Naša dragocena skupna kosila

Foto: Canva

Ko sva s poroko osnovala novo družinsko celico, je bila ena mojih srčnih želja (da ne rečem zahtev) vsakodnevno skupno kosilo.

Ne ker bi tako rada kuhala ali ker bi bila tako šparovna. Preprosto si skupnega življenja brez skupnega kosila sploh nisem znala predstavljati. V družini, kjer sem rasla, smo pač vedno kosilo jedli skupaj in zdelo se mi je samoumevno, da to nadaljujem.

Pozitivne posledice skupnih obrokov

Šele pozneje sem se srečala z raziskavami, ki potrjujejo pozitivne učinke tega početja. Recimo, da skupno prehranjevanje vsem vpletenih sprošča oksitocin in jih tako povezuje. Posledično, da je verjetnost razveze pri parih, ki vsaj enkrat dnevno jejo skupaj vsaj en obrok, mnogo, mnogo nižja. Predvsem pa, da dolgoročno – tako pravijo študije – otroci, ki so navajeni na vsaj en družinski obrok, težje razvijejo motnje hranjenja, pa tudi vse druge oblike odvisnosti.

V praksi sem spoznala, da je to dejansko edini čas, ko smo zagotovo zbrani vsi skupaj na istem mestu, pri isti dejavnosti. In edina priložnost, ko skupaj molimo (skupna večerna molitev nam nekoliko šepa – ampak se trudimo :).

Poleg tega je družinsko kosilo čudovit čas, da se otroci naučijo reči prosim in hvala, pa tudi lepega vedenja za mizo. Še bolj kot to pa je pomembno, da se naučijo poslušati in prisluhniti, kaj ima bližnji povedati. In še pred tem –učijo, da je počutje in doživljanje nekoga drugega nekaj, kar naj bi jih zanimalo. In da je vse to mogoče kulturno opraviti med prehranjevanjem. In prav nič me ne zanima, če jih v (vzgojno) izobraževalnih ustanovah učijo, da je med obroki treba biti tiho.

Niso pa vsa družinska kosila idilični čas …

Ja, ja, saj tudi jaz nisem vedno oboževala skupnih družinskih kosil, ko sem se kot osnovnošolka zaradi njih morala odpovedati nekemu krožku ali ker sem kot srednješolka morala hiteti domov, da ne zamudim kosila, namesto da bi še posedela s sošolci na kavi in počvekala.

Nekaj že mora biti na tem oksitocinu, saj čutim, da od kosila – pa naj bo med njim še toliko vroče krvi – vstanemo bolj povezani, nekako uravnani na frekvence drug drugega.

Sploh pa nikakor ne želim naslikati družinskih kosil kot nek idiličen čas, ko smo vsi samo prijazni, vljudni, dobrovoljni, se držimo za roke in pojemo »Kumbaya«. Ni bilo tako v moji matični družini in niti ni tako danes.

Pravzaprav so kosila precej pogosto povod za prepire. Jemo po prihodu otrok iz vrtca, zato je pred njimi skoraj obvezno na sporedu kri….. ahem, odločno dajanje navodil: »Daj preobleči se že hitro, da gremo lahko za mizo, midva sva že lačna!«

Neredko se otroci med seboj skregajo, kdo bo vodil molitev. Med jedjo pa: »Daj lepo se usedi!« »Počakaj, da ti narežem.« »Saj bom tebi tudi narezala, no.«, in »Veš kaj, trikrat sem že vstala, zdaj si pojdi pa kar sam iskat!« Vse to bi verjetno z možem bolj mirno speljala s polnimi želodci – torej, če bi pred prihodom otrok domov že jedla.

Da o vihanju nosu nad skuhanim, in to sploh ne samo med otroki, niti ne začenjam! Vsi v hiši smo kar dobri jedci, a vsakemu paše kaj drugega. Zgodi se mi, da želim nekoga še posebej razveseliti s kosilom, povsem pa pozabim, da nekdo drug tega ne mara in bom spet deležna kremženja, vzdihovanja in zavijanja z očmi za mizo.

Tudi to bi se verjetno dalo enostavno rešiti tako, da bi pač jedli po ustanovah. O manjši količini pospravljanja, posode in dela nasploh raje niti ne razmišljam. Vsakodnevno kuhanje je ekstremni šport, ki res ni za vsakogar …

Vredno je truditi se vsak dan znova obedovati skupaj

Ampak je vredno. Vsak dan znova, je vredno. Nekaj že mora biti na tem oksitocinu, saj čutim, da od kosila – pa naj bo med njim še toliko vroče krvi – vstanemo bolj povezani, nekako uravnani na frekvence drug drugega. Da ne čutim tako le jaz, mi je pred kratkim najbolj jasno pokazal triletni sin, ko je mož drugič v enem tednu manjkal pri kosilu – ta pa je zajokal: »Kako ga spet ni? Jaz ga mam pa tako laaaaat!«

Ni se vedno lahko uskladiti, sploh odkar ima tudi najstarejša hči že svoje obveznosti, verjamem pa, da bo še težje, ko bodo vsi trije v šoli. A če nam je uspevalo do zdaj, sem prepričana, da nam bo še vnaprej. Veliko raje namreč obveznosti podredimo skupnemu kosilu kot obratno.

Gotovo bo šlo tudi mojim otrokom to kdaj na živce, morda se bodo v puberteti celo uprli in bojkotirali družinska kosila. Kaj pa vem. A dokler še vsi z veseljem jemo skupaj, bom uživala v teh družinskih trenutkih. Ki jih res priporočam vsaki družini, ki tega še ne prakticira. Očitno hrana res ni edina stvar, ki gre skozi želodec.