Foto: ShutterstockVsakič, ko na portalu objavimo kakšno nevsakdanjo starševsko zgodbo (npr. o najstniški mami ali družini, ki je sprejela hudo prizadetega otroka), me presenetijo komentarji na družbenih omrežjih. Poleg izrazov spoštovanja in podpore se vedno najdejo ljudje, ki se besno razpišejo o »neodgovornosti«. Starši so neodgovorni, ker so sprejeli otroka. Ker so premladi. Ker še niso na svojem. Ker ima otrok prirojene težave. Ker stvari niso čisto »po reglcih«.
Res ne razumem, kako lahko kdorkoli pogleda sliko dojenčka – resničnega dojenčka, ne fotografije s Shutterstocka! – in reče, da se ta otrok ne bi smel roditi. Njegovi starši so resnične osebe z imenom in priimkom, ki živijo tukaj med nami, v Sloveniji. V življenju so doživeli preizkušnje, vendar po svojih najboljših močeh plavajo, se trudijo delati dobro in ohranjajo veselje. Ali ni to razlog za globok poklon?
Kdo izpolnjuje pogoje, da ima lahko otroka?
Slovenci zelo radi govorimo o odgovornosti. Kar pomeni, da imajo po splošnem prepričanju otroka lahko le tisti, ki:
- so dovolj stari (torej med 25 in 35 let, ostalo je bodisi premalo bodisi preveč),
- so zaključili fakulteto,
- imajo redno zaposlitev (kar velja za oba starša)
- in dobre dohodke,
- imajo popolnega partnerja,
- imajo rešeno stanovanjsko vprašanje (z obveznima dvema ločenima otroškima sobama),
- nimajo doma že dveh ali več otrok,
- so otroka načrtovali,
- pri otroku ni nobenega suma na kakršno koli razvojno nepravilnost,
- imajo vnaprej pripravljen budget za nujne starševske izdatke, kot je nakup iPhona, plačilo inštruktorja za angleščino in zasebnega učitelja klavirja. Otroci hitro zrastejo in v življenju jih ne moremo prikrajšati za vse te nujne dobrine.
Življenje ostaja nepredvidljivo
Ob izpolnjevanju vseh teh zahtev ni čudno, da imamo otroke vse pozneje in da smo z načrtovanjem družine vse bolj obremenjeni. Marsikomu na koncu dobesedno zmanjka časa, da bi postal starš. Ironično je, da življenje kljub vsemu načrtovanju ostaja nepredvidljivo. Tudi če obkljukamo ves seznam, se nam lahko zgodi, da izgubimo službo, se razidemo s partnerjem, se soočimo s hudo boleznijo ali izgubo v družini. Ena sama stvar, ki življenje obrne na glavo.
Če v življenju sprejmemo stvari, ki se nam zgodijo nenačrtovano, to ni znak neodgovornosti, ampak poguma. Na svet ne moremo gledati kot na kljukanje seznama, sicer bi bilo starševstvo že v osnovi neodgovorno. Zato, ker je nepredvidljivo, najsi ga načrtujemo še tako skrbno.
Če potrebujemo pomoč, to ni znak neodgovornosti
Naša odgovornost se ne pokaže z odločitvijo, da v »nepopolnih« okoliščinah sprejmemo otroka, ampak z našim ravnanjem po tem. Z našim trudom, zavzetostjo, ljubeznijo, pa tudi s tem, da v situaciji, ki nas presega, prosimo za pomoč. Bogu hvala, da nam lahko na pomoč priskoči širša družina, prijatelji, center za socialno delo in nevladne organizacije. Ravno zato jih imamo, da pomagajo vsem, ki v določenem trenutku potrebujejo podporo!
Če v življenju sprejmemo stvari, ki se nam zgodijo nenačrtovano, to ni znak neodgovornosti, ampak poguma. Na svet ne moremo gledati kot na kljukanje seznama, sicer bi bilo starševstvo že v osnovi neodgovorno.
Skrajno bizarno je starše obdolžiti neodgovornosti samo zato, ker v določenem trenutku potrebujejo podporo, pa naj bo ta materialna, fizična, psihološka ali moralna. Gre za sindrom skrajno individualistične družbe, v kateri je najvišja vrednota, da vse zmoremo sami. Klic na pomoč je znak šibkosti in znamenje, da otroka sploh ne bi smeli imeti.
V resnici je odgovoren vsak starš, ki po najboljših močeh skrbi za svojega otroka in se trudi za njegovo dobro. Pa čeprav ga družba morda dojema kot premladega, prestarega, premalo premožnega, neporočenega, brez lastnega stanovanja in kar je še takšnih »neprimernih« stvari. Kjer sta volja in ljubezen do otroka, tam je pot.
Zato, dragi starši, ki niste čisto »po reglcih«, kapo dol za vaš trud, ljubezen do otrok in vero, da se da s skupnimi močmi stvari postaviti na pravo mesto. Namesto pridiganja o odgovornosti pa vas rajši vprašam: Na kakšen način vam lahko priskočim na pomoč?
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Njegovi starši so resnične osebe z imenom in priimkom, ki živijo tukaj med nami, v Sloveniji. ???
Ko na portalu Iskreni objavimo zgodbo o neki družini ali posamezniku (primeri so v uvodu tega prispevka), gre za resnično slovensko zgodbo. Objavimo imena, fotografije in njihova pričevanja, ki nas nagovarjajo.
Vaše zgodbe v prispevkih so seveda resnične (saj si niti ne upam pomisliti, da bi si vaš medij to izmislil), vendar velikokrat uporabite zgodbe iz tujine, to je pa tudi res.
A to je za vas odgovorno staršestvo, če sami starši rečejo, da imajo več otrok zaradi višjih otroških dodatkov in ostalih transferjev? A to je za vas odgovorno, da mnoge družine delajo otroke po tekočem traku, spadajo med ranljive družine, katerih starši ne delajo, imajo pa čas sedeti po kafičih cele dneve, imajo otroke najdlje v vrtcu in šoli, medtem ko ostali ki delamo z velikim veseljem hitimo po otroke? A to je za vas odgovorno, da so starši preračunljivi, da jih ne briga čustveno življenje otrok, da se ne ukvarjajo z otroki, da prelagajo odgovornost na šolo, vrtec, družbo?
A to je za vas odgovorno, da starši delajo otroke, pri tem pa pričakujejo, da jim država nudi vse zastonj? Poglejte v SLoveniji, koliko je teh primerov, pa ne bom govorila o posameznih družinah?
Je to odgovorno starševstvo, da starši po cele dneve delajo za preživetje, medtem ko za otroke nimajo časa? ALi pa drugi paradoks, da so otroci projekt staršev, da jim naložijo vsak dan en krožek, da so vsi pod stresom?
Zame je odgovorno to, kar je zadnjič Pedro Opeka povedal v intervjuju za Domovino: starši morajo biti odgovorni za svoje otroke, ja, otrok je milost in dar, vendar da rojevaš otroke v revščino, v začaran krog, je to življenje? V sedanjem času pa bi moral vsak pri sebi razmišljati o odgovornosti do sebe, do drugih, do celotnega sveta. Za otroke je treba poskrbeti v vseh pogledih, materialnem, duhovnem, socialnem, čustvenem.
In potem se čudimo zakaj je toliko duševnih, čustvenih stisk otrok in mladostnikov.
Bravo,točno tako!!!!!
Natanko tako! Tudi jaz poznam primer staršev, ki sta se pri treh majhnih otrocih zavestno odločila, da nekaj časa ne bosta delala. Pri delodajalcih sta se dogovorila,(!), da ju vržejo iz službe in živela od sociale dobra 3 leta (v stanovanju pri starših). Ne vem, koliko takšnih je, vendar je to za moje pojme moralno sprevrženo, povsem zgrešeno. To miselnost bi morali izkoreniniti, ne pa povečevati krog prejemnikov pomoči brez ustreznih filtrov.
Družin s 3 otroki ali vec je v Sloveniji cca.10%, vsaka deseta torej. S stirimi cca. 2%, torej 1 na 50. Slabi zgledi seveda so, ni jih pa toliko, da bi vas to vse moralo “boleti”. So tudi velike družine, kjer starsi brez kakršnih koli omembe vrednih drzavnih podpor otrokom zagotavljajo povsem solidne materialne pogoje.
Kot materi vec bioloških otrok mi gre pa najbolj na živce očitek “a spet noseča? Joj, eni bi jih tako radi imeli, pa ne morejo zanositi..” nisem odgovorna za njihove težave, zakaj mi s tem skušate vcepljati občutek krivde in kalite moje veselje ob materinstvu! Vsak naj nosi svoj kriz. Ko dobis novorojencka v naročje, se križev pot starševstva šele začenja – od posranih plenic in neprespnih let do soočanja s šolskim sistemom in neizmerno odgovornostjo iz mladica vzgojiti dobrega človeka, usposobljenega za preživetje v ponorelem svetu.
Kaj ti pomaga, če boš rojeval otroke, nimaš pa kje živeti, najemnine so drage, do kredita ne moreš. Verjemi, draga avtorica, marsikdo bi imel več otrok, če bi bile možnosti za to.
In še to je boleče: nikoli ne pomislite ob takih člankih, da veliko parov ne more imeti otrok, nekateri jih nočejo. In s tem ni nič narobe.
Na Iskreni.net očitno živite v neki iluziji, svet si predstavljate, kakšen bi naj bil, ne vidite pa dejanskega stanja. Dejansko stanje je pa čisto drugačno, kar si vi želite ali sanjate. Že v Sloveniji je tako, kaj šele po svetu v revnejših državah itd.
A ste kdaj slišali za to, da je preventiva boljša kot kurativa? To bi morala država peljati naprej, ozaveščati ljudi, pripravljati ljudi na odgovorno starševstvo, da bodo čustveno zreli vstopali v odnose, ker bodo na tak način bolj pripravljeni na vse izzive.?
Sama osebno nisem za splav, sem za naravne metode uravnavanja rojstev, sama ne uporabljam kontracepcije, ker imam urejen ciklus in se spremljam. AMpak ne pomeni, da smo vse ženske tako narejene. Zato pač ne štekam nekaterih, ki jim je pomembno, da imajo toliko in toliko otrok, poskrbijo pa ne za njih.
Preventivno delovati je najcenejše. Ampak kaj ko tudi do storitev ne moreš, kajti najboljše storitve so tudi drage, če gledamo samo pri psihoterapiji. Pa sami pri sebi poglejte, kdo se vpiše na vaše psihoterapije in pomoči, kateri pari, družine? Zagotovo ne najrevnejše, ki bi zagotovo rabile veliko in največ pomoči, ampak denarja pa nimajo niti za osnovne potrebe. To me moti, neko idealiziranje, ampak v resnici ni tako.
Pa ponavadi je tako, dokler je vse v družini vredu, še nekako gre. In to si večina ljudi misli, da se jim ne more nič zgoditi. Zato je treba včasih tudi vnaprej razmišljati o posledicah naših odločitev. Ker ko se nekaj zalomi, ali pride izguba službe, nesreča, bolezen, invalidnost, smrt itd. Starši ostanejo sami z otroci, nimajo denarja, prosijo za pomoč, drugi jim pomagajo. Saj to je čisto vredu. Ampak ko se kaj zgodi, ni nikogar več ob strani.
Spoštovana ga. Barbara, med svojim delom v porodnišnici in na pediatriji, sem spoznala najstnike, ki so bili odlični starši, kljub temu, da finančno morda niso bili tako dobro stoječi kot nekateri starejši starši ( kar pa seveda ni nujno). Večinoma so bistveno lažje prilagodili svoje življenje otroku in lažje prevzeli vse odgovornosti, ki so del starševstva. Tudi v primeru hudih bolezni, so se po mojih izkušnjah mnogi bolje spopadli s težko situacijo kot npr. ženske ki so rodile prvič po 40. letu, ki se vsaki spremembi zelo težko prilagodijo. Seveda pa je vsak človek drugačen in ne gre posploševati. Ampak vaše navedbe so navadni predsodki, da je sposobnost starša biti dober starš premosorazmerna predvsem z njegovim finančnim stanjem. Pa ni. Vsak od nas lahko hitro ostane brez službe in z bolnim otrokom in kako se nekdo znajde je odvisno predvsem od osebnih lastnosti.
Potem je vse okej ali kako v naši družbi, spoštovana Maja.? Ker kolikor vidim, v naši državi gre vse navzdol, polno čustvenih in duševnih težav otrok, mladostnikov, odraslih ljudi in starejših tik pred smrtjo. Zato mi ni jasno, kako bi lahko bile moje navedbe predsodki. Jaz sem govorila o preventivi, kako smo tu zatajili in da potem samo gasimo požare, kar je veliko težje kot preventiva.
Verjamem, da so nekateri najstniki tudi dobri starši in lepo skrbijo za svoje otroke. Ni pa to za posploševati. V večini primerov prevzamejo vlogo staršev stari starši, ki potem skrbijo za otroke in vnuke. Najstniki tudi v glavnem še niso zaposleni, niso finančno preskrbljeni, v večini primerov pa še zase niso sposobni poskrbeti, kaj šele za otroka, ki je velika odgovornost. Skratka, niso še zreli. Stari ljudje bi rekli, vse ob svojem času!
Najstniki naj se raje pridno učijo in študirajo, da bodo čimprej prišli do poklica in do zaposlitve. Naj dozorijo, potem pa naj imajo družino in otroke.
Tako je,samo barcaffe 🙂