Moje jaslice in moja bolezen

Foto: osebni arhiv

Čeprav je božič že minil, jaslice ponavadi ostanejo postavljene do svečnice. Mineva tudi 800 let od prvih jaslic sv. Frančiška, zato sem več razmišljala o tem, zakaj in kako sem postala jasličarka.

V naši družini smo vedno radi postavljali jaslice. Ko so bili najini otroci še majhni, so bile plastične figure prestavljene večkrat na dan in zvečer smo iskali Jezuščka, da bi ga dali spat. Večkrat smo sklepali kompromise, pri komu od štirih otrok bo spal to noč.

Vsako leto so postajale bolj in bolj velike, domiselne, z jezerom, s potokom, ­ki je tekel po sobi, s hiškami iz siporexa, ki jih je izrezljal najmlajši sin. Okoli smo položili mah, tlakovali z lesom. Nekoč smo se odločili za puščavsko okolje in posipali s peskom, kar pa smo hitro obžalovali. Naš muc je bil preveč navdušen nad jaslicami in morali smo jih braniti ves božični čas. Bolj ko so rasli otroci, bolj so rasle jaslice. Bolj ko se je praznilo najino družinsko gnezdo, bolj so se spreminjale, minimalizirale tudi jaslice.

Bolezen in pešanje

In potem je prišla bolezen. Moje nevrološke težave so dobile ime – multipla skleroza. Zaradi tega nisem več zmogla opravljati svojega poklica medicinske sestre in so me invalidsko upokojili pri petdesetih letih. Začela sem se soočati z upadanjem telesnih sposobnosti in iskanjem dejavnosti, ki jih še zmorem. Dokler so noge še dobre, grem ven, hodim, doma pa se tudi hitro nabere kilometrina. Popoldne, ko telo hoče počivati, moje misli iščejo ustvarjalne ideje. Tako sem dobila zamisel o ustvarjanju jaslic na čisto drugačen, moj način. Z volno, mojim najljubšim materialom in pletilkami je nastala prva mala skromna sveta družina.

Kadar pletem lutko, vedno meditiram o njej, kakšna bo, kaj z njo želim povedati, pokazati. Sveta družina je zame vzor in navdih skozi vso leto.

Kasneje so se spreminjali vzorci, tehnike, materiali, a osrednja je ostala sveta družina. Nastajala je čez vso leto, saj je za takšno delo potrebno kar nekaj časa. Od ideje do poskusov, paranja, popravljanja do izboljševanja ideje, pa spet od začetka, itd. Vendar je to samo zunanji, tehnični vidik. Veliko zadovoljstvo ob izdelovanju jaslic mi daje razmišljanje o njih. Kadar pletem lutko, vedno meditiram o njej, kakšna bo, kaj z njo želim povedati, pokazati. Sveta družina je zame vzor in navdih skozi vse leto.

Marija: dekle, zaročenka, v stiski zaradi prehitre, nenačrtovane nosečnosti. Globoko verna, trdna, sprejema Božjo voljo. Kakšna je moja vera, kadar bi morala prepoznati in sprejeti Božjo voljo­­? Kolikokrat se oziram na to, kaj si bodo mislili drugi ljudje­­­? Ob tolikih zmoljenih rožnih vencih, draga Marija, kaj vse te prosim? Naj bo po moje ali po božje? Poleg tega, sveta Mati Božja, ni nikoli na veliko debatirala in utemeljevala, kaj in kako naj bi bilo, ampak le ZGODI SE PO BOŽJI BESEDI. Življenje ob Jezusu ji ni prizanašalo s preizkušnjami, zato mi je vedno vzgled vere, zaupanja, brez nepotrebnih besed, v tišini. Pletilke hitijo od zanke do zanke, vrste nizam v lepih, meni ljubih barvah. Vpletam tudi moje misli, molitve, prošnje, bolečine, skrbi, nemoč telesa in moč duha. Nastaja Marija…

Jožef: Marijin zaročenec. Obljubljena mu je bila čudovita mladenka in čakal je na poroko. Ko pletem veliko, pokončno, prijazno lutko Jožefa, razmišljam o njegovi ljubezni in zaupanju v Marijo in Boga. Koliko mož danes premore takšno zvestobo ženi, ko gre, na videz, vse narobe­? Statistika o porokah, ločitvah je porazna … Če pa povzdignem vse na višji nivo, se vprašam, koliko mož bi zmoglo, v Jožefovi situaciji, prisluhniti glasu Boga, verjeti zvestobi zaročenke, izpolniti Božjo voljo? Vem, vsi vsak dan bijemo boje. Majhne, ki nam vzamejo vse preveč časa in energije, ter velike, ob katerih le otrpneš in zavzdihneš – kako in kam, ljubi Bog? Jožef se je soočal z zaročenko, ki je bila pred poroko noseča z ‘drugim’. Velika preizkušnja za vsakega, takrat in danes. Jožef se je boril v sebi, razmišljal o sramoti Marijine prevare. Vendar v tej temi poseže vmes Bog, Jožef posluša, razmišlja, veruje. Vedno bolj spoznavam, kako velik in pomemben je Jožef v sveti družini. Nazivu skrbnik daje veličasten pomen. Danes, ko je toliko različnih struktur družin in vlog v njej, bi si želela, da bi možje kot skrbniki imeli vzgled v svetem Jožefu.

Jezus: v jaslicah še majhen novorojenček. Pri oblikovanju jaslic sem vedno imela veliko težav z njim. Najprej sem iskala primerno zibelko, jasli, potem sem pletla lutko. Pa je bila prevelika ali premajhna, z nasmehom ali brez, z odejico ali le na slami … Vsekakor sem ti, dragi Jezus, želela olajšati prihod na svet. Vsaj v moji dnevni sobi bodi na toplem, mehkem. Ob pletenju razmišljam o mojih težavah, preizkušnjah in kako vpletam Jezusa v moje življenje. Ali je vedno dobrodošel, ga pričaka odeja toplega srca ali jezno upiranje kot bodice trde slame …

Vedno znova razmišljam o vseh zunanjih Jezusovih podobah, s katerimi nas Bog uči modrosti življenja po njegovi volji. Nebogljen novorojenček, ki tako močno spremeni življenje Jožefa in Marije in se prepusti njuni skrbi, ljubezni. Deček, ki odrašča in želi oditi po svoje. Odrasel moški, ki dela čudeže, oznanja, da je Božji Sin.

Odlagam pletilke, volno in sklepam roke v iskreno molitev. Sveta Jožef in Marija, pomagajta nam izpolniti Božjo voljo.