Biti babica je nekaj najlepšega na svetu

Foto: Canva

Postati babica je nekaj najlepšega na svetu. To rečem vsakomur, ko me vprašajo po vnukinjah. Že takoj, ko sta nam sin in snaha prvič povedala, da bomo dobili dojenčka, se je nekaj v meni spremenilo. Mojega duha je dvignilo v čudovito veselje, skrivnostno pričakovanje. Dete se bo rodilo, nov član naše družine. Prvič bom babica. Le kako bo….

Vendar s prvim pogledom in objemom vnukinje sem bila njena za vedno. Naenkrat mi nič ni pretežko, vedno sem nasmejana. Pletem vse mogoče igrače, jopice, kapice in še sama se čudim svoji kreativnosti.  Občudujem njeno rast in razvoj ter se skušam spomniti, kako je bilo pri mojih otrocih.

Babica in dedek, ki sta podpora mladi družini

Marsikaj sem že pozabila, lepe spomine ohranila. Saj smo bili mladi, polni moči, načrtov in mislili smo, da vse zmoremo. Gradnja hiše, mali otroci, zahtevna služba. Vendar pa, ko smo potrebovali pomoč, podporo, sta babi in dedi vedno pomagala. Nedeljsko kosilo, varstvo otrok, prevoz ali pa samo čas za kavo, pogovor o na videz nemogočih in nerešljivih težavah … Vedno sta poslušala in pomagala. Ob takšnem vzgledu sva se z možem želela dati na razpolago tudi naši mladi družini.

Babica gradi odnos z vsakim vnukom posebej

Rodila se je druga vnukinja, ki je po videzu prava moja mala kopija. Veselimo se in čudimo njuni različnosti. Ugotavljam, katera je najljubša hrana, igrača, pravljica in poskušam biti čimbolj pravična. Vesta, da se z mano vedno lahko vse dogovorita; da ju bom poslušala in razumela. Zaradi moje multiple skleroze smo zelo omejene pri igri, vendar sta zelo razumevajoči … Če ne moreš tekati, pa hitro hodi :), Če me ne moreš nositi, bom pa sama hodila … ipd. Igro velikokrat prilagajata meni in moje srce prekipeva od ljubezni, ki jo prejemam in dajem. Vse ju zanima in vprašanj ni konca.

Skupaj gradimo čudovite spomine

Na srečo zelo radi poslušata pravljice, zato jima lahko berem v nedogled. Vedno imam na zalogi pobarvanke, kjer uživamo v kreativnosti. Ko se naveličamo, se gremo križec-krožec, štiri v vrsto, človek ne jezi se, sestavljanke … Med nami je tudi posebna igra, ki smo jo poimenovale presenečenje. Ko prideta k meni na obisk, me po tiho na uho vprašata ali imam mogoče kakšno presenečenje za njiju. Včasih rečem, da nimam nič, v večini primerov pa imam kaj malega skrito v omari. Karkoli že je, za njiju je posebno, ker sem mislila nanju in pripravila samo zanju.

Ponosno sedim v glasbeni šoli, ko poslušam nastope vnukinje na flavti. Poslikam in posnamem, ker doma še večkrat vse poslušam in občudujem njen pogum ter ponos na odru. Vztrajna je tudi pri ritmični gimnastiki, kjer se vedno znova čudim njeni gibčnosti.

Ker sem katehistinja, sem obe vnukinji poučevala tudi verouk 1. in 2.razred. To je zame zelo dragocena in nepozabna izkušnja, ki je nisem pričakovala. V njunih očeh sem naenkrat videla posebno spoštovanje, verodostojnost za božje zadeve. Z zanimanjem sta poslušali, spraševali in se vključili v skupino, na kar sem zelo ponosna.

In sedaj pričakujemo tretjega vnuka. Sredi februarja 2025, napovedal se je fantek. Neizmerno se veselim in sanjarim, kako bo, ko bo. Moja ‘ročnodelska’ duša se je obarvala v modre odtenke, načrtujem nove projekte pletenja in kvačkanja. Izbiram nove vzorce, ki jih še nisem delala za novo malo življenje, ki ga imam že sedaj noro rada.

Vnukinji se veselita, ko objemata in poljubljata mamin trebušček. Všeč mi je njuna ljubezen in zaščitniško obnašanje, ko mi pripovedujeta o dojenčku.

Biti babica je res krasno in uživam v vsakem trenutku. Hvala Bogu za to, ker me razsvetljuje in  dviga v težkih dnevih boja z boleznijo.