Naši otroci so vredni in sposobni več kot povedo šolske ocene

Foto: Canva

»Same petice. Ti si pa res priden!« Ali otrokov uspeh v šoli res pove, kako uspešen je?

Na eni od britanskih šol je učiteljica svojim 11-letnim učencem po opravljenem nacionalnem preverjanju znanja poslala pismo, v katerem jim je na zelo preprost način povedala, da ocene ne pokažejo nujno tega, kar jih dela »posebne in edinstvene«. Podobnih misli je tudi slovenski pisatelj in ekolog Nara Petrovič, ki meni, da uspeh v šoli ni ključen za izpolnjenost posameznika v življenju.

Ocene povejo nekaj, ne pa vsega!

V pismu učiteljica učencem piše, da je ponosna nanje, ker so v tednu dni nacionalnih preizkusov izkazali veliko zavzetosti in pokazali največ, kar zmorejo. V naslednjem odstavku pa dodaja, da jo skrbi, da ti testi ne pokažejo vedno tistega, kar vsakega med njimi »dela posebnega in edinstvenega«.

To jim razloži s tem, da ljudje, ki sestavljajo in ocenjujejo teste, ne poznajo vsakega izmed njih. Sploh pa ne tako, kot jih poznajo njihovi učitelji in še posebej njihove družine. Tu se začne najlepši del pisma:

»Ne vedo, da mnogi izmed vas govorite dva jezika. Ne vedo, da znate igrati inštrument, plesati ali naslikati sliko. Ne vedo, da vaši prijatelji lahko računajo na vas, ko vas potrebujejo, ali da vaš smeh lahko razvedri še tako temačen dan. Ne vedo, da pišete poezijo in pesmi, se ukvarjate s športom, razmišljate o prihodnosti in da včasih po šoli poskrbite za vaše mlajše brate ali sestre. Ne vedo, da ste potovali na zares lep konec sveta in da znate povedati odlično zgodbo ali da res radi preživljate čas s posebnimi sorodniki in prijatelji. Ne vedo, da ste vredni zaupanja, prijazni ali pozorni in da vsak dan poskušate biti najboljši … Ocene, ki jih boste dobili, bodo povedale nekaj, ne pa vsega.«

Na koncu zaključi, naj uživajo v svojih ocenah in naj bodo nanje ponosni, a naj si zapomnijo, da »je veliko načinov, kako biti pameten«.

Šestošolcem želeli povedati le to, kako neverjetni so

Eden od staršev na omenjeni britanski šoli je pismo objavil na svojem Facebook profilu, od tam pa se je bliskovito razširilo naprej in odmevalo tudi po Twiterju ter britanskih časopisih. Na Twiterju je šola zapisala: »Uau. O tem pismu objavljajo povsod po svetu! Vse, kar smo naredili, je to, da smo svojim šestošolcem povedali, kako neverjetni so!«

Ravnateljica je ob tem seveda naletela tudi na kritike, češ da pismo spodbuja k miselnosti, da se učencem ni treba truditi za ocene. Sama je to zanikala: »Učencem nikoli ne sporočamo, da akademski dosežki niso pomembni – kar delamo, pa je, da praznujemo, ko jih na naslednjo stopnjo njihove šolske kariere pošiljamo kot zares neodvisne, samozavestne in artikulirane učence.«

Mehiški eksperiment: skupinsko reševanje testov

Podobno na znanje, ki ga učenci in dijaki pridobivajo v slovenskih šolah, gleda tudi pisatelj in ekolog Nara Petrovič. Na nedavnem pogovoru, ki ga je na temo učenja pripravila Mestna knjižnica Kranj, je izpostavil, da je načinov, kako v dijakih spodbuditi željo in motivacijo za veselje do učenja, veliko. Sam jih spoznava skozi potovanja in obiske tujine, kjer so drugačne prakse poučevanja in učenja stalnica.

Ob poplavi informacij, ki jih lahko dobimo na spletu, je vedno manj smiselno napore v šoli vlagati le v pomnenje. Prihaja čas za spremembe klasičnih oblik poučevanja.

Navedel je zanimiv primer skupinskega učenja, ki ga je razvil neki učitelj v Mehiki. Ta je učence ocenjeval skupinsko – teste so reševali skupaj, tako da je vsak prispeval tisto, kar je znal, na koncu pa so vsi dobili isto oceno. Marsikdo bi se nad takim načinom lahko zgražal in ga pospremil z dvomi o uspešnosti za tiste učence, ki se ne učijo radi. Vendar so rezultati teh učencev na nacionalnih testih, ki so jih reševali sami, pokazali zelo dobre rezultate.

S primerom je želel pokazati, da je ob poplavi informacij, ki jih lahko dobimo na spletu, vedno manj smiselno napore v šoli vlagati le v pomnenje. Današnji šolski sistem se po njegovem mnenju temu še ni prilagodil, njegove izkušnje, ki jih je nabral v tujini, pa kažejo, da prihaja čas za spremembe klasičnih oblik poučevanja. »Mladi, ki v določenih predmetih najdejo veselje, nazadnje dosegajo presežke. Toda do šole imajo še vedno večinoma odklonilen odnos, saj se morajo učiti tudi tiste predmete, ki jim absolutno ne ležijo. Ne nujno zato, ker v njih ne bi mogli biti dobri!«

»Izberi si, da bo zanimivo, pa bo zanimivo!«

Dijake je nagovoril tudi s svojo osebno izkušnjo, ko kot dijak sicer ni imel nobenih učnih težav razen pri slovenščini, ki jo je »sovražil«. Bral je sicer zelo rad, slovnica pa mu ni in ni šla. Po srednji šoli pa so ga povabili, da bi postal prevajalec iz angleščine. »Toda kako naj prevajam, če mi je slovenščina španska vas?!« Takrat se je zgolj iz potrebe sam lotil učenja slovnice in se jo tudi zelo hitro naučil. Predvsem pa je spoznal, da je zelo logična in enostavna. Bilo mu je žal, da jo je v šoli zavračal, ker bi si z malo truda lahko prihranil kar nekaj duševnih muk. Da se je je sam dobro naučil, dokazuje tudi dejstvo, da je kasneje celo jezikovno pregledoval besedila in pisal korekture. Pozval je dijake, da je tudi od njih samih odvisno, kako bodo pristopili k učenju. Lahko jim je vse »brezveze« ali pa ne: »Izberi si, da bo zanimivo, pa bo zanimivo!«

Ne stavimo tudi starši preveč na ocene?

Tudi sami verjetno pogosto kdaj vprašate svoje otroke, ko pridejo iz šole: »Kako je bilo v šoli?« In pričakujete neko »poročilo« o tem, ali so bili kaj vprašani, so pisali test, so dobili kakšno oceno ipd. S tem starši šolo nehote smatramo le kot ustanovo, ki otroka glede na učni uspeh uvrsti med uspešne ali neuspešne.

Testi ne pokažejo tistega, kar vsakega med otroki dela posebnega in edinstvenega.

Pa ocene v šoli res povedo, kako uspešen in sposoben je v resnici vaš otrok? Ni življenje mnogo več od ocen? Kot družba, temelječa na znanju, pozabljamo, da šola sicer da veliko, da pa so naši otroci vredni in zmožni mnogo več, kot povedo ocene na papirju. Jim kot starši kdaj poveste, da so uspešni v vsem tistem, kar jim gre dobro od rok in to radi počnejo?

Podobno kot v pismu britanske šole je tudi Petrovič mnenja, da je »izpolnjenost v življenju manj odvisna od učnega uspeha v šoli kot od socialnih veščin in duševne zrelosti, ki jih ni mogoče pridobiti drugače kot s prakso in učnimi procesi, ki jih prinašajo sodobne šolske pobude«.

Majhna pohvala – velik uspeh!

Morda lahko podobno pismo, kot so ga prejeli britanski učenci, tudi vi sestavite svojemu otroku. Zakaj pa ne? Morda mu bo prav to dobra popotnica za življenje, ki ga bo spremljala še dolgo, Otroci so občutljiva bitja in pozitivna spodbuda mnogokrat seje presenetljive in spodbudne sadove.in spodbuda, da se trudi tudi tam, kjer ni ocen. S tem pa postaja (še) bolj zavzet za učenje na vseh področjih življenja, ne le v šoli. Prepričana sem, da boste ob tem tudi sami marsikaj odkrili o lastnem otroku. Tistem, ki ga imate vsak dan ob sebi, pa ga prav zato morda ne vidite v vsem njegovem »sijaju«.

Otroci so zelo občutljiva bitja in pozitivna spodbuda mnogokrat seje presenetljive in spodbudne sadove. Moč pohvale je (tudi znanstveno dokazano) velika: majhna pohvala pogosto žanje velik uspeh!

Vir: BBC