Foto: Tomo Strle/CITRUSLucija Čakš je pisateljica, ki je po ponatisnjeni skavtski uspešnici Potem pa Svizci zavijejo … (2021) ravnokar izdala njen drugi del, Potem pa Svizci nasankajo … (Založba Iskreni, 2023). Poznamo jo tudi kot nekdanjo urednico revije Najst in avtorico prispevkov za Našo družino, portal Iskreni, Domovino in Aleteio. Je žena in mama treh otrok, starih od 7 do 11 let, ter od svojega sedmega leta tudi skavtinja.
Z njo smo se pogovarjali o novem delu priljubljenih Svizcev, tem, kako ji ob družinskih in službenih obveznostih uspe uresničevati svoje pisateljske sanje ter o prihodnjih pisateljskih projektih.
Lucija, med bralci so Svizci, ki si jim vdahnila življenje, že splošno znani. Kako se je vse skupaj začelo?
V meni je dolgo zorela močna želja, da bi napisala knjigo. Nato sem se nekega dne na uredništvu Iskrenih zaklepetala z urednikom Leonom, ki me je vprašal, če poznam koga, ki bi napisal pustolovski roman za fante. Takoj sem rekla: »Ja, sebe!« V hipu sem vedela, da morajo biti glavni junaki skavti. Pustolovščine in skavti gredo z roko v roki!
Tako sem napisala prvi del Svizcev in zelo sem hvaležna, da so ga bralci tako lepo sprejeli. Zgodbo sem si že na začetku zamislila kot serijo. Upala sem, da bom lahko napisala več delov, vendar to ni bilo odvisno od mene, ampak od bralcev. Hvaležna sem, da lahko zaradi njihovih lepih odzivov pišem naprej.
Prvi del se dogaja jeseni, na hajku, kamor se fantje odpravijo s kolesi. Je bila odločitev, da drugi del postaviš na zimovanje, samoumevna?
Ja, zimovanje je logično nadaljevanje jesenskih prigod. V prvi knjigi spoznamo samo skavtski vod, torej pet fantov, v drugi se zgodba razširi na četo. Število likov se precej poveča, vendar je krog ljudi, s katerimi se družijo glavni junaki, vseeno omejen. Tako kot v resnici pri skavtih. Z nekaterimi se veliko družiš, druge poznaš bolj po imenu.
Največja novost v drugi knjigi je, da se v njej pojavijo dekleta. Kako skavtinje spremenijo dinamiko zgodbe?
Punce so v prvem delu Svizcev manjkale. Fantovski bralci jih niso toliko pogrešali, od deklet pa sem večkrat slišala pripombo, da v knjigi ne nastopa nobena punca in da ni nobenega ljubezenskega zapleta. To sem v drugem delu spremenila. Ko pridejo skupaj skavti in skavtinje, pride tudi do prvih simpatij, ampak ker so junaki še precej mladi, se jim zelo veliko še ne more zgoditi. Odzivi na drugi del so zelo različni, nekaterim je zaplet s puncami všeč, drugim ni tako blizu. Toda pri pisanju poskušam ostati zvesta temu, kar se v resnici dogaja pri skavtih. V četi vedno pride do trenj, simpatij, zafrkancij …
Trije otroci in služba bi bili lahko do konca življenja moj izgovor. Toda ko bi prišla pred nebeška vrata, bi vedela, da nečesa nisem naredila, da sem nečemu rekla ne.
V drugem delu Svizcev se Anže skupaj s svojim vodom (štirimi zelo različnimi šestošolci) in preostalo skavtsko druščino odpravi na zimovanje. Anže bi rad izkoristil priložnost, da vsem dokaže, kako so njegovi Svizci boljši od drugih, ter hkrati naredil vtis na skodrano vodnico Vider … Ampak kaj, ko mora ves čas prenašati žaljivke vodnika Risov, poleg tega pa mu možgani zamrznejo vsakič, ko se znajde v dekliški družbi. Se bo zimovanje sprevrglo v polomijo ali bodo fantje presegli nesoglasja in postali »med seboj bratje«, kot pravi skavtski zakon?
Za knjigo je značilno prepletanje različnih zvrsti slovenščine, od malce slengovske najstniške govorice do poljanskega narečja, ki ga govori klanovec Peter. Si se načrtno odločila za igranje z jezikom ali so liki pač spregovorili po svoje?
Zelo rada imam narečja, zdi se mi, da gre za veliko dragocenost slovenščine, zato si želim imeti v vsaki knjigi vsaj eno. V prvem delu sem se poklonila narečju okolja, v katerem živim, v drugem pa narečju Poljanske doline, kjer se odvija zgodba. Poleg tega ima vsak Svizec svoj način govora, ki je del njegovega karakterja. Ne morejo govoriti drugače. Značilnosti njihovega govornega sloga sem si celo zapisala – kako liki govorijo v določenih situacijah. S tem sem olajšala delo lektorici, da ni popravljala delov, kjer liki namenoma ne govorijo knjižno.
V obdobju, ko sem hrepenela po tem, da bi napisala knjigo, sem veliko molila v ta namen. In danes čutim, kako blagoslovljena sem z ekipo, s katero delam na Založbi Iskreni – za urednika, lektorico in ilustratorja, ki je opravil fantastično delo. Med pisanjem si ne predstavljam obrazov, ilustrator pa jim jih je dal in mislim, da jih je res odlično zadel.
Ti je bilo lažje napisati drugi del, glede na to, da so bili vsi karakterji že »živi«? Ravno njihova živost in raznolikost sta najmočnejša točka obeh knjig.
Lažje je bilo začeti, ker je bilo vse že postavljeno. Končati pa je bilo težje. Na like sem vedno bolj navezana, zato mi je zelo težko pisati, ko se soočajo s problemi. Na polovici zgodbe začnem obupavati, ker likom postane težko. Ko se moji otroci poškodujejo do krvi, pošljem moža, naj jih oskrbi, ker jaz to težko gledam. Pri pisanju to žal ne gre. (smeh)
Mame imamo v glavi kup projektov, vendar jih zaradi pomanjkanja časa pogosto ne uresničimo. Ti pa si ob družinskih in službenih obveznostih napisala dve knjigi. Imaš kakšen nasvet za mame, kako doseči cilj, ki se zdi težko dosegljiv?
Najprej se moramo znebiti mamaste slabe vesti. Ozavestiti moramo, da tudi s svojimi projekti delamo nekaj dobrega. Potem si moramo narediti prostor. Ne samo fizičnega, ampak tudi miselni prostor za ustvarjalnost. Nihče drug ga ne bo. Zanj je treba tudi kaj žrtvovati. Mož gre na primer kdaj sam z otroki nekam, jaz pa doma pišem. Odpovem se tistemu času z družino. Ali družinskemu ogledu prenosa smučarskih skokov, ki jih imam drugače zelo rada.
Sama sem zelo ustvarjalna oseba, tako da sem v času, ko sem rodila tri otroke v štirih letih, čutila veliko sestradanost po ustvarjanju. Članki, ki sem jih pisala, so bili ventil, vendar sem hrepenela po več. Pri tem je dragoceno, če si tako v stiku s sabo, da ugotoviš, kakšen je tvoj ustvarjalni proces: na kakšen način deluješ, kaj rabiš … Jaz recimo ne rabim veliko časa. Če imam samo dvajset minut časa, lahko udarim kratek pisateljski šprint. Kdo drug rabi več prostora in premišljevanja. To je treba spoštovati.
Imaš kdaj občutek, da si ustvarjalnost, ki ti je podarjena od Boga, v resnici dolžna uporabljati?
Seveda. Prijateljica mi je ob izidu prve knjige napisala, da ji je všeč, ker sem kljub trem majhnim otrokom napisala knjigo. Dodala je: »Občutek imam, da si storila, kar si bila dolžna storiti.« To se mi zdi tako lepo. Trije otroci in služba bi bili lahko do konca življenja moj izgovor. Toda ko bi prišla pred nebeška vrata, bi vedela, da nečesa nisem naredila, da sem nečemu rekla ne.
To, da moram napisati knjigo, sem še posebej močno čutila vsakič, ko je kdo drug izdal knjigo. V duši sem čutila pravo luknjo. On je uspel, jaz pa ne!
Pisala si v prostem času, ob popoldnevih, večerih … Kako sta z možem poskrbela, da čas za pisanje ni načel vajinega odnosa?
Moj mož je zelo introvertiran in ne potrebuje veliko časa z mano. Ponavadi sem jaz tista, ki rabi več bližine. Med pisanjem pa so velik del potrebe po druženju zapolnili moji liki. Blagoslovljena sem bila z namišljenimi prijatelji. (smeh) Zvečer, ko so otroci zaspali, sem moža večkrat vprašala, če se strinja, da še pol ure pišem. Nikoli ni rekel ne. Res pa je, da tudi on veliko dela. Od nekdaj funkcionirava tako, da se druživa malo in intenzivno.
Pisanje je bolj vplivalo na moj čas z otroki. Res so bili zelo razumevajoči in potrpežljivi. Prvo knjigo sem pisala v času koronavirusa, ko smo bili ves čas doma. Dinamika je bila zanimiva: dopoldne šola in služba, popoldne pisanje. Po izidu prvega dela pa so otroci začutili ponos. Knjiga jim je bila všeč in komaj so čakali drugi del. Otroci so “feni” mojega pisanja in verjamejo, da nastaja nekaj dobrega. Seveda pa pridejo trenutki, ko začutim, da rabijo pozornost, in takrat prekinem z delom ter se jim posvetim. Navdih gor ali dol.
Prek pisanja se z dobrohotnostjo oziram na svoja najstniška leta in vse, česar takrat nisem znala in zmogla drugače.
Doživljaš branje in pisanje kot terapevtsko dejavnost?
Seveda. Vsak od likov ima kakšno mojo slabo lastnost. Preko njih predelujem svoje težave. (smeh) Prek pisanja se z dobrohotnostjo oziram na svoja najstniška leta in vse, česar takrat nisem znala in zmogla drugače.
Tudi tvoji otroci so navdušeni bralci. Na kakšen način lahko v otrocih prebudimo strast do knjig?
Obema z možem nama zelo veliko pomeni pisana beseda, tako da imajo otroci že predispozicijo za ljubezen do knjig. Z otroki vsak dan berem, že odkar so bili nekajmesečni dojenčki. To je del naše vsakodnevne rutine. Še zdaj nismo nehali brati pred spanjem, samo da otroci ne sedijo več v naročju. Če otrok povezuje branje z nečim prijetnim in udobnim, se bo lažje tudi sam lotil branja. Poleg tega potrebuje knjige, ki ga bodo pritegnile. Devetletnikov ni smiselno siliti s Pestrno. Sicer gre za kulturni spomenik, ki se ga lahko obravnava v šoli, ne moremo pa pričakovati, da ga bodo otroci brali iz lastnega užitka. Logično je, da bodo rajši izbrali Pasjega moža ali Kapitana Gatnika.
V Svizcih so glavni junaki skavti. Tudi sama imaš na svoja aktivna skavtska leta zelo lepe spomine. Kaj so ti dali? In zakaj je skavtska izkušnja neponovljiva?
Mularija danes skoraj nikjer drugje ne dobi priložnosti, da bi jim izkazali veliko zaupanja. Poleg skavtov mi pride na misel samo še s. Rebeka Kenda. Skavti prevzemajo odgovornost. Delajo z vžigalicami, noži, sekirami, štirinajstletniki vodijo svoj vod … Tega je primanjkovalo že, ko sem bila sama mlada, še posebej v Ljubljani, od koder prihajam. Danes primanjkuje še toliko bolj. Če daš otrokom prostor za takšne stvari, lahko pride tudi do nezgod, mladi vodniki morajo krmariti med različnimi željami in potrebami, lahko pride do stisk … Vendar se otroci na tak način kalijo. In skavtska metoda da temu kaljenju, temu odraščanju prostor. Svizci prihajajo iz urbanega okolja in morajo ven, v naravo, divjino, da se jim zgodijo pustolovščine. Hkrati mi je všeč, ker ima skavtstvo katoliško podstat. Svizci in skavti na splošno zelo različno doživljajo vero, vendar je ta vedno temelj.
Ko sem bila najstnica, so mi skavti dali občutek, da sem za rabo, da zmorem. Naučila sem se prilagajati skupini in hkrati veliko praktičnih veščin, od kurjenja ognja do postavljanja šotora in vezanja vozlov.
So tudi tvoji otroci skavti?
V kraju, kjer živimo, žal ni skavtov. Otroke bi bilo treba voziti. Težava podeželskih skavtov je tudi, da so voditelji, ki so študenti, lahko prisotni samo za vikende. Srečanja za vikende pa se nam časovno nekako ne izidejo. Zavedam se, da moji otroci morda nikoli ne bodo skavti, tako da preko Svizcev podoživljam svoje spomine. Zdi se mi, da moji otroci skavte dojemajo bolj kot fikcijo. (smeh)
Sem pa zelo vesela, ker so od izida prve knjige že trije moji nečaki postali skavti. To se mi zdi res dragoceno in vidim, kako dobro jim dene. V največje veselje mi je poslušati nečakinjo, ki se vrne s skavtskega tabora in mi z velikanskimi iskrami v očeh pripoveduje o svojih dogodivščinah.
Bralci že pričakujemo tretji del. Nam zaupaš kakšen namig?
Še naprej bomo spremljali vod Svizcev. Če bo šel kdo naprej v klan, se bo morda pridružil kakšen nov Svizec. Ampak ker štirje od petih Svizcev še nimajo rutke, se morajo najprej pripraviti na obljube. In na to jih mora pripraviti vodnik Anže. To je namig za naslednjo zgodbo. (smeh)
Svizce, prvi in drugi del lahko seveda kupite v naši SPLETNI KNJIGARNI. So tudi odlično darilo za Miklavža ali Božička 🙂
