Ali slovenske mame še sploh kuhajo doma?

Vir: Envato.com

Dobro leto dni nazaj se mi je vtisnil v spomin pogovor z znanko, ki mi je povedala, da je edina v ulici, ki ima vrt. Ko sem se ozrla vdolž po cesti, sem opazila, da imajo vse hiše več kot dovolj prostora za kakšno gredico ali dve. A znanka mi je hitro odvrnila: “Sosedje imajo le ‘popolno zelenico’ in otroška igrala. Ne splača se jim izgubljati časa z vrtom, saj si kosilo za dve osebi prinesejo iz gostilne ali šole, potem pa ga doma pojejo štirje.”

Čeprav družine iz omenjene ulice ne predstavljajo celotne slovenske populacije, sem se ob izjavi te znanke zamislila in se vprašala:

Koliko družin si še po službi vzame čas, da skupaj pojejo doma pripravljeno hrano?

Pobrskala sem po javno dostopnih podatkih in zadetki so bili skromni:

• Inštitut za varovanje zdravja RS je leta 2010 poročal, da si v treh četrtinah slovenskih gospodinjstev kosilo skuhajo vsak dan v tednu, posebno živa pa je praksa kuhanja med vikendom. Sliši se spodbudno, vendar je podatek star 15 let.
• Malo mlajša raziskava HBSC (Health Behaviour in School-aged Children), izvedena leta 2018 pod okriljem NIJZ-a, pa je pokazala, da ima samo še tretjina (33,6 %) mladostnikov, starih med 11 in 17 let, vsaki dan skupen obrok z družino. S starostjo se odstotek mladostnikov, ki redno obedujejo z družino, znižuje. Ta podatek sicer ni vezan na to, ali je hrana doma pripravljena ali kupljena, vseeno pa nakazuje, da dve tretjini mladih čez teden ni vključenih v aktivno pripravo hrane doma in da jedo pač nekje sami.

Koliko so ti podatki aktualni še danes, težko rečemo, saj je v porastu dostava hrane na dom, raznolika možnost vnaprej pripravljenih jedi “pogrej in pojej” ter “kababov” in “fast foodov” na vsakem vogalu. Zato se zdi na mestu vprašanje:

Je vseeno, ali imamo skupni obrok, ki je pripravljen doma, ali ne?

Kot je pričakovano, so doma pripravljeni obroki pogosto hranilno bogatejši ter vsebujejo manj sladkorja, soli in nezdravih maščob kot tisti iz restavracij ali javnih ustanov, kot so šole in domovi za starejše.

Skupni obroki pa niso dragoceni le zaradi hrane. So trenutki povezanosti – ko se družina zbere, pogovarja, posluša. Raziskave kažejo, da otroci, ki redno jedo z družino, razvijejo boljše prehranske navade, močnejši občutek pripadnosti in redkeje posegajo po nezdravi hrani.

Kaj otroci zamujajo, če ne vidijo mame (ali očeta) kuhati?

Ko otroci redno opazujejo kuhanje, razvijajo pozitiven odnos do hrane, spoznavajo osnovne kuharske postopke in lažje sprejmejo zdrave jedi – ker razumejo, da priprava obroka zahteva trud, čas in skrb.

1. Odpor do hrane se spremeni v zanimanje

“Moj sin še danes ne mara sadja – razen tu in tam poje kakšen košček banane ali jabolka,” mi pripoveduje prijateljica. “A ko smo zadnjič nabirali jagode na vrtu in češnje, si je sam pripravil smuti iz jagod in češenj”, presenečeno pove. In spet druga: “Moj prvorojenec vse do lani ni maral morske hrani ali česar koli podobnega, ko pa je z bratrancem ulovil ribo, pa je sedaj to njegova najljubša hrana.”

Ko otrok sam nabere ali ulovi hrano, dobi obrok drugačno težo – postane rezultat njegovega lastnega vložka. Okusi, ki so se mu prej zdeli tuji ali celo neprijetni, dobijo novo vrednost.

2. Razvijanje motoričnih spretnosti 

Če otroci sodelujejo – četudi le z mešanjem, pranjem zelenjave ali dodajanjem začimb – razvijajo motorične spretnosti, samostojnost in občutek, da so del družinskega dogajanja. Lupljenje krompirja zna sprva biti zanimivo, a ko to traja več kot minuto ali dve, rezultata pa še ni, otroci postajajo frustrirani. To je odlična priložnost za utrjevanje njihove pozornosti in natančnosti. Otrok se uči, da mora nalogo opraviti počasi, zbrano in do konca. Ko nekaj naredi sam, se počuti sposobnega in pomembnega.

Ko otrok opazuje mamo pri kuhanju, pogosto začuti domačnost in varnost. Ve, da mama skrbi zanj na zelo osnovni, a pomembni ravni.

3. Učenje skozi kuhanje

Starši včasih tudi pozabljamo, da se otrok sam od sebe ne bo naučil poimenovanja sadja in zelenjave ter drugih stvari, kot so začimbe, olja itd., če jih ne bo držal v roki, jih okušal in jedel.

Otroci se prav tako tekom kuhanja ali peke hitreje naučijo gledati na uro (“Koliko minut še do konca mafinov?”), spoznavajo nove pojme, kot so vretje, odtajanje, hlajenje, segrevanje, vzhajanje, bližje jim postajajo merske enote in številke ipd. Brez težav se bodo naučili, kako izgleda sladkor in kako sol, kaj je zmrzovalnik in kaj hladilnik, kaj je grenko in kaj je kislo … (In ne bodo samo spretni v plezanju po elementih do mamine škatle s piškoti). 😉

4. Stabilnost, varnost in bližina

In še najpomembnejše: Ko otrok opazuje mamo pri kuhanju, pogosto začuti domačnost in varnost. Ve, da mama skrbi zanj na zelo osnovni, a pomembni ravni. Zato vprašanje: “Kaj bomo pa danes jedli?”, ni samo vprašanje, ali bo kosilo dobro ali ne, ampak ali bomo  – tako kot vsaki dan – sedeli pri mizi, se pogovarjali in še nekaj skupaj pojedli.

Sklep: Domača kuhinja ni preteklost – je priložnost

Ni potrebno posebej poudarjati, da so se časi spremenili – starši delamo dlje, otroci imajo več obšolskih dejavnosti, popoldnevi so razpršeni. Kuhanje je postalo izziv – časovni, organizacijski in tudi psihološki.

Toda kakor koli obrnemo, domača kuhinja bo vedno ostala prostor rasti, učenja in bližine. Ostala bo priložnost, kjer otroku ne bomo dali le toplega obroka, temveč tudi občutek varnosti, znanja in pripadnosti. In morda ravno v tem tiči tisto, kar danes vsi najbolj potrebujemo.