Naša izkušnja ameriške šole in kaj imajo s tem frnikule

“Le kaj neki počne to vedro s frnikulami na hodniku šole?” smo se spraševali, ko smo decembra 2017 prvič vstopili na osnovno šolo Daniel Butler v Belmontu v ZDA, ki sta jo med enoletnim bivanje v predmestju Bostona obiskovala naša dva šoloobvezna otroka. Pravzaprav je bila prav ta lokalna javna šola razlog, da smo za bivanje izbrali točno ta kraj. Javne šole se po različnih okrajih namreč med seboj močno razlikujejo in odsevajo družbenoekonomski položaj prebivalstva okraja, saj se deloma financirajo iz lokalnih davkov. Naša izkušnja ameriške šole tako še zdaleč ni reprezentativna za celotne ZDA, je le primer kakovostne javne šole, ob katerem je mogoče razmišljati ob začetku novega šolskega leta. 

Po preučenem na spletu, naj bi bila šola Butler, ki obsega vse od male šole pa do 4. razreda (elementary school), dobra in prijetna, a od zunaj je v tistem mrzlem decembrskem jutru delovala precej pustno in hladno. Ko smo odrinili težka vhodna vrata, pa so se pred nami odprli pisani prostori, ki so na ogled ponujali obilo otroške ustvarjalnosti (vsaka generacija učencev ob odhodu s šole poslika del šolskih hodnikov). Osebje je delovalo Ravnateljica pozna večino od 360 učencev po imenu in se z njimi vsako jutro srečuje.domače in prijazno in ravnateljici se je okrog noge ravno ovijala mala azijska deklica. Kmalu smo ugotovili, da ravnateljica pozna večino od 360 učencev po imenu in se z njimi vsako jutro srečuje.

Eden prvih vtisov našega tretješolca (ki je prej v Sloveniji obiskoval 4. razred, saj je rojen novembra, v ameriški šoli pa je meja generacij avgust/september) je bil, da so tu otroci bolj mirni in manj manj glasni (v razredih jih je do 24). Po njegovi teoriji temu botruje en daljši odmor na prostem, kjer se dodobra znorijo. Zanimivo je, da kratkih petminutnih odmorov sploh nimajo, samo dva daljša – enega za igro na prostem in drugega za igro in kosilo, malico namreč pojedo kar med šolskim delom. Je pa zato pouk malce bolj sproščen in recimo zajema tudi prosto branje.

Morda pa so otroci bolj umirjeni tudi zaradi tistega vedra frnikul. Izkazalo se je, da je vedro del šolskega programa za socialno-čustveno učenje, ki ga že od leta 2012 vključujejo v vse belmontske šole. Na stenah učilnic je mogoče najti veliko plakatov na temo čustev, primernega odzivanja (npr., kako se opravičiti, če se v nekoga zaletiš), reševanja problemov, čuječnosti ipd., te vsebine pa vključujejo tudi v učno snov (npr. izbor knjig za šolsko branje), v skupinsko delo, reševanje konfliktov, komunikacijo s starši …

A da se vrnemo k skrivnostnemu vedru. Uganka je postala še večja, ko smo ugotovili, da ima manjše vedrce s Ko se šolsko vedro končno napolni, pa sledi dan praznovanja.frnikulami tudi vsak razred. Vsak petek to malo razredno vedro izpraznijo v veliko skupno vedro in ga teden za tednom počasi polnijo. Polnijo s čim? S prijaznimi dejanji in spoštovanjem 3 R-jev: Responsible (odgovoren), Respectful (spoštljiv) in Ready to learn (pripravljen za učenje) – to so namreč tri ključne vrednote šole. Ko učitelj opazi, da je učenec naredil nekaj lepega v duhu teh vrednot ali drobno dejanje pozornosti, mu podeli frnikulo, ki jo učenec položi v razredno vedro. Ko se šolsko vedro končno napolni, pa sledi dan praznovanja – temo praznovanja vsakič izbere drug letnik učencev, med njimi so na primer: dan v pižamah, dan norih klobukov, dan norih pričesk, dan plišastih živali, navijaški dan …

Ko smo fanta, ki sta angleško znala komaj nekaj besed, prvi dan sama pustili v šoli, mi je bilo malce tesno pri srcu. Res se je v naslednjih tednih sem in tja pojavila kaka manjša stiska, a v celoti gledano je bil prehod neverjetno gladek in v šolo sta rada hodila. Njun primer je bil namreč za šolo nekaj povsem vsakdanjega, saj se skoraj desetina otrok angleščine šele uči, tretjina otrok pa doma ne govori angleško. Prihajajo iz okrog 25 držav s celega sveta, približno četrtina je Azijcev. Poleg tega so bili, kot sta vedela povedati, vsi – učitelji in učenci – do njiju zelo prijazni. K dobremu počutju našega starejšega pa je bistveno pripomogel tudi prenosni računalnik, ki ga ima vsak tretješolec v učilnici (nižji razredi imajo samo nekaj razrednih tablic) in na katerem je lahko sprva uporabljal tudi Googlov prevajalnik. Fanta sta imela vsak dan po eno šolsko uro v majhni skupini z učiteljico angleščine in po pol leta sta že gladko brala in govorila angleško.  

Kljub tej pisani mednarodni zasedbi (ali pa prav zato) je domovinska vzgoja zelo prisotna – vsaka učilnica ima ameriško zastavo, ob kateri vsako jutri recitirajo Zaprisego zvestobe (Pledge of allegiance). Prvošolci so precej časa namenili spoznavanju ameriških simbolov, tretješolci pa učenju lokalne zgodovine iz časa kolonizacije ZDA.   

Predmetnik je precej podoben slovenskemu, izstopalo je morda to, da so imeli vsega skupaj samo 60 minut Veliko je ozaveščanja o pomenu branja, imajo tudi bralni dan, ko se bere po vseh hodnikih šole.telovadbe tedensko (pa še to brez preoblačenja, superge so pa tako ali tako že imeli na sebi, saj copat v šoli sploh ne nosijo). Za glasbeni in likovni pouk imajo specializirane učitelje, del pouka pa so bili tudi obiski knjižnice, saj dajejo velik poudarek branju in bralni kulturi. Knjige so stalno na razpolago v učilnicah, otroci redno berejo med poukom (skupaj in individualno, knjige po lastni izbiri), doma vodijo dnevnik branja, veliko je ozaveščanja o pomenu branja, imajo tudi bralni dan, ko se bere po vseh hodnikih šole. Po vrnitvi v Slovenijo sem opazila, da fanta bereta manj kot v ZDA (čeprav bi jima moralo biti v slovenščini lažje).

Če tu v Sloveniji včasih ne vem najbolje, kaj vse se v šoli sploh učijo (iz 10-letnika je težko kaj izvleči, iz njegovih zvezkov pa težko kaj razbrati), je bilo tam vse na dlani. Učiteljica prvošolca nam je vsak teden po elektronski pošti pošiljala kratko poročilo o preteklem tednu (in predloge vprašanj, ki jih lahko zastavimo otrokom), tretješolec pa je Ob začetku leta smo bili naprošeni samo, da, kdor zmore, v šolo prinese paket papirnatih in razkužilnih robčkov, svinčnik, mapo in zvezek.tedensko domov prinašal poročilo, ki je na prvi strani zajemalo predelane teme, na zadnji strani pa pismo učenca staršem (kaj sem se ta teden naučil v šoli), pod njim pa prostor za pismo staršev učencu. 

Veliko slovenskih staršev se ob začetku leta ob nakupu učbenikov in potrebščin pritožuje, da slovenska šola še zdaleč ni brezplačna. Za šolo Butler pa to v precejšnji meri velja. Ob začetku leta smo bili naprošeni samo, da, kdor zmore, v šolo prinese paket papirnatih in razkužilnih robčkov, svinčnik, mapo in zvezek. Vse knjige in potrebščine namreč dobijo v šoli, spravljene pa imajo kar v svoji šolski klopi, domov prinašajo le mapo z obvestili in domačo nalogo (ki je je malo ali nič, odvisno od učitelja). Plačljivo je edino kosilo (malico si večina prinese od doma), ki pa je tudi lahko subvencionirano ali brezplačno za socialno šibkejše, in pa (redke) ekskurzije preko šolskega leta (za katere pa tudi lahko prejmete denarno pomoč). Brezplačno šolanje pa se konča pri varstvu (pouk traja od 8.40 do 14.50, ob sredah pa se konča ob 13.40), saj je za jutranje varstvo potrebno odšteti 160 USD mesečno, za popoldansko pa 350 USD.

Da je celotna izkušnja šole tako pozitivna, pa ni samo zasluga dobre šolske politike, ampak tudi aktivnega sodelovanja staršev. Šola ima zelo močno združenje staršev in učiteljev (PTA), ki skrbi za dvoje – zbiranje finančnih sredstev in prostovoljno pomoč šoli. Iz sredstev, ki jih zbere PTA, se financira kar nekaj stvari na šoli (npr. ekskurzije, igrala in učni pripomočki, dogodki …), zelo dragocena pa je tudi pomoč v šoli (spremstvo na ekskurzije, občasna pomoč pri pouku, dežurstva v knjižnici, organizacija dogodkov, skrb za šolski vrt …). Enkrat letno poteka poseben dan za prostovoljstvo, ko vsi zaposleni na šoli povedo, pri čem bi rabili pomoč, starši pa – vsak po svojih zmožnostih – te naloge opravijo (od pleskanja sten, urejanja knjig pa do izrezovanja materialov za likovno vzgojo). PTA organizira tudi tematske večere in dogodke (večer znanosti, ustvarjalni večer, knjižnični večer v pižamah, sejem narodov, šov talentov, dobrodelni zabavni tek, igre ob koncu šolskega leta, piknik za družine …).