Katere igrače naj izberem za otroka?

Vir: Shutterstock

Kako prepoznati igračo, ki je otrokom zares prijazna, obenem pa je prijazna tudi okolju in svetu, v katerem je nastala? Kaj vse je lahko igrača? In kam z odsluženimi igračami?

Naredimo uslugo našim otrokom in vsem prihodnjim rodovom in jih prenehajmo zasipavati s tonami plastičnih igrač, ki niso prijazne ne do njih, do njihovega zdravja in počutja, kaj šele do okolja. Obstaja dovolj drugih možnosti, ki jih imamo na voljo, samo odločiti se moramo.

Potrošniki imamo v rokah močno orožje – s skupnimi močmi ga uperimo v to, kar je dobro – informirajmo se, izberimo manjkrat, vendar vedno najboljše, sooblikujmo boljši svet.

Spodaj je 10 nasvetov Zavoda za otrokom in okolju prijazno igro (ZOOPI), ki jih velja premisliti in upoštevati:

1. Otroka večkrat pelji v naravo, tam je vedno dovolj »igrač«.

V naravi je neomejeno število zanimivosti. Odmrla paličica iz drevesa, storžek, kamenčki, potok, pesek, ki ga otrok lahko premetava, iz njega gradi, vanj riše, pojoče ptice na drevju, ki jih lahko posnema, jih opazuje … Otrokom v naravi ni nikoli dolgčas. Utrujeni in srečni se bodo vračali domov, polni novih vtisov in s posebnim, spoštljivim odnosom do narave. Igrače niso edini način, kako otrok zadovolji svojo potrebo po igri. Omogočimo mu občutek vpetosti v naravo, naj jo raziskuje in se z njo veseli.

2. Nauči se nekaj družabnih iger in se igraj skupaj z otrokom.

Z nostalgijo se spominjamo igric naše mladosti: »Lepa, lepa lilija, v krogu pleše deklica,…«. Družabne igre utrjujejo otrokove socialne sposobnosti, učijo ga tovarištva, prijateljstva, igrivega tekmovanja brez rivalstva, miselne igre pa vzpodbujajo logiko, urijo spomin. Ene in druge so lahko zelo zabavne in sproščujoče, otroci se ob njih učijo ravnati s svojimi čustvi. Če se z otroci igrata tudi mamica in/ali oči, pa pomenijo take igrice še posebno veselje, saj se vezi še bolj okrepijo.

Odrasli večkrat kupimo svojim otrokom igračo zato, da se bo z njo zamotil, mi pa si bomo pridobili nekaj potrebnega časa zase. Vendar ob tem občutimo nelagodje, ker odtegujemo otroka od sebe, se z njim ne ukvarjamo, mu ne namenimo svojega čas. Nagradimo ga s skupnim časom, nagradimo ga s skupno igro, obiskom železniške postaje ali tržnice.

3. Preden kupiš igračo, premisli, ali jo otrok res potrebuje.

V trgovini kupujemo potrebščine. Ko zbiramo blago, nam iz polic kličejo igrače, poleg njih pa vsiljive reklame, da je ravno ta igrača tista, ki jo vaš otrok nujno potrebuje. Otroka bi radi razveselili, zato se odločimo: »Prav, še to bom kupila.« Prav bi bilo, da predno sežemo k igrači, premislimo: »Ali tako igračo otrok res potrebuje? Koliko podobnih igrač že ima? S katerimi od njih se zares in večkrat igra?«.

Če zbira sličice in mu jih nekaj manjka, veste pa, da bo poln album z veseljem še kasneje pregledoval, se o zgodbah in podobah iz sličic pogovarjal, razvijal svoje zgodbe … prav, te sličice ZARES rabi. Toda, ali spet rabi še en avto, kljub temu, da jih ima doma že na ducate in jih razmetava po predalih? Rabi take in drugačne plišaste igračke, poleg tistih, ki so mu jih že prinesli dedek, babica, strici, tete, sosodje, naši prijatelji …?
Velja pregovor: Bolje malo, pa tisto »ta pravo«.

4. Poceni igrača ponavadi ni prav kvalitetna igrača.

Dobra igrača zahteva dober dizajn, poznavanje otrokovih potreb in razvojnih sposobnosti, dobre, otrokovim ročicam (tudi ustom) in okolju prijazne materiale, ter tehnologijo, ki zadovolji zahtevam kakovostne izdelave. Vse to ne more biti poceni. Poceni igračke imajo običajno nizko ceno, ker so narejene iz cenenih materialov (ki so lahko zdravstveno oporečni, obremenjujoči za okolje), na hitro, z enim edinim namenom – da se z njimi zasluži. Pri poceni igračah ne moremo mimo vprašanja, ali se za minimalno ceno ne skriva cenena otroška delovna sila, delavci, ki delajo v nezdravem, nevarnem delovnem okolju, morda tudi pod prisilo, in brez ustreznega plačila.

5. Izogibaj se nakupu igrač, ki so prišle od daleč.

Z nakupom igrač domače izdelave pomagamo lokalnemu gospodarstvu, kjer velja zakonodaja, ki ščiti delavce in so delavci za svoje delo pravično plačani. Vplivamo na manjše onesnaževanje okolja zaradi bistveno krajših transportnih poti med mestom izdelave in mestom nakupa igrače.

In še nekaj: če so igrače narejene iz lokalnih surovin, dihajo z »dušo«, ki je otroku blizu, diši po nečem, kar mu je znano in prijetno, saj je zamisel zanjo zrasla v domačem kulturnem okolju.

6. Podpri proizvajalce igrač iz pravične trgovine.

Pravična trgovina prizadeva za večjo enakopravnost v mednarodni trgovini, ponuja boljše pogoje prodaje in zagotavlja pravice marginaliziranih proizvajalcev, delavcev in malih kmetov, predvsem iz ekonomsko manj razvitih dežel. Je podpora najrevnejšim proizvajalcem, saj jim zagotavlja, da dobijo za svoje delo pošteno plačilo, ki jim omogoča dostojno preživetje (pravična cena) in se tako izognejo revščini. Omogoča jim tudi, da vlagajo v okolju prijazno proizvodnjo ter ščiti delavce pred delom pod nehumanimi pogoji. Vzpodbuja ročno izdelavo, ekološko kmetijstvo in uporabo recikliranih materialov, prav tako pa tudi uporabo naravnih virov in energetsko nezahtevnih proizvodnih metod. Materiali in izdelki so narejeni ob izdatni skrbi za okolje. Z nakupom igrač iz pravične trgovine podpiramo trgovanje po etičnih načelih in prispevamo k zmanjševanju revščine v manj razvitih deželah ter s tem k spreminjanju sveta na bolje.

7. Podpri proizvajalce igrač, ki zagotavljajo ekološke standarde.

Embalaža je poleg tega, da obvaruje igračo pred poškodbami med transportom, namenjena tudi temu, da daje kupcu osnovne informacije o izdelku. Ne nasedajmo komercialnim pristopom, pač pa poskušajmo dobiti čim več informacij o značilnostih igrače in premislimo, ali ustreza željam, zahtevam in vrednotam, predvsem pa, kako bo vplivala na otroka, ki mu je namenjena.

Ekološki standardi, certifikati in oznake pomagajo potrošnikom ločiti to, kar je dobro. Vzemimo si malo časa in poskusimo ločiti med javno priznanimi certifikati, ki zagotavljajo raven ekološke kvalitete izdelka, in certifikati, ki to niso – oznake, ki si jih zaradi reklame in boljšega vtisa zaradi večje prodaje podeljujejo kar proizvajalci sami. Pri nakupu se odločajmo za igrače, pri katerih neodvisna institucija zagotavlja ekološko neoporečnost izdelka, saj vendar želimo otrokom najboljše.

8. Poskrbi, da boš embalažo igrač in ostanke neuporabnih igrač ločeno odvrgel.

Ločeno zbiranje odpadkov prispeva k zmanjševanju problemov odlaganja smeti in ponovne uporabe surovin, iz katerih so. S tem pripomoremo tudi k zmanjevanju porabe neobnovljivih virov. Embalaža igrač je večinoma iz papirja in kartona, ki imata pri nas že dolgoletno prakso recikliranja.

Obstajajo tudi programi za recikliranje plastike, toda ker gre za različne snovi, ki jim s skupnim imenom pravimo »plastika«, so potrebni različni postopki predelave in predhodno ločevanje, ki je drago, saj poteka večinoma ročno. Mnogo igrač ima elektronske komponente in deluje na baterije, za katere vemo, da nepravilno odlaganje izjemno onesnažuje okolje. Poučimo se, kje lahko varno odložimo ostanke igrač, saj s tem pripomoremo k varovanju okolja.

9. Izogibaj se nakupu plastičnih igrač.

Plastika, plastika, povsod okrog nas … Material s tisoči obrazi: trpežna, včasih upogljiva, drugič nezlomljiva, skoraj neuničljiva zaradi enostavnih postopkov pridobivanja poceni, … Ker se zelo, zelo počasi razgrajuje, predstavlja odpadna plastika velik delež odpadkov, ki jih producira človeštvo!

Glavna surovina za proizvodnjo plastike je nafta, ki je neobnovljiv vir in z leti ga je vedno manj. Zaradi plastičnosti, trpežnosti in nizke cene proizvodnje (vsaj najbolj razširjenih plastik) se uporablja za izdelavo ogromnega števila izdelkov za vsakdanjo rabo. Tudi za otroške igrače. Veliko plastičnih igrač je kičastih, vlitih po slabem modelu, brez estetske vrednosti, nezanimivih. Različne znansvetne raziskave vedno znova ugotavljajo, da je moč z veliko verjetnostjo reči, da so prenekatere snovi v plastičnih igračah toksične, zastrupljajo otroke, so krive za alergije in druge bolezni. Seveda se plastičnim igračam povsem ne bomo mogli izogniti. Tudi niso vse cenene, slabe ali kičaste, vendar kupujmo informirano.

10. Ko otrok preraste igračo, poskrbi, da bo prišla do drugih otroških rok.

Otroci rastejo, njihove sposobnosti in značilnosti se razvijajo, spreminjajo se tudi njihove potrebe po vrstah igrač. Ko jih prerastejo, jih ne vrzimo proč, razen tistih polomljenih, docela obrabljenih, nič več uporabnih. Še lepe in uporabne igrače preglejmo, očistimo in zložimo v dva kupa: tiste najdragocenejše, tiste, ki so bile našemu otroku najljubše, pospravimo. Naj prijatelji vsaj še nekaj časa ostanejo v otrokovi bližini. Nekatere med njimi bomo shranili otroku za drag spomin, druge pa bomo prihranili za otroke, ki so nam posebno blizu (nečake, otroke prijateljev, morda celo naše še nerojene, a željene otročke). Premislimo, komu bomo dali igrače iz drugega kupa: otrokom znancev ali jih bomo preko dobrodelnih organizacij in akcij podarili neznanim otrokom, ki se jih bodo zares razveselili in rasli skupaj z njimi, tako kot so rasli naši otroci.

Avtorici besedla: Nina Prešlenkova in mag. Milena Majcen.