanje, na katerem sem slišala, da je najslabša kombinacija pameten in len otrok. Ko pogledam na svojega 9-letnega sina, se bojim da ga vzgajam ravno v to smer. Veliko sem mu omogočila, da je lahko razvijal svoje talente in da mu v šoli gre dobro, toda kar se tiče preostalega dela, sem veliko počela namesto njega. Sedaj samo čaka name: da mu prinesem za piti, da mu poiščem nogavice, ne ljubi se mu niti pospraviti krožnika z mize. Za vsako stvar, ki ga prosim, v nedogled tarna, da ga ne morem več poslušati. Na koncu zaradi ljubega miru namesto njega naredim jaz. Zavedam se, da je nujno, da moram nekaj spremeniti, toda ne vem niti kje začeti. Mož je zaradi službe večino časa odsoten, zato sem čez teden le jaz z njim. Kaj svetujete?

Hvala za vprašanje in dilemo, ki tare marsikaterega starša (pa morda niti sam ne prepozna tega). S tem, ko ste prepoznali težave, ste naredili že ključen korak naprej. Drug pomemben korak pa je, da ste prepoznali, da »vzgajate otroka« v smeri lenobe. Pogosto se starši skrijemo za to, da »je moj otrok len«, v resnici pa ga jaz tako doživljam zaradi svojih predpostavk (ker ne dela, kar jaz mislim, da je potrebno in na način, kot je potrebno). Posledično se tudi tako vedem do njega, kar nenazadnje spodbuja pri njem pasivnost (ali lenobo, če hočete). Kako ste vsega lotiti? Morda najbolje začeti s predpostavkami.

Naše predpostavke o sreči in uspehu

Vsi starši si želimo za svoje otroke, da bodo srečni v življenju, zelo različne ideje pa imamo, kaj jim bo prineslo srečo. Smiselno je preveriti svoj recept za srečno in uspešno življenje. Iz vašega zapisa se zdi, da je predpostavka, »če bo otrok razvil svoje talente in bil zares dober v tem, potem bo srečen«. Ker vam je pomembna še šola, so najbrž ti talenti intelektualni ali pa vezani na učinkovitost (sem spadajo športi, inštrumenti in vse, kar rabimo vaditi in kjer lahko tekmujemo).

Za srečo (in dolgoživost) so ključni kvalitetni odnosi, tj. pristni, podporni, varni odnosi.

Harvardska študija človeškega razvoja, ki traja od tridesetih let prejšnjega stoletja, je pokazala, da so za srečo (in dolgoživost) ključni kvalitetni odnosi, tj. pristni, podporni, varni odnosi. Ne denar, ne socialni status, ne dosežki v službi ali drugje. Seveda so odnosi vedno v nekem kontekstu: predvsem družine, pa tudi širše skupnosti, poklicnega udejstvovanja ipd. Kakovostni odnosi so neizogibno povezani s prepoznavanjem lastnih želja in iskanjem, kako te želje zadovoljiti v skupnosti, pa tudi s prepoznavanjem tujih želja in motivov, iskanjem sinergije, postavljanjem in spoštovanjem mej itd.

V tem smislu si upam trditi, da so odnosi ključni celo na področjih, ki so zelo vezana na učinkovitost. Koliko je primerov, ko vrhunski športniki uspejo, ko dobijo zaupanje ključnih oseb (trenerjev, staršev), in koliko se jih zruši pod težo uspeha, ker nimajo prave opore oz. pravih ljudi okoli sebe. Tudi raziskovalni in podjetniški timi ne razpadejo oz. so neučinkoviti zaradi premajhne genialnosti ali strokovnosti članov, ampak zaradi nezmožnosti sodelovanja in usklajevanja med njimi. Spet smo pri odnosih.

Vzgajamo z vsem svojim vedenjem

V svoji želji, da bi omogočili kar čim boljši razvoj talenta, ste želeli odmakniti čim več ovir za svojega sina. Podobno kot cel tim skrbi za vrhunskega športnika, da pred olimpijskim nastopom ne rabi razmišljati o tem, kje bo dobil hrano in kaj bo oblekel, ste skrbeli za svojega sina. Le da vaš sin ni pred nastopom, ampak pred življenjem, kjer je ključno, da znaš poskrbeti za svoje potrebe. In na nek način je sin zelo učinkovito poskrbel, saj je vedno dobil za jesti in piti, pa tudi oblačila so se znašla pred njim. Če jih ni dobil, je začel tarnati in so se že pojavila pred njegovimi očmi.

Vaš otrok tako ni len, ampak je brihten, ker je pogruntal, kaj deluje v vaši družini.

Vzgojo je smiselno videti kot vse moje vedenje v odnosu do sina, ne le tisto, kar mu govorim. V bistvu je vedenje veliko bolj učinkovit učitelj in ko je vedenje v konfliktu z besedami, vedno zmaga vedenje. Če npr. otroku govorim, da mora sam iti po pijačo, če je žejen, potem pa (po nekaj teženja) grem jaz iskat pijačo, otroka naučim: če boš dovolj težil, ti bodo drugi zadovoljili potrebo (oz. obratno: če tvoja potreba ni zadovoljena, nisi dovolj težil).

Vaš otrok tako ni len, ampak je brihten, ker je pogruntal, kaj deluje v vaši družini. Problem je le, da to deluje le v vaši družini, zunaj pa ne. Drugi namreč ne bodo tako motivirani za ohranjanje odnosa z njim in bodo ob njegovem teženju šli drugam (npr. se igrat z drugim prijateljem) ali pa se bodo skregali z njim in ga izločili.

Smiselno je, da vaše vedenje in odzivi čim bolj pripravljajo sina na svet. To pomeni, da mu omogočate dovolj frustracije, da se njegove sposobnosti krepijo, pa hkrati dovolj podpore, da ne obupa nad sabo (nisem sposoben) ali svetom (nihče me ne mara).

Sodelovanje z očetom

Kot rečeno, ključni korak ste že naredili s prepoznavanjem problema. Pomembno je, da se z možem uskladita glede nove strategije. Čeprav ste čez teden sami, lahko očeta vključujete, da rečete: »z očetom sva se dogovorila …« Poleg tega lahko pričakujete, da bo – če boste postali bolj zahtevni do sina – sin začel iskati rešitve pri očetu čez vikend. Takrat je ključno, da je oče na vaši strani in konsistenten kot vi.

Če pa bo oče funkcioniral v odnosu do sina kot doslej, se bo sin zatekel k njemu ob frustracijah, posledično bo oče postal »dober starš«, vi pa »slab starš«, kar slej ko prej vodi v konflikt med vama in zmedo pri otroku.

Konkreten načrt

Pri uvajanju novih zadolžitev ustvarite nekaj ključnih rutin, ki se jih držite dosledno.

Smiselno je, da se potem, ko ste se z očetom uskladili glede sprememb, pogovorite še s sinom. Lahko mu poveste, da ste veseli njegovih uspehov in spretnosti in da je sedaj dovolj star in sposoben, da dobi nove zadolžitve v družini, saj družina funkcionira in se ima lepo, če vsak član po svojih zmožnostih prispeva vanjo.

Pri uvajanju novih zadolžitev ustvarite nekaj ključnih rutin, ki se jih držite dosledno. Šele kasneje, ko bodo utečene, dodajajte nove. Npr. da si sam pripravi za obleči in se zjutraj obleče. Če tega do sedaj ni delal, bo morda to zanj velik izziv in bo potreboval nekaj dni pomoč pri pripravi oblačil zjutraj. Za to ga morda prej zbudite ali pa naj si pripravi oblačila prejšnji večer. Računajte tudi, da bo zjutraj tarnal in odlašal z oblačenjem, tako da si uredite službo oz. jutranjo rutino tako, da ne boste v stiski, ko bo šel čez čas.

Po nekaj dneh (morda tudi tednih) vašega doslednega vedenja (ne razlaganja!) bo začel dojemati.

Ker ste navadno popustili ob teženju, lahko pričakujete, da bo sedaj še več težil (do sedaj je namreč bilo pravilo, da če se stvari ne zgodijo, nisi dovolj težil). A po nekaj dneh (morda tudi tednih) vašega doslednega vedenja (ne razlaganja!) bo začel dojemati, da več teženja ne zvečuje možnosti, da se problem reši, in da je najbolj smiselno, če sam reši problem (tj. da se sam zjutraj obleče).

Na podoben način lahko uvedete še kakšno rutino: npr., da je on tisti, ki po obroku pospravi krožnike iz mize in jih pobriše. Ko bo to obvladal, je lahko naslednji korak, da pospravi posodo še v stroj in pomije posodo, ki ne gre v stroj. Pri tem je pomembno, da ste (še posebej na začetku) zelo dosledni. To je, da mu ne dovolite, da se gre igrat, družit s prijatelji, delat za šolo ipd., dokler ni to narejeno. In če mu zmanjka časa, ker ima trening, naj ga krožniki na mizi počakajo, da jih pospravi po treningu.

Če bo otrok preveč moteč, naj dobi neko posledico, ki je smiselno povezana z njegovim vedenjem.

Poleg novih rutin je smiselno, da ste pozorni tudi na druga vedenja, ki so za vas moteča. Npr. če je sin žejen in želi, da mu greste po vodo, mu povejte, da si lahko gre sam iskat. To ne pomeni, da nikoli več ne smete iti iskat pijače zanj, smiselno pa je, da če najprej rečete, da ne boste, ker npr. delate, da potem ne popustite, da imate mir, ampak da vztrajate pri tem. In če bo otrok preveč moteč, naj dobi neko posledico. Npr. ker sedaj nisem mogla narediti stvari do konca zaradi tvojega teženja, bom morala to narediti kasneje in ne bo večerne pravljice. Pomembno je, da je posledica smiselno povezana z njegovim vedenjem, da predstavlja odvzem nekega privilegija in da se zgodi takoj oz. čim prej (ne čez nekaj dni).

Pohvale kot gorivo

Če boste pozorni le na negativno, bo to raslo, če pa na njegovo pozitivno vedenje, boste to spodbujali.

Ne pozabite pohvaliti svojega sina vsakič, ko naredi svojo zadolžitev ali ko poskrbi za svojo potrebo (tudi če ni to popolno ali na način, kot ste si zamislili). Veselite se njegovega napredka in bolj kvalitetno opravljenega dela, kar mu tudi izrazite. Pohvale so kot gorivo na tej poti sprememb – rabil jih bo vaš sin, pa tudi vi.

Včasih bo vredno opaziti že samo to, da ni  težil za opravljanje svojega dela (npr. Vesela sem, da si danes opravil svoje naloge brez pritoževanja.) Če pa se bo pritoževal, ne komentirati tega pretirano. Vsa vaša pozornost je za otroka nagrada in če boste pozorni le na negativno, bo to raslo, če pa na njegovo pozitivno vedenje, boste to spodbujali.

Vztrajno, dosledno, postopno

Sprememba bo zahtevna tudi za vas.

Verjetno ste že ugotovili, da bo sprememba zahtevna ne le za otroka, ampak tudi za vas, saj boste rabili veliko časa in energije posvetiti temu. Veliko bo tudi dvomov, da »komplicirate in da bi to lahko sami veliko hitreje in učinkoviteje naredili«. To je sicer res, a s širše perspektive sedaj pripravljate otroka na življenje in odnose. V skupnosti pripadamo, kolikor prispevamo vanjo: svojega časa, dela, energije, talentov.

Vam želim veliko odločne vztrajnosti in ljubeče potrpežljivost v tem procesu.