Čudovita princesa – ojoj, pa ne še iskreni.net o princeskah?

To je bila moja prva misel, ko sem pred letom, dvema, na portalu iskreni.net prvič videla naslov delavnice za mame in hčere.

In druga? Nežen, iskren dotik sveta naših deklic, v katerem pač so princeske. Pa če to hočeš ali nočeš.

Hčerka je v zadnjem letu vstopila v svet sprememb. Zunanjih, telesnih, in notranjih, osebnostnih. Za naju z možem največji izziv predstavlja njeno močno uveljavljanje svoje volje, ki je pogosto pospremljeno s kričanjem na zavidljivih tonih.

Najmanjši pa spoznanje, da v trenutkih, ko popustijo živci enemu od naju, brez besed odide stran, v drug prostor, v svojo sobo. Tukaj naju je pri svojih rosnih 11 letih že presegla. Miren odhod, ko vidi, da odrasli ne čuti samega sebe, da je »podivjana soseda/podivjan sosed«.

Srečanje je prineslo izrečeno dostojanstvo in spoštovanje ženskemu telesu, njegovim procesom, občutkom. To, kar imajo deklice že v sebi, vendar je potrebno to tudi izreči in ovrednotiti.

Že pred časom se je na obisku pri prijateljski družini beseda bežno dotaknila programa Čudovita princesa. O srečanju za mame in hčerke sem razmišljala tudi sama, ga enkrat, dvakrat omenila tudi hčerki, vendar nisem čutila da je to, to.

S hčerko se veliko pogovarjava. Imava iskren, zaupen odnos. Z mano deli tudi svoja razmišljanja, dvome, strahove. Pri meni preverja besede, stališča, sodbe sošolk in prijateljic.

Zadnje pol leta pa je bilo vendarle tako drugačno, da med nama skupaj dozorela ideja, da se srečanja udeleživa.

Prvi vtisi so bili zame mešani. Prišli sva skoraj prvi, ko je bila manjša dvorana še prazna. Sam prostor mi ni deloval ne vem kako nežno, toplo, zaupno.

»Daj si priložnost, daj priložnost ustvarjalcem. Počakaj,« so bile besede, ki sem si jih izrekla.

Že po prvih stavkih so moji pomisleki odplavali, se izgubili. Spoštljivost, tenkočutnost, predvsem pa povabilo v svet čudovitih sprememb, ki jih deklicam pripravlja njihovo telo, je bil zadetek v polno.

Preko prijetnega načina podajanja vsebin, vključevanja deklic, modernih fotografij, humorja, odličnih 3D prikazov (modelčki maternice, posteljice in hrane v njej, jajčnikov …) smo se mamice in hčerke seznanile s svetom odraščanja, s spremembami v našem telesu in skrbjo zanj.

Čakala nas je tudi čajanka. Prava. S čajem, prigrizki. Barvnimi skodelicami, krožniki. Hčerka je bila navdušena. Ni ji bilo treba dve uri sedeti na miru. Lahko je jedla, pila odličen čaj, sama za naju izbrala najprimernejši kotiček, kjer je ocenila, da bova imeli dovolj zasebnosti in miru, da se bova lahko sproščeno pogovarjali.

Ponujen nama je bil tudi izziv. Da sva druga drugi, v obliki pisemca, ki sva ga sami izdelali, zaupali, v čem jaz kot mama vidim edinstvenost svoje hčerke, in v čem vidi hčerka mene, mami, da sem čudovita.

Pika na i pa je bila možnost, da hčerka spozna, preizkusi, otipa in tudi kupi različne dekliške oz. ženske higienske pripomočke in torbice zanje. Barve in modeli, predvsem pa dekliški vzorčki so imeli poseben čar!

Srečanje je bilo vrhunsko. Prineslo je žar v oči moje hčerke. Njeno navdušenje nad svojim telesom. Veselo pričakovanje prve menstruacije. Ali kot je rekla hčerka na poti domov: »Veš mami, res je, kar je rekla voditeljica na začetku srečanja – komaj čakam na vse spremembe, ki se bodo zgodile v mojem telesu!«

Srečanje je prineslo izrečeno dostojanstvo in spoštovanje ženskemu telesu, njegovim procesom, občutkom. To, kar imajo deklice že v sebi, vendar je potrebno to tudi izreči in ovrednotiti. Tako s strani mame, kot tudi zunanjega sveta.

Srečanje pa je prineslo žar tudi v moje oči. Močno, še tesnejše, še bolj tenkočutno povezanost s hčerko, kjer so v zadnjem obdobju pogosti trenutki močne naelektrenosti, zidu in stiske. Novo znanje, kajti tudi sama nisem imela pojma o določenih detajlih v mojem telesu. Sproščen in zabaven dekliško-ženski večer. Srečanje s prijateljicami, ki jih leta in leta nisem videla, hčerke pa so nam nepričakovano omogočile vnovično snidenje.