Mati naj ima čim več kožnega stika z dojenčkom

Thumbnail

Kako pogosto svojega dojenčka čutite »kožo na kožo«? Ste ga mamice dobile k sebi takoj po rojstvu? Zakaj je to zelo pomembno tudi z vidika njegovega kasnejšega zdravja?

Znanstveniki, ki se ukvarjajo s pomenom ustvarjanja mikrobioma (tj. skupka bakterij na in v človekovem telesu) za zdravje, so si enotni: sodobne obporodne prakse posegajo v bistvene biološke procese in lahko povzročajo večjo dovzetnost naših otrok za nastop bolezni pozneje v življenju. Nova dognanja so predstavili v filmu Mikrorojstvo, o katerem smo že pisali (povezava).

Po predstavitvi filma v Ljubljani so o pomenu neoviranega kožnega stika in vzpostavitve dojenja takoj po rojstvu za zdravje posameznika spregovorile štiri sogovornice. Vsaka se na svojem strokovnem področju srečuje s to tematiko.

Mati je navzven obrnjena maternica

Za žensko ni hujšega občutka, kot če ji po porodu vzamejo otroka.

Dr. Eva Macun, ginekologinja in porodničarka v Splošni bolnišnici Jesenice, je dobro poznana ženskam, ki so ali pa jih zanima, kje v Sloveniji lahko rodijo tako, da bodo v svojih željah po čim bolj naravnem porodu in obporodni skrbi zares slišane. »Človeški mladič se rodi izredno nebogljen, nezrel, zato potrebuje ob sebi odraslo osebo, ki je lahko le mati, ki mu nudi vse, kar potrebuje, je maternica obrnjena navzven.« V bolnišnici na Jesenicah se zato trudijo, da vez med otrokom in materjo čim manj prekinjajo. V pogovoru, ki ga je imela dr. Macunova s strokovnim osebjem v bolnišnici, so sogovornice izpostavile, da jim niso bili najhujši postopki, ki so jih morale prestati (na primer prerez presredka), ampak to, da so jim po stari praksi takoj po rojstvu otroka vzeli in ga nato nekaj ur niso videle. Zato je bila odločitev, da porodnicam omogočijo neposreden stik z novorojenčkom takoj po rojstvu »nekaj najlažjega, kar smo lahko storili«.

»Fama« o izgubljanju porodne teže ne drži!

Alenka Benedik, certificirana svetovalka za dojenje IBCLC in svetovalka pri La Leche League International, je opozorila na »famo«, ki pogosto pesti novopečene mamice. V dneh, ki jih porodnice preživijo v bolnišnici, se skoraj gotovo srečajo s trditvijo, da ima otrok najnižjo težo tretji ali četrti dan po porodu: »To sploh ni nujno res! Obstajajo otroci, ki teže ne izgubljajo, ampak drugi ali tretji dan presežejo porodno težo. Kaj je skupno tem otrokom? Da so bili stalno, non-stop pri, ob ali na goli mami in jim je bilo omogočeno t. i. samopostrežno dojenje.« Danes je v slovenskih porodnišnicah že precej bolj običajno, da ima mati otroka lahko večino časa pri sebi in ne, da ga čim več odlaga v »plastično pleksi škatlo«, kot je posteljico za novorojenčke označila Benedikova.

Obstajajo otroci, ki po rojstvu ne izgubljajo teže. Skupno jim je to, da so bili ves čas v kožnem stiku z materjo.

»Za vsak slučaj pa še malo flaške«

Samopostrežno dojenje, kot je dojenje na otrokovo željo poimenovala Benedikova, je ključ za to, da se dojenje dobro vzpostavi, predvsem pa se ne strinja s pogostim dohranjevanjem z mlečno formulo v porodnišnicah. V skrbi, da otrok ne bi bil lačen, se pogosto pojavi tendenca, da novorojenčke pretirano dohranjujejo, tudi če za to ni medicinske indikacije. »Za vsak slučaj pa še malo flaške! To je tako, kot če bi mi danes, ko toliko vemo o antibiotikih, nekdo rekel, da bo mojemu otroku za vsak slučaj dal še malo antibiotika.« Zakaj ni vseeno, ali otrok dobiva tudi adaptirano mleko? Osemdeset odstotkov našega imunskega sistema predstavlja človekova črevesna sluznica, ki jo materino mleko po besedah Benedikove »impregnira« pred sovražnimi in spodbuja dobre bakterije. Že ena sama steklenička adaptiranega mleka pa spremeni pH-vrednost v dojenčkovem črevesju in je potrebnih vsaj 14 dni, da se povrne v prvotno stanje. To pa je po njenem mnenju velik razlog za to, da se za dohranjevanje odločimo le takrat, ko je to medicinsko upravičeno.

Tudi po carskem rezu je takojšen telesni stik mogoč

Dr. Zalka Drglin, raziskovalka na področju nosečnosti, poroda in vodja programov pri Združenju Naravni začetki, se je dotaknila problematike carskih rezov, pri katerih običajno do telesnega stika po opravljenem posegu pride precej kasneje kot pri vaginalnem porodu. Dr. Eva Macun je pojasnila, da gre za procese, kjer je uvajanje novosti precej težko delo: številčno strokovno osebje, ki sodeluje pri postopku carskega reza, je treba prepričati, da je neposreden stik med materjo in otrokom takoj po postopku dovolj varen tako za mater kot otroka. Eno izmed takih pozitivnih izkušenj t. i. »dojenčkom prijaznega carskega reza« smo objavili tudi na Iskreni.net (povezava).

 

Statistike, ki jih ni

V filmu Mikrorojstvo ugledni znanstveniki ugotavljajo, da obstaja povezava med carskim rezom in kasnejšimi tveganji za sodobne nenalezljive bolezni. Carski rez ima poleg tega, da gre za precej zahteven poseg, določene posledice za mater in otroka – na primer težje vzpostavljanje dojenja –, o katerih se zelo malo govori. Matere jih večinoma spoznajo šele potem, ko ga same doživijo. Toda tu za zdaj ni veliko raziskav. »Statistike za to, koliko otrok, ki so se rodili s carskim rezom, je bilo dojenih in izključno dojenih, ni. Tudi sicer se slovenske porodnišnice hvalijo z visokim odstotkom dojenčkov, ki so bili ob odhodu domov, dojeni, pogrešam pa kakovostne statistike – na primer koliko je bilo izključno dojenih,« je izpostavila Benedikova. Dr. Macunova je ob tem opozorila, da bi bilo tudi z vidika zdravja državljanov kot »dolgoročna naložba države« smiselno, da bi ta bolj sofinancirala projekte, v katerih bi ženske ženskam pomagale pri dojenju, in ljudi, ki bi delali statistiko posledic, ki bi jih to prineslo. »To niti ne bi bilo tako težko, če bi imele ženske pomoč – ve se, kaj potrebujejo – predvsem veliko podpore in ljudi zanjo.«

V Sloveniji je dojenje po prvem letu otrokovega življenja pospremljeno z veliko mero predsodkov in nepoznavanja njegovega pomena tako za otroka kot žensko.

Mag. Teja Škodič Zakšek, prva slovenska samostojna babica, pa je opozorila, da praksa kaže na to, da imajo ravno ženske, ki rodijo s carskim rezom in s tem dokazano več težav pri vzpostavljanju dojenja, najmanj podpore pri njem: »Pogosto se zgodi, da ženska sploh v manjših porodnišnicah ostane sama in ji nihče ne pove, kako naj doji.« Za tako žensko, ki ji je bil s carskim rezom onemogočen prenos mikrobioma, bi bilo izrednega pomena, da bi dojila vsaj do drugega leta, pa ji tega nihče ne pove, je razmišljala Zakškova. Benedikova pa dodala, da je po njeni anketi, ki jo je izvedla, prišla do pomenljivega zaključka, da je v Sloveniji dojenje po dopolnjenem prvem letu otroka slabo družbeno sprejeto in pospremljeno z mnogo predsodki, ki so povezani z neznanjem. Stavek – to je samo še cartanje – sliši skoraj vsaka mati, ki doji malčka.

Rojstvo bi morala biti tema svetovnih voditeljev!

Bogato bero misli in deljenih izkušenj sogovornic zaključujemo z zelo močno sporočilnostjo Toni Harman, sorežiserke filma Mikrorojstvo, ki je opozorila na dejstvo, da raziskovanju rojstva in ukrepom pri in po njem posvečamo premalo pozornosti: »Nove raziskave kažejo nadvse zaskrbljujočo sliko na področju zdravja prebivalstva v prihodnosti. Namen dokumentarnega filma je ozavestiti morebiten pomen »naselitve« mikrobioma pri vseh novorojenčkih, pa naj se rodijo po naravni poti ali s carskim rezom. Gre za vprašanje, ki je ključnega pomena ne le za starše in zdravstvene delavce, temveč tudi za svetovne voditelje. Zagotovo je nastopil čas, da porod in obporodno obdobje resno in nujno obravnavajo na najvišji ravni

 

Viri fotografij: http://thelatestfromhopeandhoney.blogspot.com/, http://www.scienceandsensibility.org/

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja