Molitev za duhovne poklice bi morala biti več kot prošnja za nove duhovnike, redovnike in redovnice

Vir: Shutterstock

Občestvo Cerkve pogosto moli za nove duhovne poklice. Po svojih voditeljih organizira in načrtuje molitvene dneve zanje, molitveni teden in molitvena srečanja. Oblikuje molitvene skupine in vabi nove molivce.

Molitveni namen za duhovne poklice se najpogosteje sliši kot prošnja za nove duhovniške, redovniške in misijonske poklice. Tako pogosto, da smo pravzaprav izenačili duhovni poklic s posvečenim življenjem, življenjem v duhovniškem stanu ali redovništvu.

Duhovni polic ni le poklic v duhovništvo ali redovništvo

Zdi se, da je v molitvi za nove duhovne poklice potrebno ozavestiti, kaj resnično je duhovni poklic in duhovnost sama.

A duhovni poklic še zdaleč ni zgolj poklic duhovnika ali kako drugače posvečene osebe, ki namesto nas laikov zagotavlja duhovno oskrbo. Poleg podeljevanja zakramentov pa se od njega pričakuje tudi vzdrževanje tradicije zunanje podobe Cerkve, navzočnost v vsaki vasi in blagoslavljanje.

Prositi za nove duhovnike in redovnike, ki bodo po službenem duhovništvu ob vse manj duhovnosti v vse manjših občestvih zagotavljali enako razvejano oskrbo, lahko pomeni hkrati prositi tudi, da bi se nič ne spremenilo. Pomeni morda celo na silo pridobiti tiste, ki se bodo žrtvovali za plitvo novodobno udobje ostalih in bodo na svoja pleča prevzemali odgovornost za duhovnost. Saj pogosto slišimo, naj župnik moli, naj župnik mašuje in blagoslavlja, naj župnik to in ono, češ, zato ga pa imamo in prav je, da ga imamo.

Zdi se, da je v molitvi za nove duhovne poklice potrebno ozavestiti, kaj resnično je duhovni poklic in duhovnost sama.

Vsi krščeni nosimo poslanstvo duhovniške službe

Duhovni poklic je po zakramentu svetega krsta poslanstvo vseh, ki smo potopljeni v krstno vodo, povabljeni smo, da živimo življenje kot odgovor na Božji klic. Vsi nosimo v sebi poslanstvo duhovniške, preroške in kraljevske službe, uresničujemo pa ga v različnih stanovih, poklicih, hobijih in v vsakdanjem življenju nasploh. V veri staršev smo se naučili in kot birmanci zapečatili znanje, da trojna služba pomeni prejemati zakramente, poznati temeljne resnice naše vere in kot krona stvarstva izvrševati službo dobrega gospodarja.

Izvrševati ali živeti? Spomnimo se mladeniča, ki pristopi k Jezusu poln samega sebe, oborožen z vsemi dokazili o opravljenih pogojih (Mt 19, 16-22). Jezus ga ljubeče pogleda in povabi, da odrineta na globoko in spremenita izvrševati v živeti. Povabi ga na duhovno pot služenja, darovanja in, kar je bistveno, prinašanja Boga po svojih darovih svojemu bližnjemu in odkrivanju te iste Božje ljubezni v njem. Tu je bistvo duhovnosti, ki pa se je mladenič, prikrajšan za izkušnjo življenja z Bogom v vsakdanjem življenju, ustraši in povabila ne sprejme.

Tudi nas Kristus kliče k istemu cilju – živeti vero v vsakdanjosti. Živeti v stiku z Bogom in njegovo ljubeznijo po predlogu Njegovih zapovedi na delovnem mestu, na ulici, na kulturnih in športnih prizoriščih, v politiki, civilni družbi, Cerkvi. Vstopati na oder življenja v Bogu z izmoljeno odločitvijo. Z vero, gledanjem na Jezusov način.

Svoje poslanstvo živimo vsak v svoji poklicanosti

V duhovnem poklicu je jasno eno: gre za živet odnos, v katerem je vidno znamenje Kristusove ljubezni do Cerkve. Kristus je ljubil Cerkev tako, da je zanjo brezpogojno dal vse. Enako daje tudi danes, ko pripravlja prostor v polnosti bivanja pri Njem. Tako se polnost odnosa lahko uresničuje samo takrat, ko je v njem navzoč Kristus sam:

  • Zakonca vabi po zakramentu svetega zakona, da v svoji odločitvi svobodno (za)živita odnos, po katerem Bog ljubi ženo preko moža in moža preko žene ter tako v medsebojni ljubezni, spoštovanju in zvestobi živita predokus nebes.
  • Duhovnika po zakramentu svetega reda pošilja v občestva, da jim prinaša živo in dejansko navzočnost Boga med njimi, da jih s Kristusovim zgledom uči služenja in življenja za druge in da deli odpuščanje, iz katerega naj Božje ljudstvo živi.
  • V redovništvu kliče v šolo občestvenosti, kjer se v polnosti živi krstna in birmanska duhovnost s svojo odprtostjo za vzgib Svetega Duha. Prav redovništvo je znamenje radikalne hoje za Kristusom. Odreči se lastnim dobrinam, osebam in nenazadnje sebi, da bi pokazali na zgled bratstva, ki po Kristusovem zgledu presega naše odnose v zakonu in družini. Redovništvo nas tako še posebej v polnosti uči, kako ima drugi v meni svoj prostor.
  • Tudi samske usmerja k bratstvu v polnosti krstne in birmanske zakramentalne duhovnosti. Na poseben način so povabljeni, da živijo v svojem poklicu poslanstvo in duhovnost občestva, ki mu služijo na svoji življenjski poti.

Molimo znova za duhovne poklice. Da bi znali izbrati življenje za Gospoda tukaj in zdaj.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.