Na pomoč, moj otrok je depresiven!

Thumbnail

Čeprav ob misli na depresijo redko pomislimo na to, da bi se z njo lahko spopadali tudi otroci, pa je to bolezen, ki lahko prizadane katerokoli generacijo in je pri najmlajših pogosto spregledana.

Vzroki so zelo raznoliki

Vzroki za otroško depresijo so raznoliki: depresija je lahko povezana z žalovanjem ob izgubi ljubljene osebe ali hišnega ljubljenčka, lahko pa je tudi klic na pomoč, ki nakazuje na soočanje s težavnimi domačimi razmerami, v katerih otrok odrašča. Otrok je lahko depresiven v primeru, če starši ne zmorejo zadovoljiti njegovih čustvenih potreb, ob zanemarjenosti, občutkih odtujenosti od staršev, ob ločitvi staršev itd. Včasih je razlog genetski, otrok depresijo torej lahko tudi podeduje od staršev, med pogoste vzroke pa sodijo tudi skrbi in strahovi zaradi šole, težav z vrstniki,  socialne izključenosti itd. Izvori otroške depresije so torej zelo raznoliki, bistveno pa je, da se starši nanjo ustrezno odzovejo.

Znaki depresije so pri vsakem otroku lahko nekoliko drugačni.

V kolikor otrokova depresija ni prepoznana (to je žal precej pogosto, saj v družbi še vedno velja prepričanje, da so otroci imuni na depresijo) ter obravnavana s sočutjem, so posledice lahko dolgotrajne. Raziskave namreč kažejo, da se depresivni otroci, ki niso bili ustrezno obravnavani, s to težavo pogosto soočajo tudi v najstništvu, nemalokrat pa se depresivna občutja iz otroštva prenesejo celo v odraslo dobo.

Kako lahko depresijo prepoznam pri svojem otroku?

Ker so si otroci različni in na različne načine izražajo stisko, žalost, zaskrbljenost in druga čustva, so tudi znaki depresije pri vsakem otroku lahko nekoliko drugačni.

Nekateri dojenčki in malčki – za depresijo namreč lahko trpijo že zelo majhni otroci – bodo tako precej vznemirjeni, razdražljivi,  odmikali bodo pogled, kazali bodo znake nezadovoljstva, istočasno pa bodo precej pasivni.

Pogosta je tudi nezainteresiranost za stvari, ki so jih prej veselile, npr. igra z drugimi malčki, razposajeno raziskovanje okolice itd. Nemalokrat se pojavijo težave s spanjem, številni otroci pa izgubijo apetit in posledično tudi shujšajo. Otroci z depresijo so po navadi že na videz povsem apatični, brez energije, pogosto je tudi pomanjkanje zanimanja za okolico in druge ljudi, kar se kaže tudi kot zatekanje v osamo.

Včasih so pri depresivnih otrocih prisotni tudi samoobtoževanje, občutki krivde, izguba upanja in črnogledost, nemalokrat pa tudi jok. Nekateri otroci razmišljajo celo o smrti in samomoru, kar se lahko kaže tudi tako, da med igro uprizarjajo pogreb in drugo, s smrtjo povezano simboliko.

Zgolj dan ali dva otrokove apatije, nezainteresiranosti in jokavosti še ne predstavlja depresije.

Z razliko od številnih, ki so med doživljanjem depresije povsem neodzivni in mirni, pa lahko nekateri depresivni otroci reagirajo tudi z burnim in pretirano energičnim odzivanjem, npr. z jezo, kričanjem, zadirčnostjo in trmo. Ni redko, da se depresivni otroci tudi čustveno in fizično odmikajo od svojih staršev, saj ne želijo komunicirati z njimi, ne odgovarjajo na njihova vprašanja, se ne zatekajo več v njihov objem ipd. Depresivni otroci pogosto delujejo izgubljeno, pri nekaterih pa je zaznati ravno obratno vedenje od pričakovanega, npr. pretirano živahnost, ki pa je navadno obarvana z agresijo in uporništvom.

Vendar, ali so res vsi znaki otrokove žalosti in jeze že dokaz za depresijo? V resnici temu še zdaleč ni tako, saj mora katerokoli od zgoraj opisanih čustvovanj in vedenj, predvsem pa kombinacija le teh, trajati več dni ali celo tednov zapored. Zgolj dan ali dva otrokove apatije, nezainteresiranosti in jokavosti namreč še ne predstavlja depresije.

Kaj lahko storim?

Zelo pomembno je, da starši prepoznajo simptome depresije. Strokovnjaki svetujejo, naj bodo, poleg zgoraj opisanih sprememb v otrokovem doživljanju, izražanju ter vedenju, pozorni tudi na to, kaj se dogaja z otrokovim splošnim telesnim počutjem. V kolikor je otrok kar naprej utrujen ali pa toži o bolečinah (npr. glavobolu, neprijetnih občutkih v želodcu idr.), je to zelo zgovoren znak, da se z njim nekaj dogaja.

Starši naj otroka vedno vzamejo zelo resno in mu prisluhnejo. Ključno je, da mu dajo vedeti, oziroma predvsem čutiti, da so tam zanj in da jim je mar zanj.

Pri soočanju z otrokovo depresijo med drugim zelo pomaga tudi pogovor z ustrezno usposobljenim družinskim terapevtom, ki se bo otroku skušal približati tako, da bo otrok svojo stisko lahko izrazil skozi igro: npr. prek igre z lutkami, prek pripovedovanja zgodb, risanja, uporabe figuric in drugih materialov.

Starši naj otroka vedno vzamejo zelo resno, mu prisluhnejo in mu dajo vedeti, oziroma predvsem čutiti, da so tam zanj in da jim je mar zanj.

Tudi starši lahko poskusijo z raznoraznimi ustvarjalnimi metodami, pomembno pa je, da ne pritiskajo na otroka in ne silijo vanj, saj se sicer lahko še bolj zapre vase. Bistveno je, da starši depresivnega otroka, tudi ob sodelovanju s terapevtom, pritegnejo njegovo pozornost, ga skušajo navdušiti, razvedriti, vendar na način, ki bo zanj prijeten, ter v njegovem lastnem tempu.

Najslabše, kar starši lahko naredijo, pa je, da otrokovo depresijo ignorirajo, jo skušajo na silo in na hitro razrešiti, se ji posmehujejo ali pa jo celo kritizirajo in otroka kaznujejo, saj to lahko le še poglobi otrokov obup.

V obravnavo otrokove depresije se lahko vključijo tudi pedopsihiater (po pregledu pri pediatru, ki izključi druge, medicinske vzroke), pedagoški delavci, psihoterapevti, socialni delavci in drugi strokovnjaki.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.