Najpogostejše otroške travme, ki vam še vedno krojijo življenje

Foto: Envato

Danes veliko govorimo o travmah. Predstavljamo si jih kot dramatične dogodke, ki so se zgodili v preteklosti. Pa vendar so travme lahko tudi drugačne in se jih zato dolgo niti ne zavedamo. Lahko ne gre za nek dramatični dogodek, ki nas je kot otroka močno prizadel, ampak za dolgotrajne čustvene vzorce, ki smo jih doživljali v otroštvu. Morda se sprašujemo, zakaj smo že leta tesnobni, zakaj se tolikokrat preprosto odklopimo in zakaj smo čustveno otopeli. Ne vemo od kje vse to izvira in ne zakaj se nam to dogaja. Gre za skrite čustvene rane iz otroštva, ki so morda leta ali celo desetletja tiho vodile naše življenje.

Travma ni vedno tisto, kar se nam je zgodilo. Včasih je to tisto, kar se ni zgodilo, pa bi se moralo: tolažba, ki je nismo dobili, prostor, kjer bi se morali počutiti varno, ali ljubezen, ki smo si jo morali zaslužiti. Gre za ponavljajoče izkušnje, ki so vplivale na to, kako smo kot otroci videli sebe in svet okoli nas.

1. Čustvena otopelost

Mnogi se navzven zdijo povsem v redu, v svoji notranjosti pa čutijo čudno praznino. Ste nasmejana ženska ali eleganten moški, ste topla oseba, ob kateri se drugi umirijo in s katero radi sodelujejo, počnete vse tisto, kar se od vas pričakuje, a zdi se, da niste v resnici prisotni. Tudi sami ne veste, kaj v resnici čutite. To pa zato, ker ste se že kot mala deklica ali deček naučili, da nekatera čustva niso dovoljena ali zaželena, ker so preveč intenzivna. Naučili ste se, kar je bilo najbolj varno: potlačitve. Če smo bile zaradi jeze preveč moteče ali so nas zaradi joka, ki se z fante “ne spodobi”, kaznovani ali zasmehovani, je postala otopelost edina možna rešitev. S tem, ko smo svojo dušo zaprli pred bolečimi občutki, smo si tudi odvzeli možnost, da bi v polnosti občutili in resnično doživeli tudi tista bolj sprejemljiva in lepa čustva, da bi se v polnosti veselili, da bi polno ljubili in čutili medsebojno povezanost.

Lahko ne gre za nek dramatični dogodek, ki nas je kot otroka močno prizadel, ampak za dolgotrajne čustvene vzorce, ki smo jih doživljali v otroštvu.

2. Strah pred ranljivostjo

Mnogi smo odraščali z občutkom, da ni varno biti resnično viden. Naučili smo se, da namesto iskrenosti prekrijemo svoje težke občutke z nasmehom. Morda se še danes nasmehnete in prikimate, ko je vaše telo napeto in tvoj um kriči: “Ne delaj tega.” In ko pride trenutek, ko naj bi se odprli drugim, zmrznete. Zaradi strahu pred ranljivostjo rečete “da”, ko v resnici mislite “ne”. Trpite v tišini, ker se ne znate postaviti zase in si ne upate prositi za pomoč. Hkrati pa se še krivite, ker ne zmorete spregovoriti.

Vse to je način zaščite pred tem, da bi nas drugi ranili. Če ste bili kot deklica kaznovani, osramočeni ali ignorirani kot odgovor na svojo iskrenosti, ste se naučili zapreti. Morda ste (tako kot jaz) celo slišali, da ste preveč občutljivi. Morda vas sploh nikoli ni nihče vprašal, kako se zares počutite. Zato ste te občutke zaklenili nekam globoko v svojo notranjost.

3. Odsotnost otroštva

Če v otroštvu niste mogli biti zares otrok in so od vas zahtevali, da se obnašate odraslo in skrbite za druge, ste prezgodaj odrasli in postali prezgodaj odgovorni. Še danes imate verjetno hude težave s postavljanjem meja in posledično izgorelostjo. V otroštvu ste se naučili ignorirati lastne potrebe, zato tudi sedaj težko prosite za pomoč ali rečete “ne”. Skrbite za vse okrog sebe, nase pa pozabite. Svojo vrednost vidite le v tem, da pomagate drugim, ker vi in vaše potrebe niso pomembne.

Travma ni vedno tisto, kar se nam je zgodilo. Včasih je to tisto, kar se ni zgodilo, pa bi se moralo: tolažba, ki je nismo dobili, prostor, kjer bi se morali počutiti varno, ali ljubezen, ki smo si jo morali zaslužiti.

4. Perfekcionizem

Imaš občutek, da moraš vse narediti popolno? In da ena napačna poteza pomeni čisti neuspeh, ki mu sledi zavrnitev ali kazen? Mogoče ti kot deklici napake niso bile dovoljene. Morda si bil deležen ljubezni le, ko si vse naredil brez napak in brez ugovarjanja. Mogoče te je popolnost varovala pred nevidenostjo. Vendar je v svetu popolnosti tvegan vsak korak. Imaš tako visoke standarde, da jih le stežka dosežeš. Čakaš, da bo prišel pravi trenutek, ki pa ga ni in ni. Tu preprosto ne gre več za to, da bi dali vse od sebe, pač pa gre za dokazovanje svoje lastne vrednosti. Kar pa vodi v izgorelost in nenehno samokritiko.

5. Identiteta, ki temelji na sramu

Ste se kdaj počutil, da “niste dovolj dobri”, tudi če za to ni pravega razloga? Ta občutek lahko izvira iz identitete, ki temelji na sramu in se pogosto oblikuje v otroštvu.

Morda ste bili deležni čustvenega zanemarjanja, ostre kritike ali česa drugega. Morda so vas neprestano kritizirali in ničesar niste naredil prav. Na podlagi tega ste zaključili, da je z vami nekaj narobe. Dogodka oz. dejanja niste ločili od svoje identitete. Razvili ste temeljno prepričanje, da ste vi problem. In ta sram, ki ste ga čutili takrat, vas ovira še danes, saj oblikuje vsako vašo odločitev. Morda ste prepričani, da si ne zaslužite nečesa več ali nečesa dobrega, zato zmanjšujete pomen svojih dosežkov, zavračate komplimente in se izogibate dobrim priložnostim.

Kako lahko pozdravimo skrito travmo iz otroštva?

Zdravljenje se začne z eno najpomembnejšo stvarjo: prepoznavanjem edinstvenega skritega vzorca travme. Večina nas nosi mešanico več vzorcev. Fino je, da te vzorce prepoznamo, saj se le tako lahko lotimo pravilnega reševanja problema. Sicer se nam lahko zgodi, da zapravljamo leta in leta s preizkušanjem napačnih rešitev, ki se v našem primeru ne obnesejo. Pri tem nam lahko pomaga tudi dober terapevt.

Sicer pa začnite z malimi koraki. Ko se zavedate, da imate težavo, ste že na dobri poti. Sicer pa nekaj nasvetov:

• Dovolite si čutiti svoje telo. Za začetek tako, da začutite različne občutke v telesu, pa čeprav samo toplino v prsi, stisk v trebuhu ali tresenje kolen. Z nežnimi gibi, zibanjem telesa, S plesom ali lahkotno vadbo začutite telo in tako ponovno povežite svoje telo z občutki.
• Poiščite si eno (ali dve) osebo, ki ji lahko zaupate, in začnite z njo deliti drobne delčke svojega doživljanja.
• Naučite se reči “ne”. Zavestno zavrnite kakšno prošnjo in to brez opravičevanja.
• Zapišite si, kaj vas izčrpava in kaj vam daje energijo. Vsak dan se potrudite, da si privoščite kakšno drobno radost.
• Zavestno naredite kakšno napako in opazujte, kako gre svet kljub temu naprej.
• Naloge naredite samo “dobro” in ne “popolno”, ter jih potem izboljšujte, če bo potrebno.
• Komplimente sprejmite brez opravičevanja ali takojšnjega zmanjševanja njihovega pomena.

Ker se travma zapiše v telo, so tehnike, ki vključujejo telo, bolj učinkovite od pogovorov. Pri tem ne hitite in ne ciljajte na to, da boste vse predelali naenkrat. Telo tudi rabi svoj čas.