Foto: ShutterstockMesec maj. Mesec nežnosti, krhkosti, svežine. Narava nas, če ji le prisluhnemo, osupne. Vedno znova. Leto pri tem ni bistveno. Leto 2019, leto 2006, leto 2000. Isti čudež. Silovitost barv, vonjav. Silovitost novega življenja. A hkrati svet velike ranljivosti. Ena zmrzal lahko pokosi vse.
Mesec maj pa je tudi mesec zadnjih tednov šole. Mesec zadnjih preizkusov znanja. Mesec utrujenosti. Naveličanosti.
Dopust, namenjen hčerki
Zaradi zahtevnega poslovnega leta, mi je letos v maju ostalo precej lanskoletnega dopusta. Odločila sem se, da ga bom namenila hčerki. Da ji bom teden dni pomagala pri zadnjih šolskih obveznostih, ji olajšala vso logistiko, pripravljala okusno, zdravo hrano, jo čustveno razbremenila.
Hčerka je nadarjena športnica, v zadnjem letu pa je vstopila tudi v svet najstništva. Svet notranjih in zunanjih sprememb. Svet valovanja. Skupaj sva se dogovorili, katere dneve bom namenila njej. Seveda tudi sebi. Veselila sem se. Dopust je zame vedno blagodejen. Vsaj v pričakovanjih. Realnost je potem lahko tudi drugačna.
Toplina povezanosti
Najin prvi dan je bil čudovit. Jutro sem namenila sebi, svojemu telesu. Ne glede na kislo, deževno vreme sem eno uro trenirala svoje mišice zunaj, v naravi. V svežini jutranjega gozda. Očarana nad lepoto in silovitostjo pomladi, sem dan nadaljevala lahkotno. Pospravljanje, branje odlične knjige, pregled dnevnih novic, priprava hrane.
Razumela sem, da trenutne notranje spremembe hčerke in valovanje njenih občutkov zahtevajo od mene tenkočutnost, prilagajanje.Srečanje s hčerko je bilo prijetno. Dobre volje je bila po koncu pouka tudi ona. Ko sva se vozili na drugi konec Ljubljane, je sama od sebe vzela v roke zvezek in se začela učiti. Zame čisto presenečenje. Tudi v nadaljevanje popoldneva, ko sva pred njenim treningom preživeli skupaj nekaj ur, je potekalo v prijetnem, sproščenem vzdušju. Njeno učenje, moja pomoč pri izpraševanju, priprava sladice, ki jo ima rada. Obojestransko upoštevanje in dogovarjanje. Toplino stika, ki sva jo ustvarili, je bilo čutiti tudi, ko sva se poslovili in je odšla na trening.
Preobrat
Drugi dan se je začel podobno. Moj trening, sveža energija, knjige, drobne obveznosti. Peka palačink, hčerkin priljubljen prigrizek. Kislo vreme, a moje dobro počutje.
Pred šolo sem prišla ob dogovorjenem času. Ker hčerke nisem dobila na telefon, sem odšla v avlo šole. S sošolkami so bile ravno pri zaključku kosila. Odlagale so pladnje v jedilnici. Bile so kot pomlad. Vsaka svoj cvet. Nekatere nežne, sijoče, druge vihrave, drzne.
Ko sva se v direndaju skupinice srečali s hčerko, sem ji hitro navrgla, da je zunaj zelo mrzlo, da naj si obleče drugo majico (zjutraj je s sabo vzela novo poletno srajco za skupinsko šolsko fotografiranje). Ko so se s sošolkami vrnile že urejene za odhod, pa sem navrgla še, da naj si obleče jakno.
Povzročila sem kaos. Popoldan je bil popolno nasprotje prejšnjega dne. Jeza, nesodelovanje, naveličanost, utrujenost. Za piko na i pa sem se na hčerkino neodzivnost, še sama na trenutke odzvala kot otrok, užaljeno, odrezavo. Nesposobna pogledati na hčerko iz razdalje, dobronamerno, ljubeče.
Rahločuten uvid v situacijo, prevzemanje odgovornosti in možnost učenja
Šele naslednjo jutro, ko sem v miru povzela dogajanje dneva na papir (in ne ob pogovoru z možem, kot običajno) sem začutila svojo pravo odgovornost. Da ni bila hčerka tista, ki je sprožila vihar. Vihar jeze, ogorčenosti. Da sem bila jaz tista, ki je s svojimi besedami porušila njen nežen notranji svet. Svet, ki šele raste, brsti. Se razvija.
Razumela sem, da je bilo neprimerno v družbi njenih sošolk izrekati navodila, poduke. Da sem bila s svojimi besedami kot traktor, ki pomendra nežne cvetlice. Razumela sem tudi, da je zanjo trenutno svet sošolk, svet prijateljev ključen. Da je njihovo mnenje, vsaj dokler so skupaj tisto, ki šteje. In da je zato mama, ki trosi naokoli neka “čudna pravila, ki jih nihče ne potrebuje”, za najstnika v tistem trenutku ogrožajoča, čudaška.
Razumela sem, da trenutne notranje spremembe hčerke in valovanje njenih občutkov zahtevajo od mene tenkočutnost, prilagajanje. Da moram razumeti, da tisto, kar je bilo sprejemljivo včeraj, danes morda ni več. Da moram razumeti, da hčerka še vedno potrebuje trdno oporo, navodila, vendar na pravem kraju in ob pravem času. Da lahko moja beseda povzroči požar, ki je za njo v nekem trenutku neobvladljiv.
Prav tako mi je bilo jasno, da je čas najstništva tudi zame priložnost, da se učim. Spreminjam. Da sem jaz tista, ki moram razumeti, kaj se dogaja. Da mi je lahko v pomoč, da se čim večkrat zavedam, da so njeni možgani v obdobju silovite rasti. Da ne more delovati drugače. In da je lahko vsak nov dan, nov začetek. Zame. Priložnost za dobronamerno, ljubečo podporo. Ne glede na to, kako klavrn je bil pretekli dan.
Nasprotno od pomladnih popkov, brstičev, imam jaz možnost, da škodo, ki sem jo naredila, popravim.
