Foto: ShutterstockŠtirinajst dni dela in šolanja od doma je za nami. Štirinajst dni pogleda skozi okno. Štirinajst dni bivanja vseh članov družine doma.
Burno, divje, kričeče, zadovoljno, spokojno, ljubeče. Nekaj pridevnikov, s katerimi lahko opišem dogajanje na naših 80m2. Zadnji trije, pridevniki namreč, se radi držijo bolj v ozadju. Ali pa jih sunkovitost prvih treh nekako odnese. Zmanjša njihovo moč.
Ker smo imeli pred obdobjem koronavirusa v našem stanovanju le dva delovna prostora, smo pred dvema tednoma na hitro ustvarili še enega. Ker je bil zraven moj, ženski občutek, je stanovanje morda zdaj še lepše, predvsem pa bolj funkcionalno. Razmišljam, da bi takšno tudi ostalo.
Hčerkina soba, v kateri večino leta vlada razdejanje (po starševskih merilih seveda), je sedaj čudežno skoraj vsak dan pospravljena. Urejena. Zračna. Prostorna. Kot da bi bila drugačnih dimenzij. Enkrat na teden ali pa celo pogosteje pa mimo mene prileti celo podoba najstnice z vedrom in cunjo v roki. Neverjetno.
Največje bitke pa na naših 80m2 izzove najnovejša tehnologija. V normalnih in izrednih razmerah.Manj neverjetno pa je stanje v prostorih, kjer vladata hrana in voda. Po nekaj dnevih skupnega bivanja treh oseb, se je kmalu izkazalo, da sem poleg ostalih vlog prevzela še vlogo čistilke. Vlogo, ki jo tudi sicer opravljam, trenutno z dodatnimi obremenitvami. Morda bi si od vlade dodatek zaslužila tudi jaz ☺.
Največje bitke pa na naših 80m2 izzove najnovejša tehnologija. V normalnih in izrednih razmerah. Telefoni, tablice, računalniki. Že sama, ki nisem oboževalka najnovejših tehnologij, imam občasno težave, ker me novice, dobre oddaje ali filmi odnesejo. Odnesejo čez mero dobrega okusa. Da ne govorim o možu in najstniški hčerki, ki sta že v osnovi rizični populaciji. Treskanje, slaba volja, kričanje, odvzemanje telefonov in tablic so včasih realnost, na katero nismo ponosni.
Ponosni pa smo na našo fizično kondicijo. Vsak dan, brez izjeme, tečemo, hodimo, vadimo. Izredne razmere nam to trenutno omogočajo. Smo športna družina. Aktivna športnika sva bila v mladosti midva z možem, aktivna športnica je sedaj tudi hčerka. Telo si gibanje zapomni. Ga potrebuje. Iščemo in izbiramo destinacije, ki so dovolj blizu in dovolj osamljene, da srečamo le malo ljudi.
Prvih štirinajst dni zaostrenih razmer korona virusa nam je prineslo spremembe. Večje in manjše. Prineslo nam je možnost, da smo večina časa skupaj. Možnost, da bolje poskrbimo zase in svoje bivališče. Možnost, da naredimo premik pri uporabi mobilnih naprav. Pa tudi možnost, da se pri vsem tem pobijemo ali povežemo. Mislim, da nam zaenkrat kaže dobro. V smeri povezanosti namreč.
P.s.: Vlogo čistilke pa sem kmalu opustila. Na vratih kopalnice se je znašel seznam obveznosti za hčerko in moža. V kuhinji pa se je pojavila zahteva rednega polnjena in praznjenja pomivalnega stroja. Realizacija ni 100% , a napredek je očiten.
