Foto: ShutterstockŠe vedno smo vsi prijavljeni na istem naslovu. Še vedno sva po zakonu dolžna skrbeti za šolajoče otroke. Še vedno se naš hladilnik sprazni z nadzvočno hitrostjo. Pa vendar se je proces začel.
Razvoj družine
Lani sta si dva kosa izbrala naš balkon za gnezdenje. Prostor je bil skrbno skrit pred pogledi, razen pred pogledom izza naše jedilne mize. Zato smo imeli čast dober mesec čisto od blizu spremljati razvoj neverjetne ljubezenske zgodbe. Spominjala me je na najino.
Gnezdenje
Koska sta si najprej temeljito ogledala teren, preskakljala celoten balkon, med seboj po kosje »kramljala« in verjetno skrbno ugotavljala, ali smo »varni sosedi«. Potem sta začela počasi, premišljeno skupaj nositi vejice in veje, koščke blata in nazadnje še mehak mah, suho travo in ostanke puhastih peres, ki sta jih našla v okolici.
Tako sva začela tudi midva. Ko sva izbirala (o tem sva se kasneje veliko pogovarjala, zato lahko govorim tudi v imenu moža), sva drug drugega postavila pod drobnogled. Spraševala sva se predvsem, ali se počutiva dovolj varna v razvijajočem odnosu. Potem sva začela prinašati gradnike najinega gnezda. Gradniki so bil najprej grobi in osnovni, potem pa sva mednje nalagala vedno bolj fin material najinih čustev, razmišljanj, občutij, odločitev. In ko je bilo dovolj mehko, sva čutila, da je čas, da stopiva na naslednjo stopnico.
Polnjenje gnezda
Kosja samica se je nekega dne odločila, da je čas. Bilo je po dežju, zrak je bil čist in svež in iz gnezda se je zaslišala čudovita kratka pesmica. Ko je čez nekaj minut odletela, smo izza naše mize videli, da se v gnezdu sveti jajčece.
Zelo natančno se spomnim trenutkov, ko sva največje korake storila midva. Odločitev, da hočeva skozi življenje iti skupaj. In spoznanje, da je pripravljeno, da je v gnezdu dovolj mehkobe, da lahko med naju povabiva še novo življenje.
Vedno več nas je
Jajčecu v gnezdu so sledila še štiri jajca. Kosja mama je vztrajno sedela na njih in jih grela, samec pa je prihajal občasno, včasih s kakšno dobroto v kljunčku, včasih pa samo »na stražo«, da si je mamica lahko pretegnila peruti.
Tudi pri nama je bilo tako. Moje nosečnosti so bile čas, ko sem sama živela v posebnem svetu, mož pa je bil na nek način ljubeče povsod okoli mene.
Vsi smo
Koski so se eden za drugim izvalili in starša sta bila z njimi zaposlena ves vsaj kolikor toliko svetli del dneva. Mladički niso bili nikoli siti, ves čas so iz gnezda molili odprte kljunčke. Starša pa sta hitela iskati nove in nove črve, deževnike, češnje …
Tudi pri nama je podobno. Odkar se nama je rodil prvi otrok, sva ves čas v pogonu. Skrb za otroka te v začetku čisto posrka vase. Želiš dati vse, kar zmoreš in znaš. Prvemu otroku se je pridružil še drugi in njemu še naslednji … Neprespane noči, utrujena glava, ukradeni trenutku zase …
Prvi poskusi spreletov
Kosje gnezdo je bilo vsak dan bolj polno, mladički so se borili, kdo bo višje držal odprt kljunček, kdo bo bolje raztegnil perutnice, ki so bile vedno bolj poraščene s peresi.
In najini otroci si vedno bolj iščejo mesto v svetu. Vedno večkrat se družijo s prijatelji izven doma, vedno več obveznosti si nalagajo, vedno večje odgovornosti sprejemajo. Vedno bolj širijo svoje perutnice.
Prvi odleti
Nekega jutra je eden od mladih kosov odkorakal malce stran iz gnezda in opazoval vejo smreke, na katero bi se rad podal. Tu in tam je zamahnil s perutmi, starša pa sta mu še kar prinašala hrano. Dolgo, kar nekaj ur, je stal in opazoval dober meter razdalje, ki ga je ločila od veje. In potem odločitev, po kateri nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Odlet.
Gledam najine otroke. Starejši so trenutno na tem, da stojijo in zbirajo pogum (in še kaj) za odlet. Ena je na tem, da vstaja, razteguje krila in si občudujoče ogleduje svoja peresa, najmlajša pa svoje perutke primerja s perutmi starejših sorojencev in sanjari. Vsi pa še vedno, vsaj delno, potrebujejo polnjenje kljunčka.
Starša ostajata sama
Kosi so iz našega balkona eden za drugim izginili v vejah smreke, starša pa sta še nekaj dni občasno priletavala z raznimi dobrotami in opazovala situacijo.
Poletje je čas, ko se proces odhajanja intenzivneje začne tudi v naših družinah. Otroci odhajajo na tabore, potovanja, počitnice s prijatelji, obiske. Letošnje poletje je bilo za našo družino drugačno, novo.
Na družinskih počitnicah je bilo samo še pol otrok, ostali svojih želja in obveznosti niso zmogli preložiti. V svojo sramoto moram priznati, da sem se zalotila ob razmišljanju, ali se mi bo sploh splačalo kuhati, ko nas je tako malo …
V tem poletju se je prvič, kar imava otroke, torej po 23 letih, pojavil teden, ko sva bila doma čisto sama. Kako je bilo? Osvežilno, mirno, razbremenjujoče, vseeno pa na trenutke tudi samotno. Nihče ni ničesar razmetal, po dolgem času sem iz ozadja omaric privlekla najmanjše kozice in ponvice, lupljenje zelenjave mi je, namesto običajne debele pol ure, vzelo par minut. Čas sva si razporejala po svoje, spet sva se lahko neomejeno posvečala drug drugemu. Bilo je lepo. Pa sva vseeno vsako jutro najprej preverila, če je kakšno novo sporočilo iz drugega konca sveta ali iz katerega od taborov.
Otroci se vračajo drugačni
Ko kosi enkrat odletijo, se nikoli več ne vrnejo v svoje gnezdo.
Najini otroci pa so se. Napolnili so nekaj pralnih strojev, se veseli objeli in spet skregali, si delili doživetja in si šli spet na živce. Vse je po starem. Skoraj. Vrnili so se drugačni, nekaj dni si nismo delili, nekaj odločitev so morali sprejeti sami, nekaj doživetij predelati sami, v nečem so morali spet odrasti. In stvari, odnosi nikoli več niso čisto enaki.
Prav je tako. Želim si, da bi udobna mehkoba domačega gnezda otrokom nudila dovolj navdiha in želje po grajenju svojega, podobnega. In da bi toplina in mehkoba najinih odnosov ostajala tisto, kar naju bo grelo in osrečevalo, ko bo enkrat še zadnja najina deklica raztegnila peruti in vzletela.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
