Nepriljubljeno mnenje: oboževala sem bivanje v porodnišnici

Foto: Shutterstock

Po porodu se nam ženskam svet postavi na glavo. Zaradi telesnih sprememb, novega bioritma in predvsem novega bitja, ki je povsem odvisno od naše skrbi.

Razumljivo je, da takšne velike spremembe nekatere ženske raje predelujejo v domačem okolju kot v porodnišnici. Vendar nismo vse take. To bi res rada zapisala za vse tiste, ki se pripravljate na porod, pa ste slišale grozne zgodbice o tistih treh dneh, ki jih sveža mama po porodu preživi na porodnišničnem oddelku.

Skoraj bi lahko rekla, da doma nikoli ni bilo tako lepo poskrbljeno zame kot v porodnišnici.

Zame so bile to ene same počitnice. Če je novorojenček le spal, sem tudi jaz spala. Tudi sredi dneva. Hrana je bila dobra, cimre sem imela zmeraj normalne – prvič tretjerodko, ki je vedno potegnila kakega aduta iz rokava („Pst, na koncu hodnika je še en tuš, pred katerim nikoli ni vrste, boš imela čisto mir!“), drugič in tretjič sem bila tista z aduti iz rokava jaz in niti ene negativne izkušnje nisem imela z osebjem.

Predvsem pa je bila moja edina naloga počivati in crkljati svoj novorojeni zaklad. Ni se mi bilo treba ukvarjati z nikomer drugim. Skoraj bi lahko rekla, da doma nikoli ni bilo tako lepo poskrbljeno zame kot v porodnišnici, kjer se je hrana kuhala sama, posoda je čudežno izginila z mize, zjutraj se je na robu postelje pojavilo sveže oprano oblačilo, umazane brisače so se menjale in oprale brez mojega truda …

In predvsem: čas, ko je dojenček spal, je bil MOJ čas. S tem ne pravim, da moji bližnji niso dobro poskrbeli zame po porodu, le da doma nikoli nisem bila zgolj in le mama novorojenčka, ampak še tisoč drugih stvari. Zato sem bila z vsakim porodom bolj hvaležna za tistih blagoslovljenih nekaj dni miru pred prihodom domov.

Me ni nič motilo? …

Vem, da smo si ženske po doživljanju zelo različne. Zlahka razumem, zakaj je nekaterim ženskam po porodu ostati v porodnišnici mučno. Pogosto vstopanje osebja, jok drugih novorojenčkov, tuji obiski in odsotnost moža so vse dejavniki, ki tudi meni niso bili prijetni. A kljub vsemu mi je bilo sprejeti te neprijetnosti manj naporno kot pa skrb za gospodinjstvo in starejša otroka doma.

Če kdo vpraša mene, si medicinske sestre in babice, ki skrbijo za novorojenčke in porodnice prve dni po porodu, zaslužijo več tisočakov plače na mesec in da jih obravnavamo kot estradnice.

Zlato porodnišnično osebje

Vendar pa mi je žal, kadar je kritike in negodovanja deležno porodnišnično osebje. Možno je, da sem imela ob vseh treh obiskih porodnišnice pač srečo, da sem naletela na same prijetne, ustrežljive, ljubeznive ljudi. Morda je porodnišnica Celje preprosto bolj krasna kot druge, sploh večje porodnišnice po Sloveniji.

A če kdo vpraša mene, si medicinske sestre in babice, ki skrbijo za novorojenčke in porodnice prve dni po porodu, zaslužijo več tisočakov plače na mesec in da jih obravnavamo kot estradnice.

Resno, poleg tega da dan na dan dobesedno in v prenesenem pomenu ženskam, ki jih ne poznajo, vse prinesejo k riti, še uslužno odgovarjajo na njihova številna vprašanja, potrpežljivo prenašajo čustvena nihanja, značilna za prve dni po porodu, in to v vseh urah dneva, tudi sredi noči, na petke in svetke. Ker otroci se rojevajo tudi čez praznike in počitnice – vsaj moji so se.

Vedno se jim je uspelo roditi okrog nekih praznikov – prvič sem bila v porodnišnici za velikonočne, drugič čez prvomajske počitnice, tretjič so bile zimske počitnice, Prešernov dan in še pust. Seveda tega se takrat sploh nisem zavedala, ker je ob novorojenčku koledar razmeroma nepomemben pripomoček. Predvsem pa, ker mi osebje nikdar niti za minuto ni dalo občutka, da so kaj bolj dopustniški ali da jim je odveč biti tam in se ukvarjati z mano.

Meni je pomagalo, da mi je nekdo postavil strukturo, na katero sem se lahko oprla.

Rutina

Druga najboljša stvar bivanja v porodnišnici pa je, da so tako meni kot otroku že v prvih dneh vzpostavili nek stalni ritem, ki sem ga nato prenesla v svoj vsakdan tudi doma. Oklepala sem se ga na vse kriplje, saj sem čutila, da prepuščena sebi ne bi imela pojma, kaj početi s sabo in dojenčkom ter kdaj.

Tako pa je vsak dan doma pač šel, tako kot sem bila naučena iz porodnišnice: jutranje prebujanje – previjanje, preoblačenje, dojenje – nato je mož prevzel dete, jaz pa sem se šla stuširat in jest. Med tem se je spalnica lepo prezračila, kot so to počele med mojim jutranjim tuširanjem sestre na oddelku. Potem ležanje, crkljanje, dojenje ali spanje, do 12h, ko je bilo obvezno kosilo. In tako naprej, vse do večernega umivanja najprej otroka, nato sebe in skupnega odhoda v posteljo.

Spet – vem, da je ravno ta zacementirana rutina tisto, kar nekatere mame odbija. Meni pa je pomagalo, da mi je nekdo postavil strukturo, na katero sem se lahko oprla. In prepričana sem, da je kje še kakšna takšna mama.

Skratka – vem in verjamem, da imajo nekatere ženske travmatično izkušnjo z bivanjem na porodnem oddelku. Vendar ravno tako verjamem, da je večina osebja, ki dela s porodnicami in novorojenčki, vsaj povsem normalnih oseb, med njimi pa nekaj tudi zlatih, skoraj angelskih. Verjamem tudi, da je veliko odvisno od pričakovanj. In da so odnosi obojestransko ravnovesje. Morda pa je ta članek preprosto dobra reklama za porodnišnico Celje.

V vsakem primeru pa: drage nosečnice, ki se vam bliža porod, iz srca vam privoščim, da bi uživale v tistih nekaj dneh v porodnišnici po porodu.