Odvisnost je beg pred bolečino

Vir: Pixabay

November je mesec ozaveščanja o zasvojenostih in njihovih pasteh. Morda ni naključje, da je svetovni dan boja proti odvisnosti ravno na Martinovo, 11. 11., ki je odlična priložnost, da se ob veselem dnevu, ki ga letošnje leto ne bomo preživeli v razposajeni, širši druščini, zazremo v navade, ki jih nosimo s seboj in spregovorimo o njihovih pasteh. Čeprav nas praznik glede na sovpadanje z Martinovim vabi v razmislek o odvisnosti od alkohola, ki je v Sloveniji izjemno velik problem, pa vas sama vabim, da razmislimo tudi širše.

Odvisnost od alkohola ni edina odvisnost, s katero se v družbi soočamo. Odvisnost se lahko razvije od psihoaktivnih snovi (kemične zasvojenosti), ali pa od nekega vedenja (nekemične zasvojenosti). Tako so tu so še odvisnosti od drog, tobaka, iger na srečo, pornografije, raznih športov, hrane, dela, odnosov, zdravil, spolnosti, tehnologije, socialnih omrežij, plastičnih operacij, ekranov, računalniških iger … Soočamo se z novim problemom, ko kemične zasvojenosti sicer upadajo, strmo pa narašča pa število nekemičnih zasvojenosti.

Zasvojeni postane ujet v lastnem telesu

Otrok zasvojenega starša, ki prav tako kot vsak drug otrok hrepeni po stiku, ljubezni in varnosti, ostane sam z izjemno težkimi občutki, k jih sam ne zmore predelati.

O zasvojenosti oz. odvisnosti lahko govorimo, ko posameznik neko dejanje ponavlja in z njim ne more prenehati, čeprav prinaša negativne posledice zanj in za njegove bližnje. Določena snov ali vedenje posamezniku prinaša prijetne občutke olajšanja, otopitve, ga sprosti, mu da občutek moči ali samozavesti, nadzora nad svojim ali tujim življenjem. Past odvisnosti je, da posameznik substance ali določenega vedenja s časom potrebuje vedno več za isti učinek, želen učinek pa traja manj časa. Iz odvisnika počasi začne iztekati življenje in moč, nadomestita pa ju sram in krivda. Odvisnost je tista, ki počasi, a zanesljivo prevzema nadzor nad življenjem posameznika, substanca ali vedenje postaja vir preživetja in edina ljubezen, ne glede na to, koliko ima ta posameznik sicer rad svojega otroka, partnerko, moža, starše, prijatelje. Zasvojeni postane dobesedno ujet v lastnem telesu.

Težko je opisati moč, ki jo ima substanca za odvisnika. Kaj je lahko v življenju tako močnega, da je človek pripravljen žrtvovati sebe, svoje bližnje, svoje premoženje, vse kar je do takrat zgradil, za naslednjo dozo (npr. alkohola, spolnega odnosa ali česa tretjega)? Zasvojenost za posameznika deluje kot čustveni anestetik, ki olajša psihično bolečino, ki se jo le-ta zaveda ali pa morda tudi ne. Tako je pri zasvojenosti izjemno pomembno, da se poleg spreminjanja vedenja išče tudi izvor bolečine.

Zasvojenec svojim najbližjim povzroči hudo bolečino in rane

Težko je tudi opisati bolečino, ki jo zasvojeni posameznik s svojimi dejanji povzroči svojim najbližjim, včasih tudi drugim, npr. v prometni nesreči, ki jo povzroči pod vplivom substanc. Zasvojen posameznik ni in ne more biti čustveno dostopen za svoje najbližje. Otrok zasvojenega starša, ki prav tako kot vsak drug otrok hrepeni po stiku, ljubezni in varnosti, tako ostane sam z izjemno težkimi občutki, k jih ne zmore predelati.

Zasvojenost za posameznika deluje kot čustveni anestetik, ki olajša psihično bolečino, ki se jo le-ta zaveda ali pa morda tudi ne.

Pogosto se vsa ta občutja nalagajo in oblikujejo v razne obrambne mehanizme, ki mu v otroštvu pomagajo preživeti, v odraslosti pa ga vodijo v ponavljanje družinskih vzorcev. Ostanejo mu občutki, da ni vreden ljubezni, saj je bila bolj kot on pomembna steklenica vina, in občutki odgovornosti za druge, pomešani s sramom in krivdo. Ko tak otrok odraste, stopi na lastno pot z izjemno slabo doto, ki jo lahko preda naprej, če se te skrinje ne odloči odpreti in dodobra zmetati ven vsega, kar ne mu v življenju ne pomaga. To je pot, ki sicer ni lahka, ampak nagradi s svobodo.

Za vsakogar je upanje: Iskanje pomoči ob odvisnosti je znamenje moči in poguma

Čeprav je pot iz zasvojenosti težka, pa mnogo ljudi dokazuje, da je možno živeti tudi drugače. Vsak dan je priložnost, da se človek odloči za svobodno življenje. Priznanje težave in lastne nemoči je prvi in najpomembnejši korak na poti k zdravljenju. Iskanje pomoči ni znak šibkosti, ampak neizmerne moči in poguma. Za vsakogar je upanje.

Kot družba pa nosimo veliko odgovornost, da se o zasvojenosti odkrito pogovarjamo in gradimo pristno družbo, kjer pred bolečino ne bo potrebno bežati s substancami, temveč se bomo z njo lahko soočili. Naj trenutna situacija ne bo izgovor za to, da utonemo še globlje – naj bo priložnost, da zrastemo  in ustvarimo nekaj novega.

Še nekaj zanimivih dejstev glede odvisnosti:

  • Prehranske motnje (anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje itd.) spadajo med odvisnosti s hrano.
  • Obstaja odvisnost od »selfijev – selfitis«, ko posameznik čuti obsesivno težnjo po fotografiranju samega sebe in objavljanju t. i. »selfijev« na socialnih omrežjih in pridobivanju všečkov. Čeprav se sliši skoraj smešno, je tudi ta odvisnost precej resna.
  • Kadar posameznik le »pozdravi« eno zasvojenost in se ne ukvarja z izvorom, lahko kmalu zdrsne v drugo zasvojenost.
  • Odvisnost je pogosto odgovor na stres, saj jo posameznik lahko uporablja za lajšanje stresa.
  • Med zasvojenosti uvrščamo tudi samopoškodovanje, kjer posameznik z zlorabo lastnega telesa regulira čustveno bolečino, ki jo čuti. Pri samopoškodovanju pravimo, da posameznik jezo in agresijo obrne navznoter.
  • V Sloveniji problematično pije okrog 10 % odraslih, njihovo pitje pa ima vpliv na vsaj štiri ljudi, kar pomeni, da se s problematiko alkohola sooča vsaj 40 % Slovencev.
  • Pijanost je v resnici zastrupitev telesa z alkoholom, ki se kaže kot težava z ravnotežjem, refleksi in spremenjenim vedenjem.
  • Svojci odvisnikov pogosto razvijejo soodvisnost, zato je nujno, da se zdravljenju pridruži vsa družina.
  • Obstaja tudi t. i. suhi alkoholizem – čeprav posameznik ne pije alkohola je njegovo vedenje podobno vedenju alkoholika. Tako je v ozračju lahko ogromno napetosti, tesnobe, čustvenega ali celo fizičnega in spolnega nasilja.
  • 45 % zasvojenih je bilo v otroštvu spolno zlorabljenih.
  • Kar 97 % zasvojenih s spolnostjo je bilo v otroštvu čustveno zlorabljenih, 81 % spolno in 72 % fizično.
  • Cikel zasvojenosti se deli na dva dela – izživljanje (dejanje zasvojenosti, kljub negativnim posledicam – npr. žena grozi z ločitvijo) in zadrževanje (ko si posameznik prizadeva, da bi škodljivo vedenje ustavil in vso svojo pozornost usmeri v to, vendar ob čustveni napetosti zopet pride do ponovitve izživljanja).