Ko zboliš in nič več ni samoumevno …

Foto: Canva

Spet je prišel čas virusov, smrkanja in kašljanja. Dokler sem o tem poslušala na TV in opazovala druge, ki so zbolevali, me ni preveč skrbelo. Pa saj se v redu počutim in vsi okrog mene so zdravi. No, potem pa se je začelo … pa je eden kašljal, drugi smrkal in za moj oslabljeni imunski sistem je bilo dovolj. Kar naenkrat sem tudi jaz postala nahodna, bolelo me je celo telo, dobila sem vročino. Obležala sem v postelji in vsi moji načrti so odpadli.

Nameravala sem iti v mesto, se sprehoditi med prazničnimi stojnicami, preveriti zaloge volne v moji najljubši trgovini. Kasneje bi obiskala mamo, kjer me vedno čaka kavica in klepet o, za naju pomembnih, stvareh – zdravju, boleznih, težavah zaradi tega, kako si pomagati. Potem pa se lotiva najine “delovne terapije” in izmenjujeva izkušnje pri pletenju.

Veliko pletem, predvsem za druge in v takšne dobrodelne projekte vključujem tudi mamo. To naju vedno dviguje in osmisli težke dni. Ampak sedaj sem bolna, v postelji, z vročino in zelo slabe volje. Bolečin sem že navajena, saj me moja multipla skleroza dnevno “trenira” v tem. Vse moči napenjam v čim večjo samostojnost, vendar me je viroza potisnila kar nekaj korakov nazaj. Spet se soočam z omejitvami, ki jih nikoli nisem marala.

Postajati nebogljen in sprejeti pomoč drugih

Še vedno mi je težko prositi za pomoč, priznati sebi in drugim, da ne zmorem vsega sama. V bolezni je to večna lekcija, ki se je vsak dan, ah kaj, vsako uro, učim na novo. Vendar vsakič, ko prosim za pomoč, vidim v bližnjih zadovoljstvo, da mi lahko pomagajo in s čim olajšajo mojo bolezen. Nič jim ni pretežko in me razumejo. Vsaka kavica v postelji, čaj, kosilo ima boljši okus in zdravilen učinek. Takrat sem vedno znova srečna, da jih imam ob sebi. Pridejo na vrata spalnice, me vprašajo, kako sem, me poslušajo in že se počutim bolje.

Za vsakega človeka, pa naj bo star ali mlad, je zelo pomembna podpora svojcev v bolezni.

Vedno je tudi zelo pomembno osmisliti trpljenje; vsako uro, dan, teden, …  To je trdo delo na sebi za vsakogar, ki je bolan, začasno ali trajno. Moja izkušnja je, da čudežnega recepta ni. Vsak mora sam najti svoje “instrumente”, ki jih bo uporabil, da ne potone v nesmisel, depresijo, nekoristnost.

Meni zelo pomaga pletenje, kvačkanje in izdelovanje voščilnic. Pletem in kvačkam igrače, ki jih razdelim. Miklavž je vedno zelo hvaležen za mojo pomoč 🙂 Šali, kape in nogavice so za sina, ki s tem pomaga brezdomcem 🙂 Voščilnice za božič in veliko noč pa izdelujem za župnijsko Karitas. Pri vseh teh projektih sem na začetku sama iskala pot in ponujala izdelke, saj sem potrebovala smisel mojega ustvarjanja. Bili so presenečeni, obenem pa veseli mojih izdelkov. Veselje obdarovanih otrok me vedno znova razveseljuje, dviguje in osmišlja vse leto, ko spet pletem za njih. Iščem nove ideje, nadgrajujem vzorce, barve, didaktično funkcijo …

Po konci me drži vera

Seveda pa vsega tega ne bi bila sposobna brez vere. Moja jutra se pričnejo z dnevno božjo besedo, hvalnicami in rožnim vencem. Ja, sliši se veliko, vendar je za neozdravljivo multiplo sklerozo potrebna velika doza duhovnega zdravila, da  “shodim” v nov dan. S pomočjo hozana.si sem dnevno seznanjena z božjo besedo ter vsemi molitvami brevirja. Rožni venec pa molim (virtualno) z romarji v Lurdu. Vanj “pletem” vse moje bližnje in njihove potrebe, težave in vse moje daljne, ki mi, nevede, osmišljajo življenje. Priključila sem se živemu rožnemu vencu za nove duhovne poklice in stanovitnost poklicanih, kjer molimo po določenem razporedu, vsak dan, vso leto, eno desetko. Tega sem zelo vesela, saj je moja molitev dobila dodatni smisel v velikem mozaiku molivcev.

In naj z vami delim še eno lepo izkušnjo smisla v bolezni – botrstvo. Če vam le vaše finance dovolijo darovati 15€ mesečno, postanite boter/botra pri Misijonskem središču Slovenije. To ni neka prazna reklama, tudi jaz jih ne maram. Moj varovanec je v severni Etiopiji. Z mojim prispevkom se šola in prehranjuje. Vsako leto dobim njegovo sliko, letos pa celo pismo! Čeprav ga ne razumem, vem, da ve zame, je hvaležen in vsaj malo preskrbljen. Ko je tam divjala najhujša vojna, sem se bala za njegovo življenje. Takrat mi je bila v veliko pomoč salezijanska misijonarka Polona Dominik, ki je obiskala njegovo šolo in poročala o stanju.

Telesno pešam, duhovno rastem

Ja, vse to se vidi in sliši veliko vsega, vendar zdravi ne dojame svojih blagoslovov, dokler ne zboli in mu je marsikaj odvzeto. Takrat se moraš na novo organizirati, premetati prioritete in se dvigniti.

Zato nič več ne “prosjačim” in “trgujem daj-dam” z Bogom, saj On ve, kaj in kako, preden jaz pomislim … Ne, sčasoma sem dozorela in dozorela je tudi moja molitev  – zgodi se Tvoja volja, Gospod, pomagaj mi, da jo izvršim.

Naj bo to tudi moje iskreno voščilo vsem, ki se najdejo v tem mojem pisanju.

Obilo blagoslova v prazničnih dneh ob najbližjih ter notranjega miru v novem letu!

Le v Bogu umiri se srce, od Njega mi pride pomoč!