Najstniška mama: »Še nikoli v življenju nisem čutila toliko ponosa«

Lea je mamica desetmesečne hčerke, ki jo je rodila pri osemnajstih letih. Čeprav se je nosečnost zgodila nepričakovano in je morala Lea premagati kar nekaj ovir, hčerko doživlja kot velik blagoslov. »Odkar sem mama, drugače gledam na svet,« pravi.

Lea je zanosila v tretjem letniku srednje šole, pri sedemnajstih letih. »Ko sem zaslutila, da sem noseča, sem avtomatično pomislila na splav,« pripoveduje. »To mi je svetovala tudi prijateljica, ki sem se ji zaupala. Potem pa sem naredila test nosečnosti in ko sem na njem zagledala dve črtici, sem zelo jasno začutila, da sta ti dve črtici moj otrok.«

Njen nekaj let starejši fant je bil ob novici na obisku pri Leini starejši sestri. »Tudi moja sestra je rodila zelo mlada. Mislim, da je ona mojemu fantu pomagala sprejeti novico o nosečnosti, da se je pogumno odzval in mi v sms-ju napisal: ’Obdržala ga bova.’ Ta opora mi je veliko pomenila.«

Ko sem naredila test nosečnosti in sem na njem zagledala dve črtici, sem zelo jasno začutila, da sta ti dve črtici moj otrok.

Vsa družina je stopila skupaj

Ko je Lea družini povedala, da je noseča, so jo vsi podprli. »Moja mama, stari starši, obe teti, vsi so stopili skupaj in obljubili, da bodo pomagali po svojih močeh,« pravi Lea. »Bili so presenečeni in verjetno tudi šokirani, vendar me ni nihče obsojal ali mi česa očital. Res sem čutila močno oporo vseh družinskih članov.«

Leina teta Ana Angela, ki je tudi dula, se spomni, da ji je ob novici čestitala. »Vsaka ženska, ne glede na to, koliko je stara, si zasluži čestitke, ko oznani, da pričakuje otroka. Leo smo vsi podprli, sem pa opazila, da je bila v nosečnosti deležna manj veselja in pozornosti, kakršno običajno doživljajo nosečnice, ki niso tako mlade.«

Tudi s strani vrstnikov in šole ni bila deležna negativnih reakcij. »Ko sem povedala, da bom otroka obdržala, me ni nihče obsojal. Še tista prijateljica, ki mi je svetovala splav, se mi je opravičila. Z marsikom sem po porodu izgubila stik, kdo je tudi čudno pogledal moj ogromni trebuh ob koncu nosečnosti, nisem pa bila deležna negativnih komentarjev.«

Hladen tuš pri ginekologu

Še najbolj neprijazen sprejem je doživela pri ginekologu. »Ko sem prišla na pregled, sem bila že odločena, da otroka obdržim. To sem zdravniku tudi jasno povedala. Kljub temu mi ni hotel dati materinske knjižice. Rekel mi je, da ima hčerko, ki je stara toliko kot jaz, in da si je ne predstavlja noseče. Prepričeval me je, naj rajši še malo premislim. Po tem obisku sem takoj zamenjala ginekologa. Sprejeli so me v zdravstvenem domu za študente, kjer so bili do mene zelo prijazni.«

Lea in njen fant sta si morala pred rojstvom otroka urediti primeren kotiček za bivanje. Fant je dobil službo, našla sva tudi cenovno ugodno majhno stanovanje. »Pri vseh preizkušnjah so mi pomagali v eni od nevladnih organizacij in nekaj tudi v Zavodu Živ!m. Res so se potrudili, na koncu sva imela za dojenčico vse in še več, kar potrebuje.«

Dobra priprava na porod

Lea se je na porod dobro pripravila. »Najbolj so mi bili v pomoč dolgi pogovori z mojo teto, ki je obporodna spremljevalka. Predelali sva različne tehnike sprostitve in premagovanja bolečine, pogovarjali sva se o strahovih in prihajajočih spremembah. Sam porod imam v lepem spominu. Osebje me ni zaradi moje mladosti obravnavalo nič drugače, ena od sester je celo rekla, da bi morale vse mamice tako lepo skrbeti za svoje otroke. Razočarana sem bila samo nad nekaterimi praksami v porodnišnici in nato na oddelku. Recimo nad tem, da otrok ni mogel biti ves čas z mano, čeprav sem si to želela.«

Njena teta, dula Ana Angela, ki je bila poleg partnerja prisotna pri porodu, pravi, da je Lea ena tistih žensk, ki so se pri porodu sposobne popolnoma prepustiti. »Lea je bila neverjetna, med porodom je bila v stanju popolnega miru. Čudovito je bilo spremljati rojstvo njenega otroka, pravi sveti trenutek,« pripoveduje. Po njenem je lahko mladost pri vstopu v materinstvo velika prednost. »Starejši ko smo, bolj imamo usidrane določene predstave in pričakovanja, kar je pri porodu lahko ovira,« pravi Ana. »Pri mlajših porodnicah opažam, da se pogosto lažje prepustijo in sprejmejo situacijo takšno, kot je, namesto da se obremenjujejo s tem, kako bi po njihovem moralo biti. To jim omogoča učinkovitejše prilagajanje na potrebe otrok in izzive materinstva.«

Pri mlajših porodnicah opažam, da se pogosto lažje prepustijo in sprejmejo situacijo takšno, kot je, namesto da se obremenjujejo s tem, kako bi po njihovem moralo biti. To jim omogoča učinkovitejše prilagajanje na potrebe otrok in izzive materinstva.

Pozitiven odnos učiteljev: s hčerko na izpit

Nekaj mesecev po rojstvu se je Lea odselila iz skupnega stanovanja, saj je ugotovila, da s fantom ne moreta živeti skupaj. Preselila se je v materinski dom v bližini svoje šole, kjer je dobila lepo sobo zase in za hčerko. »Še vedno pa je fant aktivno prisoten kot oče, trudi se po najboljših močeh,« dodaja in si želi, da se bosta lahko skupaj pogovarjala o metodah vzgoje. Pri občasnem varstvu, na primer med opravljanjem ur za vozniški izpit, pa Lei na pomoč priskoči širša družina.

Veliko razumevanja so pokazali tudi v šoli. »Ko zaradi nosečnosti nisem uspela končati letnika, so mi v šoli omogočili, da opravim samo obveznosti, ki jih še nisem. Tako mi ni bilo treba ponavljati letnika,« pravi Lea. Tudi letos, ko je na porodniški, lahko šolo opravlja po izpitih. Pri tem ji v spominu ostajata dve zgodbi: »Eden izmed učiteljev mi je povedal, kako vesel je, da sem njegova učenka. Drugi pa me je na izpit povabil kar skupaj z dojenčico, ker nisem imela varstva. Medtem ko sem reševala pisni del, je on pestoval mojo hčerko. To se mi je zdelo res lepo.«

»Odkar sem mama, imam notranjo moč«

Leini bližnji opažajo, da je Lea z materinstvom dozorela in se začela zavedati, da lahko s svojimi dejanji vpliva na svojo dobro prihodnost. »Lea se mi ne zdi slabša mama zato, ker je še najstnica in na nek način še išče svojo pot v življenju,« pravi njena teta Ana. »Z rojstvom otroka mora v resnici vsak starš na novo izgraditi svojo identiteto in vrednote, ne glede na to, koliko je star.«

Z rojstvom otroka mora v resnici vsak starš na novo izgraditi svojo identiteto in vrednote, ne glede na to, koliko je star.

V družbi žal še vedno obstaja veliko predsodkov o najstniški nosečnosti. Tako najstniki kot njihovi bližnji ob njej čutijo strah, sram in negotovost. »Pri meni je bilo drugače, ker sem res čutila močno podporo družine, zaradi česar je bilo vse lažje,« pravi Lea. Včasih ji kakšna starejša mamica reče, da bi si želela biti tako prilagodljiva, kot je ona. »Mladost je marsikdaj prednost,« razmišlja Lea.

»Včasih me kdo vpraša, ali pogrešam najstniški življenjski slog in zabave. Ampak ko bo moja hči zrasla, bom jaz še vedno dovolj mlada, da bom šla lahko ven. Morda bova šli kdaj kar skupaj na žur,« se smeje Lea. »Ko jo gledam, kako raste, se kobaca, vsak dan odkrije kaj novega, čutim tak ponos, kot ga nisem še nikoli v življenju. Želim si, da bova imeli vedno pristen odnos in da bova ostali tako povezani, kot sva zdaj.«

Foto: osebni arhiv

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Komentarji

  1. Glejte, draga avtorica, spodbujanje najstniških nosečnosti pač ni na mestu, saj dokler si sam otrok, najstnik, nisi odrasel, nisi čustveno odgovoren in pripravljen na otroka. Mi s strani države ne spodbujamo prave preventive, tudi ni pravih priprav na starševstvo. Tisto ko je pred porodom šola za starše, je kar nekaj. Edino, kar šteje, je čustvena priprava na starševstvo, da ozavestiš to, kar se ti je dogajalo v matični družini, da pustiš preteklosti za sabo, ker številni smo bili vzgojeni v družinah, kjer nismo izkusili topline, ljubezni, kjer so bile tabu teme. Lahko se zgodi, da so posamezniki najstniki že odrasli, odgovorni, ampak predstavljati to kot nek ideal. Ne bodimo nori.

    Predsodki o najstniški nosečnosti – kje jih vi vidite. Najstništvo je obdobje, kjer se posameznik iz otroka razvija v kasnejšega odraslega človeka. In tu se najstnik išče, marsikaj izkusi, dobrega in slabega, tudi razočaranja itd. Imeti mora čas zase.

    Veliko zgodb je v odraslosti takih, da so otroci prehitro odrasli, prehitro prevzeli odgovornost na svoja pleča. In kaj imajo zdaj v odraslosti – so nezadovoljni, nesrečni, depresivni, deloholiki ali zasvojenci različnih vrst, nimajo svojega mnenja, ves čas se nekomu uklanjajo, ženske znorijo ali pa moški, saj prej v otroštvu in najstništvu niso imeli časa zase, da bi ga doživeli kot resničnega. Ne prehitevajmo obdobij v življenju, ker nas vse enkrat dohiti. Vi na iskreni.net bi pa to že morali vedeti.

    »Včasih me kdo vpraša, ali pogrešam najstniški življenjski slog in zabave. Ampak ko bo moja hči zrasla, bom jaz še vedno dovolj mlada, da bom šla lahko ven. Morda bova šli kdaj kar skupaj na žur,« se smeje Lea. hahaha, torej zdaj mama že razmišlja o tem, kako bo s svojo najstniško hči žurala, ko bo hči dovolj stara. Kaj pa če bo njena hči tudi pri 17 zanosila in ne bo časa za žur?

    Drugače je to zgodba, ki se je dobro končala, kjer je Lea imela dobro podporo pri fantu, pri starših, pri sorodnikih, prijateljih in sošolcih. In to je super. Marsikatera oziroma lahko rečem večina punc v najstniški dobi take podpore ne bi imela. Takih zgodb je zelo malo drugače.

    Tole me je zmotilo:
    “Leina teta Ana Angela, ki je tudi dula, se spomni, da ji je ob novici čestitala. »Vsaka ženska, ne glede na to, koliko je stara, si zasluži čestitke, ko oznani, da pričakuje otroka. Leo smo vsi podprli, sem pa opazila, da je bila v nosečnosti deležna manj veselja in pozornosti, kakršno običajno doživljajo nosečnice, ki niso tako mlade.«
    Vsaka ženska, ne glede na to, koliko je stara – o, pa še kako pomembno je, kdaj ima ženska otroke, ne prekmalu, ne prepozno. Zagotovo ne, ko je še sama otrok, kar poglejmo romske družine, ko so punčke noseče že pri 13.letih. In tudi ženske, ki rojevajo pri 50.letih, je to vredu? Ne vem, ne bom sodila.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja