Nepoznana duhovna pot igralca Jamesa Van Der Beeka

Vir: Heute.at

James Van Der Beek, ki je umrl 11. februarja, je za seboj pustil izjemno duhovno dediščino, ko je med dolgotrajnim bojem z rakom svojo identiteto in smisel našel v Bogu. 

V objavi na družbenih omrežjih, ki je po njegovi smrti 11. februarja zaradi raka debelega črevesa pri 48 letih zaokrožila po spletu, je Van Der Beek o svoji bolezni – za katero je dejal, da mu je vzela zmožnost, da bi bil navzoč kot mož in oče – zapisal: »Soočil sem se z vprašanjem: Če sem samo presuh, šibek moški, sam v stanovanju z rakom – kdo sem potem?«

Van Der Beek, televizijska zvezda milenijske generacije, je bil znan po naslovni vlogi v najstniški dramski seriji Dawson’s Creek (v Sloveniji znana pod naslovom Simpatije, op. prev.), pa tudi po glavni vlogi v nogometnem filmu Varsity Blues. Po teh zgodnjih uspehih je izbral pot, ki je bila za številne uspešne mainstream igralce precej nekonvencionalna: živel je na ranču v Teksasu z ženo in šestimi majhnimi otroki ter sprejel življenje vere.

Nenavadno sprejetje diagnoze

Portal Parade je na dan njegove smrti objavil intervju, ki ga je z njim opravil 19. decembra 2025. V pogovoru se je Van Der Beek spominjal, kako je avgusta 2023 reagiral na novico, da ima raka v 3. stadiju: »Takoj, ko sem slišal novico, sem pomislil: ‘To bo najboljša stvar, ki se mi je kdajkoli zgodila,« je razkril. Pojasnil je, da je takoj slišal glas v glavi, ki mu je govoril, da bo »naredil spremembe v svojem življenju, ki jih sicer nikoli ne bi naredil, če ne bi imel tako ekstremne diagnoze.«

Van Der Beek je dodal, da pred diagnozo “ni vedel, kaj pomeni upočasniti se.« Omenil je, da je največja sprememba, ki jo je sprejel po diagnozi, »potovanje k ljubezni do sebe.«

Kdo sem, če ne morem več delovati kot mož in oče?

Ko je bolezen napredovala, je 8. marca (na njegov rojstni dan) v videu na Instagramu, Van Der Beek izrazil željo, da bi delil, česa se je naučil v, kot je dejal, »najtežjem letu svojega življenja«.

»Ko sem bil mlajši, sem se opredeljeval kot igralec, kajne? In to nikoli ni bilo zares izpolnjujoče.«

»Potem sem postal mož, in to je bilo veliko bolje. Nato sem postal oče, in to je bilo vrhunsko. Takrat sem se lahko opredelil kot ljubeč, sposoben, močan in podpirajoč mož, oče, preskrbovalec, skrbnik zemlje, na kateri imamo to srečo, da živimo. In dolgo časa se je to zdelo kot zelo dober odgovor na vprašanje: Kdo sem? Kaj sem?«

»Bil sem odsoten zaradi zdravljenja, zato nisem mogel biti mož, ki pomaga svoji ženi. Nisem mogel biti oče, ki dvigne svoje otroke, jih položi v posteljo in je tam zanje.«

To se je spremenilo po diagnozi raka, ko se je moral »soočit s svojo lastno smrtnostjo«.

»In vse te opredelitve, ki so mi bile tako zelo pomembne, so mi bile odvzete,« je dejal. »Bil sem odsoten zaradi zdravljenja, zato nisem mogel biti mož, ki pomaga svoji ženi. Nisem mogel biti oče, ki dvigne svoje otroke, jih položi v posteljo in je tam zanje. Nisem mogel biti preskrbovalec, ker nisem delal. Nisem mogel biti niti skrbnik zemlje, ker sem bil včasih prešibek, da bi obrezal vsa drevesa v času, ko jih je treba obrezati.«

Ob premišljevanju o teh bivanjskih vprašanjih, ki jih je bolezen postavila pod vprašaj, je našel odgovor: »Vreden sem Božje ljubezni preprosto zato, ker obstajam.«

»In če sem vreden Božje ljubezni, ali ne bi smel biti vreden tudi svoje lastne? In enako velja zate.«

Povezanost z Bogom je naše bistvo

Za Van Der Beeka je spoprijemanje s krizo identitete – ki je presegala njegovo igralsko kariero ter zajemala tudi njegovo vlogo moža in očeta – pomenilo, da je svoj pogled usmeril v Boga.

»Pred rakom je bil Bog nekaj, kar sem skušal čim bolj vključiti v svoje življenje,« je Van Der Beek povedal v oddaji Today na televiziji NBC po postavitvi diagnoze. »Po raku pa čutim, da je povezanost z Bogom, karkoli že to pomeni, pravzaprav bistvo vsega tega ‘projekta’ na tem planetu.«

Kot je za National Catholic Registe še zapisala Ann Schneible, podrobnosti o njegovi krščanski pripadnosti niso javno znane, vendar bo pozoren (in previdnostno razmišljujoč) katoličan opazil, da se je njegov boj z rakom končal na praznik Lurške Matere Božje, zavetnice bolnikov. “Zato je primerno, da se ga spominjamo ne le kot uspešnega igralca, temveč kot človeka, ki se je z boleznijo in smrtjo soočil tako, kot bi se morali vsi: z očmi, uprtimi v Kristusa”, je še zapisala Schneiblova.