Napovedana prenova šolstva: Mar stalno povečevanje obveznosti res vodi v večje znanje in uspeh?

Foto: Shutterstock

Učitelj matematike na eni izmed strokovnih tehniških šol svojim bivšim dijakom na dvajseti obletnici mature pripoveduje, da sedanjim generacijam ne upa dajati pol toliko zahtevnih matematičnih nalog kot njim, saj jih današnja mladina ne zmore rešiti.

Ob večerih, po napornem delavniku, mama svoji osmošolki pomaga pri šolskem delu, ker se dekle ne zna samo učiti.

Sodelavci večjega podjetja med malico večkrat debatirajo o preobremenjenosti in duševnem zdravju svojih ali sosedovih otrok ter o odlogih šolanja.

Mlada učiteljica ob večerih rada sloni ob oknu in premišljuje, v kakšne generacije odraščajo današnji otroci. Skrbi jo, ne zase, temveč za to, v kakšnem svetu bodo rasli njeni otroci, ko (če) jih bo imela. Sprašuje se, koliko časa bo še lahko vztrajala v takšni službi, ki jo vodi v vedno večjo izgorelost …

Samo nekaj kratkih utrinkov življenja vseh, ki smo kakorkoli povezani s šolo, in dajo slutiti, da šolski sistem kliče po temeljiti in celoviti prenovi.

Desetletje nekega sistema in načina poučevanja morda hitro mine, njegove posledice pa ostanejo. Velikokrat bistveno dlje, kot si to morda upamo priznati.

Odločevalci v naši državi se hvala Bogu zavedajo nujnosti stanja, saj so si zadali hitro reformiranje. A vsaka taka, na hitro sprejeta in ne v celoti dodelana, sprememba s seboj prinese veliko težav, ki jih morajo na dolgi rok skoraj vedno reševati ne tisti, ki so stvari napisali, temveč izvajalci, v tem primeru ravnatelji, učitelji, včasih celo starši.

Najprej si nalijmo čistega vina

Niso vse metode ali učbeniki, ki so stari, slabi. Kopičenje in/ali drobljenje informacij brez časa za utrjevanje snovi in učenje učenja ne bo prineslo znanja. Učitelji ne (z)morejo prevzemati vedno novih obveznosti, ki so bile še do nedavnega domena staršev, pa čeprav gre zgolj za učenje vezanja vezalk na čevljih. Imajo na dolgi rok seznami vprašanj za preverjanje znanja, na katera še večina staršev težko odgovori brez pomoči, res kakšen smisel?

Imajo na dolgi rok seznami vprašanj za preverjanje znanja, na katera še večina staršev težko odgovori brez pomoči, res kakšen smisel?

Prenova se začne najprej v glavi

Če želimo prenoviti tako velik sistem, kot je šolski, mora najprej vsak deležnik prenoviti svojo miselno naravnanost, se spomniti na to, kaj je prvotni namen oz. cilj vzgojno-izobraževalnih ustanov. Temu cilju je treba slediti v vsaki nadaljnji fazi prenove in ga vedno znova v praksi tudi preverjati. V skupni mozaik šolstva mora za njegovo učinkovito delovanje in zadovoljstvo njegovih uporabnikov prav vsak, ki je vanj vsaj malo vpleten, prispevati svoj delež: strokovni delavci, ministrstvo, država, starši, vsak na sebi lasten in nenadomestljiv način.

Postavljanje trdnih temeljev na podlagi realnih možnosti

Od besed je treba k dejanjem. A polaganje temeljev prepustimo v roke strokovnjakom, in ne politikom. Prepričana sem, da, če bi prenovo zasnovali zgolj učitelji z dolgoletno prakso, tisti, ki jim zaupajo vodstvo, sodelavci, starši in učenci, bi lahko hitro našli veliko zelo konkretnih in dobrih rešitev za izboljšanje. Naloga države oz. politike pa bi bila zgolj ta, da te predloge strokovnjakov v čim večji meri podpre in poskrbi za njihovo uresničitev.

Prepričana sem, da, če bi prenovo zasnovali zgolj učitelji z dolgoletno prakso, tisti, ki jim zaupajo vodstvo, sodelavci, starši in učenci, bi lahko hitro našli veliko zelo konkretnih in dobrih rešitev za izboljšanje.

Naj bo sistem pravičen in dober za vse

Danes so večinoma zelo dobro prepoznani nadarjeni učenci in tisti s posebnimi potrebami, nemalokrat pa prezrti povprečni. Otroci imajo mnogo različnih talentov. Osnovnošolsko izobraževanje naj bi jim jih pomagalo odkriti in pozitivno ovrednotiti čim več: ne samo znanja, temveč tudi druge, na primer čustvene in socialne veščine, ročne spretnosti, …

Diferenciacija in individualizacija programa

Nekomu, ki mu je izziv že učenje slovničnih prvin maternega jezika in ki komaj doseže minimalne standarde znanja pri prvemu tujem jeziku, bo dodaten tuj jezik povzročil zgolj dodaten upor ali novo razočaranje zaradi neuspeha. Na drugi strani pa imamo učenca, ki si po lastni izbiri in interesu želi učiti dodaten tuj jezik, pa se ga ne more, ker na njegovi šoli ni dovolj vpisanih kandidatov. Res je težko najti način, ki bo dober in pravičen za vse, potrebno je stalno sklepanje kompromisov. A če bi denar, ki ga vlagamo v ustanovitev takšnih in drugačnih komisij ali strokovnih skupin, namenili raje šolam za zagotavljanje kvalitetnih, in ne kvantitetnih vsebin, sredstva zagotovo ne bi šla v nič.

Naša prihodnost so mladi. Željni učenja na različnih področjih, na različnih nivojih. Prepoznani v svojih tisočerih talentih. Pripravljeni deliti svoje sposobnosti, svoje znanje v dobrobit okolja, v katerem živijo. Do tega jih bo pripeljalo zgolj kvalitetno izobraževanje. Zanj pa se moramo boriti odrasli na odločen, a miren in konstruktiven način. Desetletje nekega sistema in načina poučevanja morda hitro mine, njegove posledice pa ostanejo. Velikokrat bistveno dlje, kot si to morda upamo priznati. Pri uvajanju sprememb je bolje hiteti počasi: Iz preteklosti pobrati vse, kar je bilo dobro, vsebine nadgraditi s potrebami sedanjosti ter z mislijo na prihodnost. Naj prenova za nas in za naše zanamce zagotovi dobre čase.