11 starševskih fraz, ki jih je bolje zadržati zase

Foto: Shutterstock

Odrasli včasih otrokom govorimo čudne reči. Neuresničljive grožnje, retorična vprašanja, prazne fraze …

Včasih se ob tem celo zaslišimo in morda začutimo, da naše besede nimajo pravega smisla ali ne vodijo k želenemu učinku. Vseeno pa jih pogosto brez razmisleka izrekamo dan za dnem, ker smo jih slišali že od naši staršev, oni od svojih staršev itd. …

Zaustavimo se samo ob nekaj starševskih frazah, ki bi jih bilo včasih bolje zadržati zase:

1. Zdaj mi daj mir!/Ne zanima me!

Seveda starši občasno potrebujemo svoje minutke miru! Težava pa je, če otroka v njegovih (modra v naših očeh) nepomembnih opažanjih, potrebah in zanimanjih stalno zavračamo. In včasih tega še opazimo ne! Potem pa se ob najstnikih čudimo, zakaj nočejo z nami govoriti o sebi. »Navadijo se, da nima smisla, da ti karkoli govorijo, ker jih vedno na hitro odpraviš,« pojav molčečih najstnikov razlaga dr. Suzette Haden Elgin. Svetuje naj si starši načrtno vzamejo čas zase, ko se nekdo drug posveča otrokom, kadar pa to ni možno in ob otrocih zares potrebujejo nekaj trenutkov zase, pa naj postavijo jasna pravila z realnimi pričakovanji, npr.: »Zdaj mora mama končati tole stvar, zato prosim, če lahko mirno rišeta nekaj minut. Ko končam, pa gremo skupaj ven.« Prav tako se lahko otroci naučijo počakati s pogovorom o nečem, kar se jim zdi pomembno ali zanimivo, na malo kasnejši čas. A terapevtka Melinda Garcia priporoča: »Ne dovolite, da se konča dan, brez da bi odgovorili na otrokovo potrebo po tem, da deli stvari z vami.«

2. Ne obnašaj/cmeri se kot kaka punca!

Takšnega opozorila so včasih deležni fantje, kadar se obnašajo, kot bi bili manjši, kadar si česa ne upajo ali jokajo. In potem se sprašujemo, zakaj ima danes toliko moških težave. Takšna izjava je problematična iz več razlogov. Predpostavlja namreč, da je nekaj narobe s puncami in da je zelo nezaželeno biti punca. Še huje je, če starši kaj takega izrečejo pred fantovo sestro ali kako drugo deklico. Izjava tudi odseva miselnost, da je izražati čustva slaba stvar in da morajo deklice navzven delovati hladno, trdno, neomajno, če želijo biti vredne in sprejete kot pravi fantje.

3. Priden fant!/Pridna punca!

In kaj naj bi bilo narobe s to pohvalo? Težava nastopi takrat, kadar je taka pohvala zelo površna. Če otroka na ta način pohvalite za vsako najmanjšo stvar, izgubi pomen. Otroci je sploh ne slišijo več. Slišijo pa tudi razliko med kar tako navrženo pohvalo za banalno stvar in med občudovanjem nečesa, za kar so se morali resnično potruditi. Vaša pohvala naj bo zato bolj natančna in specifična: opišite, kar je otrok naredil, le tako bo začutil, da ste res opazili njegov uspeh in delite njegovo veselje.

4. Saj to mene bolj boli kot tebe.

In potem jih otrok dobi po riti ali je kaznovan. Ampak to je pravzaprav laž. Tepež je zelo boleča stvar. Predstavljajte si, da bi udarili nekoga od svojih ljubljenih odraslih, mu rekli, da to počnete »iz ljubezni«, potem pa še to, da je vas bolelo bolj kot njega. Če vašemu najstniku za mesec dni odvzamete mobilni telefon, to tudi verjetno ne bo bolj prizadelo vas kot njega.

5. Ker sem jaz tako rekel!

Če ne znate drugače razložiti smisla nečesa, potem raje dvakrat premislite, ali sploh ima smisel. Seveda izjava sama po sebi ni tako strašna, je pa za starša vedno dobro, če lahko otroku ponudi smiselno razlago, ki mu bo pomagala razumeti in se mu bo vtisnila.

6. Če boš pojedel preveč čokolade, se ti bodo v trebuhu zaredili črvi!

Mar res??? Še dobro, da otroci ne jemljejo naših izjav kot lekcij iz naravoslovja. In če se grožnja ne bo uresničila, otroka črvi naslednjič ne bodo več posebej plašili … Le vedno manj resno bo jemal vas in vaše kvaziznanstvene razlage.

7. Bi prav zares rad, da te udarim/ti vzamem/odidem?  

Kdo neki bi si sploh želel tega? Zelo retorično vprašanje …

8. Počakaj, da pride domov mama/oče!

S tem boste otroku samo povedali, da nimate nobene hrbtenice in da ga nikakor ne morete obvladati sami. Poleg tega mu s tem vcepljate strah pred drugim staršem. Pa še to – zakaj bi nekaj, kar se je zgodilo ob 8h zjutraj, reševali ob 5h popoldne, ko se drugi vrne domov. Do takrat bi moralo biti to že zdavnaj mimo!

9. Tak si kot tvoj oče/tvoja mama!

Glede na to, da vaš otrok nosi dedni zapis drugega starša, to niti ni povsem napačno. Pravzaprav je povsem naravno! A ne glede na to, kaj si na splošno (ali le v nekem trenutku) mislite o drugem staršu, je zelo nepošteno, da otroku vzbujate slab občutek zaradi tega, ker mu je podoben. Raje poskusite razčistiti svoje odnos z njim …

10. Če ne boš pripet v sedežku, te bodo policaji dali v zapor!

Vse grožnje otrokom s policijo so precej slaba zamisel. Do pripenjanja jih raje pripeljite s svojo starševsko avtoriteto, policiste pa naj raje vidijo kot svoje zaveznike. Nekoč, ko bodo morda potrebovali njihovo pomoč, jim bo v veliko korist, če se jih ne bodo na smrt bali.

11. Nehaj jokat, sicer bom poskrbel, da boš imel za kaj jokat!

V starših je sicer naravna želja zaščititi otroka, zato jim otroški jok vzbuja nelagodje. A s tem, da prepoveš jokanje, situacije, ki je spravila otroka v jok, ne spremeniš, le pošlješ mu sporočilo, da njegova čustva niso pomembna, da ni prav biti žalosten ali preplašen. Raje poskusite prepoznati, kaj je otroka vznemirilo in to izraziti, poimenovati. S tem se bo predvsem majhen otrok učil poimenovanja čustev in bo tudi manj jokal. Vsekakor pa ni posebej blagodejno in spodbudno, če ob solzah grozite še s tem, da mu boste prizadejali dodatno bolečino.