Najbolj dobrovoljni otrok v družini pogosto skriva žalost

Foto: Shutterstock

Ste vedeli, da otrok, ki je vedno nasmejan in v dobro voljo spravlja vse družinske člane, nemalokrat prekriva temne občutke? Kaj se skriva za nasmehom?

Vsak otrok igra svojo vlogo

Otroci znotraj svoje družine prevzemajo najrazličnejše vloge, ki pa nimajo zavestnega izvora, saj se otroci zanje ne odločijo razumsko, ne vedo, katero vlogo odigravajo in zakaj. Vloge v družini so celostna identiteta ter zajemajo tako način razmišljanja, delovanje znotraj družine oz. v odnosu do ostalih članov kot tudi specifične obrambne mehanizme, ki otroka varujejo pred bolečino in razočaranjem.

Vloge pa imajo še eno pomembno funkcijo: ohranjajo ravnovesje v družini, predvidljivost in občutek varnosti, četudi je ta včasih nepristna, vendar vzbuja občutek domačnosti, zato je zaželena. Raznolike vloge otrok v družini, npr. vlogo družinske maskote oz. klovna, pa tudi grešnega kozla, črne ovce, princeske, skrbnika, heroja oz. junaka itd., izoblikujejo različni dejavniki.

Med drugim vrstni red rojstev, tiha pričakovanja ter hrepenenja staršev, odnos oz. dinamika med staršema, morebitne odvisnosti, zlorabe in druge oblike disfunkcionalnosti v družinah, znotraj katerih morajo otroci preživeti po najboljših močeh. Kaj pa pomeni in za seboj skriva vloga družinske maskote oziroma klovna?

Klovn preusmerja pozornost

Otroci znotraj svoje družine prevzemajo najrazličnejše vloge, ki pa nimajo zavestnega izvora, saj se otroci zanje ne odločijo razumsko.

Družinska maskota je otrok, ki je ves čas nasmejan in razigran, včasih pa zna biti to tudi utrujajoče in naporno, tako doma kot v šoli. To je otrok, ki je nenehno poln energije, vse okoli sebe zabava ter občasno tudi ujezi z uganjanjem takšnih in drugačnih norčij. Klovn ni niti sekundo na miru in zanj bi lahko rekli, da ga je povsod dovolj, prav on je tisti, ki v smeh spravlja tako starša, kot brate in sestre.

Vsakokrat, ko med družinskimi člani začuti napetost, bodisi ob odkritem prepiranju ali pa zatajeni nenaklonjenosti ter, ko čuti skrivnosti, maskota želi takoj sprostiti napetost.

S šalo, pripombo ali zgolj razposajeno naravnanostjo klovn pogosto prekine mučno tišino in neprijetno vzdušje v družini. Takšen otrok zahteva takojšnjo pozornost staršev, ki se, od drugih opravil ali težav, tako hitro preusmeri k njemu.

Fant, ki je skrival družinsko trpljenje

Zanimivo je, da je maskota pogosto četrtorojeni otrok v družini, v vsakem primeru pa drži, da se za nasmeškom vedno nabritega fanta ali punce marsikdaj skriva bolečina. Tudi sama poznam družino s štirimi otroki, kjer pa je vlogo maskote prevzel tretjerojeni, drugi najmlajši otrok v družini. Že od malih nog je zabaval tako svoje starše kot prijatelje in sorodnike in kot daljna znanka sem vedno imela občutek, da je v tej družini vse krasno in da se imajo zelo radi.

To je tudi držalo, a čez čas sem izvedela, da se je oče boril s hudo boleznijo, težave so imeli tudi s samopoškodovanjem mlajše hčerke, česar pa, vsaj navzven, niso kazali, niso dali slutiti. Vsaj delno je k pričaranemu, sproščenemu vzdušju pri njih doma prispeval tudi ta sin, maskota, ki je pravzaprav spretno zakrinkal kakršno koli napetost, žalost, utrujenost, katero sem morda le slutila, dolgo pa je nisem uzavestila in razumela.

Družinski klovn je presenečal s salvami hecov, skečev, zaigranih prizorov, saj je bil odličen, rojen komik ter improvizator, tudi kot najstnik je bil vedno hudomušen in nekdo, s katerim se je rado družilo veliko ljudi.

Njegov smeh pa je v resnici deloval kot oklep. Dobrovoljni pristop je v meglico zakril bolečino ob očetovi bolezni ter sestrinem trpljenju ter celotno, napeto družinsko dinamiko.

Žalost, potisnjena v globino

Maskota se zaradi svoje vloge pogosto sooča s tem, da težko izoblikuje lastno mnenje ter sprejema odločitve, njen humor pa lahko postane moteč, saj se težje zresni in razmišlja odgovorno.

A dejstvo je, da je za takšnega otroka to vedenje naravno, saj se je naučil, da le takrat, ko uganja norčije, od staršev, ki sta morda zaposlena z drugimi skrbmi, prejme pozornost. Le takrat mama in oče, ki sta sicer oddaljena in potopljena v težave, opazita njega, se morda nasmehneta ali pa ga zaradi pretirane neresnosti okarata. Četudi maskota pogosto ne ve, kaj točno je v družini narobe, pa to čuti, iz stiske pa posega po šaljivosti.

Maskota se zaradi svoje vloge pogosto sooča s tem, da težko izoblikuje lastno mnenje ter sprejema odločitve, njen humor pa lahko postane moteč, saj se težje zresni in razmišlja odgovorno.

V takih trenutkih maskota doseže dvoje: sprosti družinsko napetost in hkrati prejme starševsko ljubezen. Tudi kasneje, že v odrasli dobi, je oseba, ki je igrala vlogo klovna v družini, pogosto izjemno sočutna, tudi kreativna, pogosto se zateka k humornemu pogledu na življenje, vendar pa zelo težko odprto spregovori o svoji bolečini.

Že od otroštva jo je namreč vajena potlačiti, preobleči v humor ali kako drugače, tudi med pogovorom ter v odnosu s partnerjem, preusmerjati pozornost na lahkotnejše teme.

Moj otrok je maskota, kaj zdaj?

Nemalokrat je zelo težko ugotoviti, katero vlogo odigrava posamezen družinski član v družini, saj te niso vedno tako očitne in prepoznavne. Pa vendar, če čutite, da se eden od otrok, še posebej ob stiski, zateka v vlogo maskote, kaj lahko storite?

Odkritost, prilagojena otrokovi starosti in ravni razumevanja, je še vedno najboljši odgovor. Pometanje težav pod preprogo ni način, saj otrok kljub temu čuti, da nekaj ni v redu, posledice pa so tako še kompleksnejše, kot če bi se z njim skušali pogovoriti. Ker maskota pogosto išče pozornost, je to potrebno tudi prepoznati in nagovoriti, v kolikor gre za resno temo, pa otroku nežno dati vedeti, da humor ni vedno rešitev. Otroka, ki solze zakriva za smehom, je torej potrebno ljubeče spodbuditi k izražanju stiske.