Snježana Veber: “Starostniki prikrivajo lastno zlorabo, ker so storilci vedno najbližji. Sin, hči, zet, snaha, partner …”

Foto: Tina Babič

Snježana Veber je upokojena višja medicinska sestra, ki je svoje delo desetletja opravljala med ljudmi, ki svoje življenje zaključujejo. V domovih za ostarele in v hospicu. Je tudi avtorica cikla predavanj Ostani z mano v starosti, poleg spremljanja umirajočih pa se je strokovno ukvarjala tudi s problematiko zlorab starostnikov. V intervjuju nam je pojasnila, kakšne zlorabe se največkrat pojavljajo (telesna, čustvena, finančna, spolna, samozanemarjanje …) in zakaj prihaja do njih. Nakazala je, da je pot preprečevanja zlorab predvsem v tem, da se o starosti, bolezni, demenci … najprej teoretično podučimo – najprej svojci, pa tudi vsi drugi, in nadalje – da se naučimo, kako s starostnikom primerno ravnati. 

Kako ste se začeli strokovno ukvarjati s problematiko zlorabe pri starostnikih? Tudi vaša diplomska naloga je na to temo …

Bila sem na nekem seminarju na to temo in me je vse skupaj zelo presunilo. Ves čas so se mi prikazovale slike in podobe iz mojega praktičnega dela. Iz sob, jedilnic, domov … naenkrat je vse to, kar sem slutila in zaznavala, dobilo ime. Zavedanje, da ima zloraba ime, da ima postopke ukrepanja … ampak, da je vse v zraku, ker tega noče nihče doreči, me je zelo bolelo.

S kakšnimi zlorabami starostnikov ste se največkrat srečali pri svojem delu?

Moje 30-letno delo v domu upokojencev v treh izmenah, vsak dan v tednu, naj bo navadni ali praznični, me je vedno znova povezovalo s starostniki v njihovih najbolj težkih, občutljivih, neobvladljivih situacijah. Staranje, razne bolezni, ozdravljive in neozdravljive, vedno prisotne bolečine, pešanje telesa in duha terjajo od starega človeka veliko notranje moči. Vsak dan posebej se spoprijema z vsem tem in potrebuje vzpodbudno okolje, ki ga razume in ga ima rado takega, kot je sedaj v starosti. Naj bodo to delavci zdravstveno negovalne službe, svojci starostnikov ali čisto tuji ljudje.

Problemi nastanejo, kadar vsak od zgoraj naštetih, posamično ali skupaj, ne spoštuje in ne komunicira s starostnikom, ampak dela z njim po svoje. Osnovni problem je telesna zloraba. Vključuje vsako uporabo telesne sile nad starim človekom, ki mu povzroča bolečino, se z njo ne strinja in mu jemlje dostojanstvo. V domskem okolju sem vedno znova opažala svojce starostnikov, ki so od njih pričakovali več, kot so bili sposobni, fizično ali umsko, ter zahtevali več, več, več … kondicije pri hoji, sedenju, pojesti vso hrano, čeprav nima toliko apetita ali požiralnega refleksa, spomniti se včerajšnjega dne …

 V domu je vseeno nek nadzor. Kaj pa doma?

Doma, za štirimi stenami, je tega še neprimerljivo več. Starostniki tega ne povejo, mnogi niti ne morejo. Tudi zato so mnoge zlorabe skrite. Butanje, udarjanje, suvanje, stresanje, klofutanje, brcanje, neoskrbljene rane, neupravičeno dajanje zdravil, fizično omejevanje, nasilno hranjenje in telesne kazni vseh vrst so primeri fizične zlorabe. Dogajajo se predvsem v domačem okolju, kjer stari ljudje živijo bolj izolirano.

Kdo so največkrat storilci?

Storilec je najpogosteje najbližji. Tisti, ki skrbi ali bi naj skrbel za starega človeka. Pri storilcih je pogosta odvisnost od alkohola ali druge duševne težave. Doma je veliko zanemarjenih starostnikov, ki nimajo niti primerne zdravstvene nege niti ustrezne higiene. Tudi na sprejemih v dom že bežen pogled na starostnika pokaže, kako je bilo poskrbljeno zanj. Težava je, ker pogosto niti ne moreš do takega starostnika. Skrivajo ga in te že na vratih odpravijo. Ko recimo hodijo voščit za novo leto s Karitasom in želijo osebno voščiti starostnikom in jim izročiti darilo, svojci že na vratih vzamejo vrečko iz rok, se zahvalijo in zaprejo vrata. Če je situacija normalna, te vsak svojec rad spusti k staremu človeku, da ima malo družbe … Sčasoma te stvari že zaznaš po nekih zunanjih znakih in obnašanju …

Je pa težko. Tudi starostniki prikrivajo lastno zlorabo, ker so storilci vedno najbližji. Sin, hči, zet, snaha, partner … Sram jih je, ker so se znašli v taki situaciji. Še zlasti pogosta je zloraba pri dementnih, ki niti ne morejo več povedati, kaj se jim dogaja. Velik razlog za zlorabe je v primeru demence tudi nerazumevanje bolezni in neznanje. Svojci ne razumejo, da obstajajo fizični dejavniki, zakaj je dementen človek tako, kot je, in zakaj ne zna in ne razume. Veliko je nepoučenosti. Ravno o tej temi sem imela serijo predavanj Ostani z mano v starosti. O tem, kaj se lahko pričakuje od nekoga, ki je dementen. Ne nagaja ti, ne dela tega nalašč. Ima vzroke za to. Če imaš zlomljeno nogo, veš kaj lahko pričakuješ – koliko boš mobilen, kakšno pomoč boš rabil, kako boš šel na wc … pri demenci so te stvari zelo slabo poznane. Tudi starostnik ne ve, kaj se z njim dogaja, lahko se tudi sam odziva agresivno, potem je svojec lahko še bolj agresiven, ker ima opravičilo … in to je grozen začarani krog.

Vedno znova sem opažala svojce starostnikov, ki so od njih pričakovali več kot so bili sposobni, fizično ali umsko, ter zahtevali več, več, več … kondicije pri hoji, sedenju, pojesti vso hrano, čeprav nima toliko apetita ali požiralnega refleksa, spomniti se včerajšnjega dne …

Dejstvo je, da v možganih dementnega človeka nastanejo dobesedno luknje zaradi propadanja možganskih celic, in človek si ne more pomagati, da je tak, kot je. Svojci morajo to sprejeti in se skušati vživeti vanj. Pogosto pride na dan dolgoročni spomin – kličejo mamo, iščejo otroke, dajejo komande v službi … zidarji zidajo, gozdarji sekajo drva … Zelo tanka je ločnica, kaj je v njihovo dobro, kaj pa je že zloraba. O tem bo treba še zelo dobro poučiti splošno prebivalstvo in seveda svojce. Potrebna so neka teoretična znanja, ki jih moraš poznati, da znaš ravnati s starostnikom in to je tudi priprava na lastno starost.

Kaj pa čustvena zloraba?

Čustvena zloraba – je povzročanje trpljenja, žalosti, čustvene bolečine. Zapuščenost, zanemarjanje v tem smislu, da je veliko sam. Preprečevanje obiskov. Verbalno nasilje. Očitki. Tega je veliko. Da otroci starim, že skoraj povsem onemoglim staršem divje očitajo stvari iz svojega otroštva. Za to je prepozno. Na tebi kot na odraslem človeku je, da to predelaš. Njegova osnovna bolečina je tako še večja. Malo bolj prizanašajmo drug drugemu.

Pogoste so tudi finančne zlorabe …

Hitro se podpisujejo razne darilne pogodbe … tiste alineje o oskrbi pa pogosto ostanejo neuresničene. Doma so zanemarjeni ali pa jih skušajo na silo preseliti v dom, čeprav je bilo dogovorjeno drugače. Preprečuje se dostop do računov, do pokojnine. Še zlasti pri dementnih. Pooblastijo svojce in skopnijo prihranki. Nasilno podpisovanje oporok. Kolikokrat sem to videla kot opazovalec v domu. Žal še vedno ni nekih sistemskih postopkov, ki bi to preprečili. Največ, kar lahko storiš, je, da se pogovoriš s starostnikom in tako preveriš, da ga nekdo ne izkorišča, in če res ve, kaj podpisuje. Edino pri dementnih sem si upala odločno reči svojcem, ki so prišli na moj oddelek z odvetnikom in raznimi papirji, ki so jih dajali v podpis bolnikom, da mi moramo skrbeti za dobro bolnika in da bolnik ni toliko priseben, da bi lahko karkoli podpisoval, in da potrebujejo od zdravnika spričevalo, da je svojec sposoben takšnega odločanja. Običajno so se hitro umaknili, ker so videli, da ne bo šlo tako zlahka, kot so si predstavljali.

Tudi zlatnina izgine. Ali pa je nekdo pooblaščen, da plačuje položnice, pa jih ne plačuje in staremu človeku odklopijo elektriko … Pa leta se za gospo ni nihče zmenil, potem pa se od nekod pojavijo neki svojci, ki si želijo imetje …

Tudi veza ali poroka v starosti je lahko finančna zloraba. Velja previdnost. Res pa je tudi, da je precej porok tudi v domu iz čisto romantičnih razlogov. Nekateri se povsem prerodijo.

Storilec je najpogosteje najbližji. Tisti, ki skrbi ali bi naj skrbel za starega človeka. Pri storilcih je pogosta odvisnost od alkohola ali druge duševne težave.

Tudi ljubezen v starosti je tabu tema …

Res je. Tu pa svojci bolj preverjajo in so velikokrat zgroženi … Pogosto težko sprejmejo, da mama ni samo mama, da je tudi ženska. Ljudje, ki se v domu zaljubijo takoj rabijo manj zdravil, manj terapij, več se gibljejo … So pa včasih težave pri dementnih. Ti so lahko fizično dolgo fit, psihično pa vedno manj. Se zgodi, da imajo zaradi demence nekoga drugega za svojega moža. Različni so ljudje, različne so zgodbe. Včasih otroci tudi preveč romantično gledamo na zakon svojih staršev.

Omenjate tudi spolne zlorabe starostnikov …

Spolnost v starosti je velik tabu. Velja prepričanje, da star človek naj ne bi imel nobenih spolnih potreb več in da živijo asketsko. Dejstvo je, da temu ni tako. Dokler je starostnik zdrav, lahko ostaja in hoče ostati tudi spolno aktiven. Ko se v domovih zaljubljajo, radi prespijo drug pri drugem. Ne gre samo za spolnost, gre tudi za bližino, telesni stik, nežnost … Zlorabe so pa, ko se karkoli od tega dogaja neprostovoljno.

Veliko današnjih starostnic je še iz tistega obdobja, ko so bile vzgojene tako, da v spolnosti nimajo pravice reči ne. Velikokrat sem bila priča žalosti žensk, ki v mladosti niso zmogle, smele, znale reči ne v spolnosti, saj se sedaj v starosti ne pustijo umiti po intimnih delih, zavračajo moške negovalce. Veliko je travm s področja spolnosti iz preteklosti, še posebno pri dementnih se zelo izrazijo.

To je zelo delikatno področje in navadno si lahko samo zelo žalosten, ko se ti nekdo izpove, tudi veliko sramu je tu. Vedno se je potrebno postaviti na stran bolj onemoglega. Tudi to je dejstvo, da je v domu veliko več žensk kot moških. Moški jih ali ne preživijo ali pa ne znajo in ne zmorejo poskrbeti za ženo. Obratno je te skrbi veliko več. So pa seveda zelo lepe izjeme. Nekateri možje so dnevno prihajali in skupaj z nami skrbeli za svojo ženo.

Hudo je tudi samozanemarjanje, ki je vedno znak slabe samopodobe. Ni ti več pomembno, če si čist, se ne preoblečeš, si ne kuhaš, ne čistiš, ponujeno pomoč odklanjaš … postane ti vseeno. Za mene je v redu. Občudujem starostnike v mestu (Maribor), dan penzije, same srebrne glave, vsi zrihtani, kavica, sprehod, nakupi … “Bravo, tako se dela!”

Tudi veza ali poroka v starosti je lahko finančna zloraba. Velja previdnost. Res pa je tudi, da je precej porok tudi v domu iz čisto romantičnih razlogov. Nekateri se povsem prerodijo.

Omenjali ste tudi medicinsko zlorabo. Kaj to pomeni v praksi?

To po eni strani pomeni, da se poseže po vsem v medicini, kar je možno. V glavnem zato, da se zadovolji svojce. Da ne bi slučajno kdo rekel, da svojci ali zdravniki niso za mamo, očeta vsega storili. Potem pa mučijo svojega starostnika do onemoglosti.

Zakaj starostnik to sprejme? Zato, ker se noče kregati s svojo hčerko. Zato se je treba pogovarjati. Res mama želi še kolonoskopijo, pa gastroskopijo, pa še eno kemoterapijo …? “Mama, pravijo da bi lahko preiskali še to in to. Kaj se pa tebi zdi?” Moramo se pogovarjati. Je vse to res potrebno ali pa je pač to moja diagnostika in konec. Neozdravljivi bolniki in tudi njihovi svojci morajo na neki točki sprejeti dejstva in svoje stanje.

Tudi zdravil je pogosto preveč. Znano je, da so starostniki veliko v ambulantah, zdravniki jim nekaj predpišejo, da jih odpravijo, potem pa z vrečkami hodijo iz lekarne, pogosto se sami predozirajo ali pa jih tudi doma predozirajo – da je mir. Z uspavali, pomirjevali. V domovih je praksa taka, da se ne sme dati preveč zdravil, ker potem ne moreš delati s človekom. Delovne terapije, fizioterapije, dogodki v domu.

Demenca je druga stvar. Če dementni človek ne dobi zdravil, trpi. Zelo trpi. Obtiči v nekih starih travmah, lahko podoživlja strašno trpljenje in tu so zdravila nujna. Ne moreš pustiti, da se človek z glavo zaletava v steno, kriči v preteklih travmah … Nekateri so podoživljali težke vojne čase, medtem ko ves zunanji svet občuduje bučni novoletni ognjemet ­… Domovi imajo pogosto še slab sloves, a danes velikokrat po krivici.

Medicinska zloraba je tudi v tem, da so zdravniki včasih odklonilni do starostnikov. To se ne splača več. Tudi do takšne obravnave in odnosa pride. Težave starostnikov so pomembne. Vsak je človek z dostojanstvom do zadnjega dne. Poslušaj me, ne zamahni z roko nad mano in mi ne predpiši »še nekaj«, zato da bom odšla. V tem timu – umirajoči, svojec, zdravnik – je običajno premalo komunikacije in resnične zdrave pameti. Svojci danes hodijo po bolnišnicah z odvetniki.

Kako preprečiti zlorabe starostnikov?

Preprečevanje zlorab vidim vedno v poučevanju. Eno je to, da svojci ne razumejo starosti in ne znajo primerno ravnati s svojim starostnikom.

Nujno je izobraziti splošno populacijo o staranju in vsem, kar to prinese. Prihranjeno bo veliko trpljenja – nenazadnje tudi nam, ki še nismo stari, ker to nas vse čaka. Kako živeti s starim človekom, da ne boš nikoli prišel do točke, ko bi ga zlorabil. Hote ali nehote. Velikokrat pride do zlorab tudi zaradi izgorelosti negovalca. V družini se je treba dogovoriti. Ne more samo eden skrbeti za starostnika.

Spolnost v starosti je velik tabu. Velja prepričanje, da star človek naj ne bi imel nobenih spolnih potreb več in da živijo asketsko. Dejstvo je, da temu ni tako.

V zadnjih desetletjih smo naredili kot družba velik preskok glede obravnave otroštva. Tudi psihologija in medicina sta močno napredovali na tem področju … Danes je otrok postavljen na prestol, včasih ni bil vreden veliko ali celo nič. Morda je čas, da se na podoben način lotimo tudi obdobja starosti …?

Res je. V starosti je pogosta depresija. Veliko podpore svojcev in medicine potrebujejo stari ljudje, da gredo nekako lažje skozi to fizično propadanje. Pa nenazadnje tudi psihično … ko je treba izpuščati stvari, svoje sposobnosti, moči … se pravzaprav vedno bolj manjšati – če povem svetopisemsko. Z ničemer nismo prišli na ta svet in ničesar ne bomo odnesli iz njega. Nebogljeni smo prišli in nebogljeni bomo odšli.

Ko bodo ljudje dobro naredili svojemu starostniku, bodo dobro naredili sebi. Gotovo ne bi bila rada tepena, ko boš dementna. Ko boš v blodnjah iskala otroke, ko boš mislila, da je nekdo drug tvoj mož … si boš želela, da so ljudje okoli tebe sočutni in razumevajoči do tvojega stanja. Kar jaz delam z mojim ostarelim, opazujejo moji otroci. Učijo se, kako bodo ravnali z mano. Drugemu stori to, kar bi rad, da drugi storijo tebi … To je zlato pravilo … Kultura neke družbe se meri po odnosu do starih in nemočnih.

Preberite tudi prvi del intervjuja s Snježano Veber: “Če svojci ne razrešijo stvari z umirajočim, njemu otežijo zadnje ure, sebi pa zaprejo vrata do ozdravljenja.”

V njem nam je zaupala svoje izkušnje ob mnogih smrtnih posteljah. Kaj potrebuje človek ob svoji zadnji uri, zakaj je proti evtanaziji, zakaj so ob koncu življenja na stežaj odprta vrata za ozdravljenje starih ran in zakaj svojci ne bi smeli bežati od smrtne postelje svojega starostnika.

“Ročno delo je moja terapija, kadar me multipla skleroza položi v posteljo; kvačkane jaslice, ki sem jih lani razstavila na razstavi jaslic v Veržeju.” (Foto: osebni arhiv)
Snježana s svojim možem ob praznovanju 35 letnice zakona. (Foto: osebni arhiv)

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Tale intervju je tako brutalno iskren! Gospa ima ogromno izkušenj in povedala je vse tako, kot je res. Zelo je žalostno, kam pride človek. Ne morem verjeti, da se dogaja za štirimi stenami toliko nasilja! Je kaj takega sploh možno? Včasih so se ljudje zgražali, če so nekoga dali v dom, danes se lahko zgražamo nad takimi, ki izvajajo teror nad starimi ljudmi in jih imajo doma zaradi njihovih pokojnin in prejemkov, ne pa zaradi ljubezni in spoštovanja do njih.
    Petdeset let nazaj so ljudje umirali pri 50., 60. letih, redki so dočakali 80 in več let. Danes mnogi živijo 90 let in več, tudi 100 in več, življenjska doba se je neverjetno podaljšala zahvaljujoč vsem mogočim zdravilom, srčnim spodbujevalcem, itd. Na žalost danes mnogi ljudje ne morejo umreti in so zgolj ujetniki v lastnem telesu. Groza je, če nas čaka taka starost. Upajmo, da nas bo Bog prej poklical h sebi, da ne bomo nikomur v breme. Za iti v dom nimamo dovolj pokojnine, doma pa ne bo mogel nihče skrbeti za nas.

  2. Žal se zlorabe lahko dogajajo tudi v inštitucionalnem varstvu. Starostnik,ki je dementen, svojcem ne zna pojasniti od kod modrice po telesu. Tudi nepokretni si ne upajo povedati svojcem, kdaj je kateri od zaposlenih verbalno ali fizično nasilen. Še posebej starostniki brez svojcev.

  3. Kako naj bi se kot zena skrbela za moža, po.možganski kapi. Zelo se trudim, da mu skoraj vse ustrežem od osebne nege, hrano vedno novo skuham, pospravim povsod za njim njega uredim, da je vedno čist kn sit. Večkrat pa je tudi rahlo dementen in se razhudi nad mano, ker pa zal ne more vec povedati r razume pa vse. Kako naj ga ohranim, da bom tmogla vse. L.p.

    1. Za moža poskrbite tako,da razumete in sprejmete njegovo stanje takšno kot je.Če gre pri možu še za demenco se pogovorite z njegovim zdravnikom,da predpiše ustrezna zdravila ,ki omilijo potek bolezni.Razumem tudi to,da je bližnjim težko ,saj se spremeni njihova celotna osebnost ,ki se spreminja pri nekaterih zelo hitro in nepredvidljivo .Delala sem sama z starostniki kar nekaj let ,in treba jih je usmerjat z pravilnim umirjenim pristopom .Vem,da ni ravno enostavno skrbet za takega človeka saj to terja ogromno prilagajanja in veliko mero sočutja ter razumevanja .Če imate koga,da vam.lahko pomaga pri oskrbi je to dobro za vas ,da si malo oddahnete saj je ta oskrba 24h .

  4. Samo barcaffe,zato pa ljudje,vzemite se v roke in začnite razmišljati tudi o staranju,odnosu do smrti.
    Ga ni človeka,ki bi mi lahko onemogočil kar si sama želim za starost,kaj so moje poslednje želje,kako želim umreti,biti pokopana…..

    In za koliko zlorab ta gospa ve in je bilo prijavljenih ustreznim institucijam?

    1. Velika večina zlorab zagotovo ni prijavljena. A tudi, če bi bile vse zlorabe poznane ali prijavljene, se stvari ne bi obrnile zato na bolje. Saj veste, kako pri nas meljejo vsi birokratski mlini…Kdor je bogat in ima višjo protekcijo, doseže tudi krivične obsodbe, mali pa morajo krivice prenašati. Vsak od nas pa je osebno odgovoren za svoj odnos do drugih-bližnjih ali bolj oddaljenih. Le tega lahko vsak dan sproti poskuša izboljševati.

  5. Memaxa 20 mg
    To so zdravila za demenco. Demenca ni ozdravljiva, morda se jo samo malo omili, oz. upočasni.
    Zdravila pa predpiše zdravnik in se jih v prosti prodaji ne more kupiti.
    Kolikor mi je znano, obstajajo tudi posebni obliži.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja