»Mami, zizi!«

Podojiti malčka v javnosti – tako sramotno, da je vredno spregledati otrokove izražene potrebe?

Vroče nedeljsko popoldne. Kopališče. Veliko družinic z otročki. Okoli treh popoldan se zleknem na ležalnik in si poskušam vzeti nekaj časa za dremuckanje. Nekaj ležalnikov stran od mene jokajoča dvoletnica. Domače. Ni še dolgo nazaj ko je tudi moja hčerka neutolažljivo jokala. Tako je ob majhnem otroku. Utrujenost, lakota, preveč sonca, počen balon, izzivanje bratca, izgubljen pomfri. Razlogov je vedno več kot dovolj, da se otrok “dere”.

Na družinico in jokajočo deklico na začetku niti nisem pozorna. Sem že malo imuna. Tako pač je. Tudi pri nas. V občutku domačnosti že skoraj zadremljem, ko mi do srca seže večkratna prošnja male deklice: »Mami, zizi!« In še in še in še …

Mamica ostaja neomajna: »Tega ne bom več dolgo prenašala! Vidiš še koga drugega, ki se dere???« Agonija se vleče nadaljnje pol ure, ko deklica od utrujenosti zaspi.

Dojiti otroka na javnem mestu – sramota?

Ne da mi miru. Morda zato, ker sem mama doječi triletnici in ker sem mama, ki doji tudi v javnosti, kadar je to nujno potrebno. Pri večjem otroku seveda ne gre le za lakoto, ampak je razlog za dojenje pogosto tudi utrujenost, tolažba ali iskanje stika.

Mala deklica z bazena je očitno dojenja še vajena, sicer mamice ne bi prosila zanj. Toda kako to, da se je mamica odločila, da ji v tej situaciji tega ne bo ponudila? Je bil morda razlog javni prostor? Prepričanje v glavi, da nihče drug tega ne počne? Skrivanje dejstva, da se še doji tudi otrok, starejši od enega leta? Ne vem.

Vem, da me je bolela duša in srce, ko sem poslušala milo rotenje male deklice. In bolel me je moj notranji občutek, da mamica in deklica nista v stiku. Da smo morda takrat postali pomembnejši okoliški opazovalci kot deklica sama in njene izražene potrebe.

Zakaj dati otroku nadomestek, če je lahko v pristnem stiku z mamo?

Morda so razlogi povsem kje drugje, mamica že ve. In upam, da je ravnala iz vzgiba, za katerega ona sama ve, da je dober za njeno deklico.

Nadomestki bolj sprejemljivi kot mama?

Sprašujem se, zakaj nam je dojenje v zahodni družbi, predvsem pri večjem otroku, še kar nekako sramotno. Nič pa se ne zgražamo nad vsemi mogočimi nadomestki, dudami, ninicami, stekleničkami … Zakaj dati otroku nadomestek, če je lahko v pristnem stiku z mamo?

Steklenička je očitno bolj »kulska«, lepše porisana, BPA free … kot pa mamina naravna dojka?

Ne zamenjam. Niti jaz niti moja deklica ne zamenjava ničesar na tem svetu za mamino naročje, polno topline in čutenja, ki zaenkrat vključuje tudi še dojenje. In na to sem ponosna!

Foto: evolutionaryparenting.com, womeninphotography.org