Lucija in Dušan Poslek, starša hudo bolnega triletnika: »Zaupava, da bo Bog najinega otroka poklical k sebi ob pravem trenutku«

Foto: osebni arhiv

Lucija in Dušan Poslek sta se spoznala pred 17 leti, ko sta se kot animatorja udeležila ptujskega oratorija. Od leta 2011 sta poročena in imata štiri otroke: Filipa (9 let), Rebeko (5 let), Klemna (3 leta) in Emo, ki je že v Božjem naročju. Rebeka se je rodila tri mesece prezgodaj, Klemen pa se je rodil s hudo razvojno okvaro možganov. Takoj po rojstvu je doživel dihalno stisko, zaradi katere se ni vedelo, ali bo preživel prve dni, njegova prihodnost pa je tudi danes negotova.

Dušan, ki se ga mnogi spomnite kot enega od dvojčkov iz mladinskega filma Dvojne počitnice, je po poklicu detektiv, hkrati pa je pronicljiv avtor na portalu, ki ga pravkar berete. Lucija je vzgojiteljica. Prihajajo iz Rogatca, manjšega kraja ob slovensko-hrvaški meji. V razgibanih in polnih urnikih poskušajo čim več časa preživeti skupaj v naravi ali pri ustvarjanju v domači kuhinji. Prav tako si radi vzamejo čas za skupne večere ob družabnih igrah ali ogledu risank in filmov.

Lucija in Dušan, v življenju sta doživela kar nekaj preizkušenj. Vajina hčerka Rebeka se je rodila tri mesece prezgodaj, ob rojstvu je tehtala samo 640 gramov. Kako sta doživljala njeno rojstvo?

Lucija: Najina prva preizkušnja se je zgodila že med drugo nosečnostjo, ko sva v 22. tednu nosečnosti izgubila hčerko. Takrat sva se začela zavedati, da spočetje in rojstvo zdravega otroka nista samoumevna. Ko sva pričakovala Rebeko, sva bila zato bolj na trnih, hkrati pa v izročanju Božji previdnosti. Zavedala sva se daru nosečnosti in molila za otroka. Vseeno pa nisva bila pripravljena na tak zaključek. Ko se je moje telo tri mesece prezgodaj začelo pripravljati na porod, je bil to popoln šok.

Dušan: Vse se je odvilo tako hitro, da sva komaj dojela. Niti njenega imena še nisva izbrala. Ob pogledu na tako majhno in nebogljeno bitje sem občutil veliko strahu in negotovosti. Njena teža je po rojstvu padla na 560 gramov, to je pol štruce kruha. Rojena je bila v Ljubljanski porodnišnici, kjer so zanjo odlično poskrbeli na oddelku za intenzivno nego in terapijo novorojencev.

Včasih se moram potruditi, da zaupam Bogu, vendar je to zaupanje vedno poplačano.

Lucija: Po porodu sem čutila manj strahu kot Dušan. Bila sem ob novorojenčici, v polnosti sem zaupala osebju, da bodo zanjo poskrbeli po najboljših močeh. Čutila sem, da nama je ta preizkušnja namenjena. V srcu sem bila gotova, da bova šli skupaj domov.

Kako sta se organizirala v prvih mesecih? Na intenzivni enoti sta imela novorojenčico, doma pa še majhnega otroka.

Dušan: Zame so bili tisti meseci zelo naporni. Lucija je bila večino časa z Rebeko v Ljubljani, jaz pa doma s starejšim sinom. Takrat sem spoznal, kako je, če v hiši manjka materinska roka. Na lastni koži sem spoznal, kako pomembno je, da sta oba zakonca udeležena tako pri vzgoji kot pri ostalih opravilih. Takrat sva vse te izzive darovala za Rebeko. Darovanje in Lucijina prisotnost sta bila največ, kar sva ji lahko dala.

Lucija: Včasih se pošalim, da nisem nikoli bivala v študentskem domu, sem pa več mesecev stanovala v ljubljanski porodnišnici. Čez teden sem živela za Rebeko, za vikend pa za moža in sina. Hvaležna sem za porodnišnični apartma, ki sem ga delila z mamami s podobno izkušnjo. Skupaj smo jokale, se smejale in si bile v oporo. Hkrati sem v polnosti zaupala Dušanu, da bo med mojo odsotnostjo poskrbel za Filipa in dom. Res sem hvaležna, da se lahko nanj tako zanesem.

Zelo sva hvaležna Bogu, da je Rebeka danes zdrava petletnica. Z izjemo dioptrije nima nobenih resnih posledic prezgodnjega poroda.

Kako je danes z Rebeko?

Dušan: Zelo sva hvaležna Bogu, da je Rebeka danes zdrava petletnica. Z izjemo dioptrije nima nobenih resnih posledic prezgodnjega poroda. Je energična in odločna punca, ki me pogosto poskuša oviti okrog prsta. (smeh)

Lucija: Ves trud s terapijami se je res obrestoval. In zgled starejšega brata Filipa, ki mu Rebeka ves čas sledi.

Med četrto nosečnostjo vaju je pretresla novica, da z otrokom ni vse v redu. Sledile so preiskave in diagnoza hude možganske okvare: otrok bo morda umrl že med nosečnostjo, morda se bo rodil hudo prizadet. Kako sta se odzvala?

Dušan: Na tistem pregledu me ni bilo zraven. Ko sem izvedel, se mi je podrl svet. Spomnim pa se naslednjega pregleda pri specialistu, ki je potrdil diagnozo. Lucija je ob pogledu na ultrazvok rekla: »Ta otrok bo živel.« Ta stavek je dal ton celotni nosečnosti. Od tistega trenutka sva vedela, da bova naredila vse, kar je v najini moči, da se otrok rodi. Želela sva mu dati vse, kar lahko. Začela sva sprejemati diagnozo, nato pa vsak dan znova premagovala dvome, skušnjave, črne misli. Ni bilo lahko. Tega ne rešiš naenkrat, ampak se vsak dan znova odločaš, da je ta pot prava. Sprejemanje takšne situacije je dolg proces.

Zavedala sva se, da imava dve možnosti: ali se bova povezala ali oddaljila.

Lucija: Ob diagnozi sem pomislila, da nama je Bog spet pripravil posebno pot, zato nama ne preostane drugega, kot da se z njo soočiva. To je bila prva reakcija, nato pa sem tudi jaz padla v vrtinec dvomov in vprašanj. V oporo mi je bilo, da greva skozi preizkušnjo skupaj. Zavedala sva se, da imava dve možnosti: ali se bova povezala ali oddaljila. Prijatelje in družino sva prosila za molitev ter vse predajala v Božje roke. Od tistega trenutka naprej nas je začel Klemen povezovati.

Kakšen je bil odziv zdravnikov? So vama predlagali splav?

Dušan: Zdravniki so bili zelo korektni. Ob diagnozi smo skupaj pregledali različne možnosti, vendar niso nikoli vztrajali ali naju spodbujali k splavu. Najino odločitev so sprejeli in spoštovali.

Kako se spominjata Klemnovega rojstva in njegovih prvih tednov?

Lucija: Starejša otroka smo pripravljali na to, da je njun bratec bolan in da bomo videli, ali bo ostal z nami ali bo šel k Bogu v nebesa. Porod se je začel spontano, odpeljala sva se v Maribor, kjer so naju spremljali skozi vso nosečnost. Čutila sem mir in močno Božjo prisotnost. Med vožnjo sva molila, naj nas vodi Sveti Duh in naj bo rojstvo takšno, kot si ga je zamislil On. Prebrala sva dnevno Božjo besedo: »Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje.« (Lk 6,38) Ob tem sem začutila veliko zaupanje. V naročje bova dobila zvrhano mero – dojenčka. Za vse ostalo bo poskrbel Bog.

Zdravniki so bili zelo korektni. Ob diagnozi smo skupaj pregledali različne možnosti, vendar niso nikoli vztrajali ali naju spodbujali k splavu. Najino odločitev so sprejeli in spoštovali.

Dušan: Zame so bili tisti dnevi zelo težki. Zdravniki so mi tik pred porodom postavili vprašanje, koga naj rešujejo v primeru, da bo šlo kaj narobe – mamico ali otroka. Na takšno vprašanje kot oče nimaš pravega odgovora. Hvala Bogu, da se na koncu ni bilo treba odločati. Klemen je po rojstvu doživel dihalno stisko in bil takoj intubiran. V prvih dneh je bila situacija zelo negotova. Zdravniki niso vedeli, ali bo zadihal, ko ga odklopijo, zato so naju vprašali, kaj naj naredijo v primeru, če ne bo. Takrat sva šla z Lucijo v Slomškovo kapelo v UKC Maribor. Molil sem: »Bog, Klemen je tvoj otrok. Če ti misliš, da je čas, potem ga vzemi k sebi, jaz na to nimam več vpliva.« V tistem trenutku sem začutil ogromno olajšanje, ker sem breme odločitve prenesel na Boga. Neverjetno pomirjujoče je bilo, da se mi ni bilo treba več odločati o usodi svojega otroka. Ko so ga odklopili z dihalnega aparata, je Klemen zadihal in od takrat samostojno diha.

Kako rojstvo otroka s posebnimi potrebami spremeni družinsko življenje? Kako sta Klemna sprejela starejša brat in sestrica?

Lucija: Rebekino prezgodnje rojstvo sem doživljala kot nekakšno pripravo na situacijo s Klemnom. Na intenzivnem oddelku sem se počutila varno, morda kar malo domače. Nisem čutila strahu, da ne bom zmogla.

Dušan: Prvi tedni po prihodu domov so bili precej podobni, kot če bi imeli zdravega novorojenčka. Skupaj smo se veselili novega člana. Starejša otroka sta ga izjemno lepo sprejela, tudi v njegovih posebnih potrebah. Po dveh mesecih pa so se pri Klemnu začeli epileptični napadi in druge zdravstvene težave, ki so postajale vse hujše. Lucija je bila s Klemnom vse več v bolnišnici. Takrat se je naša družinska dinamika zelo spremenila. Tudi kadar je bil Klemen doma, je potreboval nenehno prisotnost. Morala sva se razdeliti: eden od naju je skrbel za Filipa in Rebeko, drugi za Klemna. Tako smo živeli več kot leto in pol.

Ko je bil Klemen star 20 mesecev, ste se odločila, da ga predata v zavod v Dornavi, čez nekaj mesecev pa v Bolnišnico za otroke v Stični. Verjetno gre za zelo težko odločitev. Kako je dozorela?

Dušan: Veliko sva se pogovarjala, kakšna bi bila najboljša rešitev za vse, tako za starejša otroka, ki potrebujeta oba starša, kot za Klemna, ki ob svoji diagnozi potrebuje posebno oskrbo. Pri tem je treba poudariti, da Klemen skoraj ne zaznava okolja, tudi njegova motorika praktično ni razvita. Zaradi vsega tega je dozorela odločitev za zavod, kjer bodo pomagali skrbeti za Klemna. Sprejet je bil v institucionalno varstvo v Dornavi, kjer so zelo lepo skrbeli zanj. Ko so se začele dodatne zdravstvene težave, zaradi katerih je bil pogosto hospitaliziran, smo ga premestili v bolnišnico v Stični, kjer ima ves čas na voljo zdravniško oskrbo.

Odločitev, da se ločiš od otroka, je zelo težka. Ampak zavedala sva se, da bo zanj dobro poskrbljeno, hkrati pa bo tako lažje tudi za starejša otroka in najin odnos.

Lucija: Odločitev sva ves čas izročala v molitvi in jo res začutila kot pravo. Videla sva, da je Klemen dobrodošel ter da zanj dobro in srčno skrbijo. Zdaj je od tega že dobro leto.

Kako vaše življenje poteka zdaj? Na kakšen način pletete odnos s Klemnom, čeprav ne živi doma?

Dušan: Klemen živi v Šentvidu pri Stični, torej 160 kilometrov stran. K njemu hodimo na obiske, včasih samo midva ali eden od naju, včasih cela družina. Nekajkrat na leto pride domov na počitnice, vendar opažamo, da mu vožnje ne odgovarjajo, zato se poskusimo ravnati po tem, kar je najboljše zanj. Klemen je kljub oddaljenosti del našega vsakdana. Pogovarjamo se o njem, vsak dan molimo zanj. Odnos z njim je živ in nas povezuje.

Lucija: Kot starša čutiva mir, da za vse svoje otroke delava tisto, kar je najboljše. Res zaupava osebju, ki skrbi za Klemna. Med tednom večkrat pokličeva in vprašava, kako je z njim. Vsak obisk pri njem pa je tudi za starejša otroka posebno doživetje, saj ga vedno združimo z izletom.

Kot starša čutiva mir, da za vse svoje otroke delava tisto, kar je najboljše.

Kakšne so napovedi za prihodnost?

Lucija: Vsak dan Klemnovega življenja je dar. Od zdravnikov nisva želela točnih napovedi, koliko časa lahko pričakujemo. Saj še zase ne vemo, kdaj bo prišel dan za naše rojstvo v nebesa! Klemnovo življenje izročava Bogu. Veva, da bo trenutek, ki ga je izbral Bog, za Klemna najboljši, da odide v Božje naročje.

Na kakšen način vidita vrednost Klemnovega življenja? Kako bogati vašo družino in družbo, čeprav ni običajen otrok?

Dušan: Klemen je najboljši učitelj, kar sem jih kdaj imel. Uči me vsega, za kar se mi je zdelo, da presega moje moči. Uči me brezpogojne ljubezni, neizmernega zaupanja, vsakodnevne hvaležnosti za dar življenja, za otroke, za zdravje ostalih članov družine. Odločitev, da sprejmeva Klemnovo življenje, ni bila lahka, ob njej sva čutila veliko strahu, vendar nama je neizmerno poplačana. Njegova prisotnost je pričevanjska. V svoji tišini in neaktivnosti je izjemen pričevalec in učitelj.

Klemnovo življenje izročava Bogu. Veva, da bo trenutek, ki ga je izbral Bog, za Klemna najboljši, da odide v Božje naročje.

Lucija: Ob Klemnu smo postali hvaležni za vsakodnevne malenkosti, ki bi jih drugače jemali kot samoumevne.

Na kakšen način vaju je preizkušnja Klemnove bolezni približala Bogu?

Lucija: Nosečnost sva od začetka izročala Bogu, saj sva se ob Rebekinem prezgodnjem rojstvu naučila, da ni nič samoumevno. Klemnova diagnoza naju je zelo povezala, hkrati pa sva občutila moč molitve sorodnikov in prijateljev. Še danes čutiva, kako nama je pomagala, da sva zmogla. Veva, da sva samo nepopolna človeka, vendar naju Bog sprejema prav v najini nepopolnosti. Tako kot midva sprejemava Klemna, Bog sprejema naju.

Dušan: Ob Klemnu sem spoznal, da Bog nikoli ne obupa. Čaka nas, da pridemo k njemu. Na nas pa je, da to prisotnost izkoristimo. Včasih se moram potruditi, da zaupam Bogu, vendar je to zaupanje vedno poplačano.

Foto: osebni arhiv