Sestra Rebeka Kenda: “Moški je brez ženske ranljiv, ženska brez moškega pa sploh ne more.”

Foto: Tomo Strle_CITRUS

Sestra Rebeka Kenda je katoliški javnosti najbolj poznana po svojih poletnih tednih duhovnosti za otroke in mlade, ki so vedno nabito polni. Številni mladi, ki so v zadnjih 30 letih šli skozi te tedne, so oblikovali tudi njo in njen pogled na svet. V intervjuju nam je tokrat spregovorila o ženskosti. O njenih lepotah in pasteh. Dotaknila se je tudi vloge ženske v Cerkvi in ženskega kompleksnega odnosa do hrane. 

Danes smo ženske bombardirane s številnimi podobami, kakšna naj bi idealna ženska bila. Mnoge od teh so tako zelo prazne in površne. Kakšne si nas je zamislil Bog?

Ko razmišljam o ženskosti ali o čemerkoli, se vedno vprašam, kako si je Bog to zamislil v Edenskem vrtu. Pred grehom. Preden je ustvaril človeka, je uredil vse drugo. Človeka je postavil v Edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval. Najprej govori samo o človeku. Ne o moškem in ženski, ampak človeku. Pripelje mu živali in mu reče, naj jih poimenuje. S tem je postavil človeka za gospodarja živali. Ker ime da vedno gospodar. Skrbnik. In mu hkrati pove – tvoj partner ne more biti žival. Potem mu da trdno spanje in iz rebra naredi žensko. Šele takrat postaneta moški in ženska. Ni tako, da bi bil najprej Adam in potem ženska Eva. Najprej je bil človek. Iz njega je potem Bog naredil moškega in žensko. Iz rebra – iz bistva človeka je naredil spolno bitje. Zato sta lahko, ko se združita, eno. Cel človek.

Pogosto vidimo, da se umetno ustvarjajo neke bitke med spoloma, toda življenje je čisto preprosto …

Potrebno je obojestransko spoštovanje. Vsak naj najprej spoštuje sebe, da ga bodo lahko drugi spoštovali. Spoštovanje do sebe fant pokaže na primer s tem, da vstane in da prostor ženski. In ženska pokaže spoštovanje do sebe in do njega s tem, da sede na ta prostor. Težke stvari naj prenaša fant in ženska naj sprejme, da ji jih fant nese. To so banalne stvari, ampak imajo pomen.

Mlade, fante in dekleta, vzgajamo k temu. Sicer dobimo situacijo, ko se dekleta želijo pokazati pred fanti in delajo namesto njih, čez deset let pa tarnajo, da so za vse sama, da moški ničesar ne naredi. Seveda ne, saj si ga zgazila že davno in mu nisi pustila, da je moški. Ženska in moška narava sta različni. Nobena ni vredna več ali manj. Samo različni sta. Moški je tisti, ki se podarja (tudi čisto naravno gledano da seme ženski) in žena je tista, ki sprejema (seme oplodi jajčece in bitjece se razvija v maternici).

Bog ni kar tako najprej naročil človeku, naj naredi zemljo rodovitno, in potem, naj se tudi sama plodita in množita. Spolnost je eden največjih Božjih darov, saj prek tega sodelujeta s Stvarnikom pri ustvarjanju novega bitja. Zato je tako pomembno, da se dekleta veselijo, da bodo imela otroke. Ne samo telesno, tudi duhovno. Če bi imela kaj besede, bi uvedla pred poroko obvezno eno leto dela na kmetiji. Za oba, da zaslutita, kako deluje resnični svet.

Vsak naj najprej spoštuje sebe, da ga bodo lahko drugi spoštovali.

Danes je svet bolj usmerjen k temu, da nekaj doživiš …

Ko si rodovitna, ko sprejemaš stvari in ljudi, kakršni so, si mirna, srečna, zadovoljna. Če pa samo gledaš, kaj boš doživela, kaj boš dobila, kam boš šla … to te tisti trenutek morda zadovolji, potem si pa spet prazna.

Ženska naj sprejme svojo vlogo in naj bo ponosna na to. To ni čisto nič manjvredno. Preproste stvari so v vsakdanjem življenju pomembnejše. Očistiti svoje bivališče, ga okrasiti, pripraviti hrano, počesati se in biti lepa … (moški ima oči in potrebuje urejeno ženo). Marsikaj lahko trdi sodobni svet, a Jezus pravi: Kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik (Mr 10,44). Odličen napotek za vse, ki smo radi najboljši.

Simbolično je v edenski zgodbi tudi pokazano – eden brez drugega sta ranljiva. Brez rebra so vsi notranji organi nezaščiteni. Moški je ranljiv brez ženske, nujno rabi žensko. Ženska brez moškega pa sploh ne more. Če moški nima žene in če ženska nima moža, sta neke vrste invalida.

Podobno kontroverzno trditev je v eni od naših video oddaj izrekel tudi psiholog Andrej Preko. In sicer: »Najhujša psihiatrična diagnoza ni psihotičnost, psihoza, shizofrenija; ampak samskost.« Ni bilo preveč pozitivno sprejeto …

Tega niti ne bi bilo pomembno poudarjati, ker je tako ali tako v človekovi naravi. A ker danes vnašajo zmedo razne ideologije in teorija spola, je toliko bolj pomembno, da na to spomnimo.

Kljub temu pa imamo danes veliko število samskih iz različnih razlogov. Tudi vi ste nenazadnje samski. Kako svojo samskost polno živeti?

Jezus je rekel, da so ljudje samski samo iz treh razlogov: »So namreč nekateri samski, ker so že od rojstva taki, da morajo samski ostati; in so nekateri samski, ker so jih v to prisilili ljudje; in zopet drugi so samski, ker so si samski stan izvolili zaradi nebeškega kraljestva. Kdor more razumeti, naj razume!«. (Mt 19,12)

Če gre za prvo ali drugo, ker za tretje se človek sam odloči, je treba človeku pomagati, da bo to samskost kvalitetno živel, kljub temu da je prikrajšan za drugi spol. V vseh treh primerih je nujno živeti duhovno rodovitnost. Duhovna rodovitnost pomeni neprestano v bolečinah rojevati otroke za Boga. Ali po domače – sprejemati ljudi v »svoje naročje«, jih nositi pred Gospoda z molitvijo, hraniti jih z Božjo besedo, izkazovati dela ljubezni po njihovi meri … Pa ne tako: Jaz bom delala to in to! Ne, vedno v poslušnosti Svetemu Duhu, ker Gospod ima za vsakega svoj načrt. Polna ljubezni, veselja in miru je samo žena, ki odkriva, sprejema in uresničuje Božji načrt.

Ženska in moška narava sta različni. Nobena ni vredna več ali manj. Samo različni sta.

Kje je mesto ženske v Cerkvi?

Ko razmišljam o vlogi ženske v Cerkvi, razmišljam o Mariji. Kako je ona živela to vlogo. Ona je mati Cerkve. Štirje prizori so tukaj ključni.

Z Marijo se najprej srečamo, ko reče svoj Zgodi se. Bog jo povabi, ali sprejme, in ona ne reče: »Ja, vse bom naredila.« Ona reče: »Zgodi se!« Pripravljena sem, da sprejmem. Da se mi zgodi, kar ti hočeš. To, da sprejema, ne pomeni, da nič ne dela. Normalno dela vse svoje stvari še naprej, pusti pa, da Bog naredi svoje. Marija ni rekla: “Jaz sem zdaj faca in fantaziram, kako bom mamica božjemu sinu.” Pač pa je v naglici odhitela k Elizabeti. Pomagat. Odgovor na to, kar Bog dela v mojem življenju, je vedno služenje drugim. To je prva naloga ženske, služenje. Tudi in predvsem v Cerkvi. Marsikateri se zdi čiščenje poniževalno in manjvredno delo. Ni. Ženska se čuti uresničena, ko služi, ko se razdaja. Iz svoje izkušnje vem, da se v samostanu nisem čutila izpolnjene, dokler nisem začela kuhati in streči drugim. Ženska ima vgrajeno potrebo, da druge hrani, da jih nosi.

Potem Marija pride v Kano Galilejsko. Tam je ona tista, ki vidi, kaj manjka, kaj je potrebno. Opozori na to. Ne sili, ne komandira. Samo opozori in zaupa, da bo Sin poskrbel za to. Danes je zelo moderno, da zaupaš vase. Halo! Ne, ampak, zaupam v Gospoda. Potem se dogajajo čudeži. Na podlagi zaupanja, ne naše aktivnosti.

Potem ko Jezus reče: »Kdo je moja mati /…/ tisti, ki uresničuje Božjo voljo.« (Mr 3,35) Žena je tista, ki posluša in uresničuje. Ni bistveno, da sem pametna, doktor ne vem česa, v medijih, priljubljena …, ampak da poslušam Boga in to živim.

Zadnja podoba je pod križem. Takrat je Marija postala mati vsega človeštva. Najbolj rodovitna sem takrat, ko trpim. To je zelo težko sprejeti, vendar iz izkušenj vem, da drži.

To je precej teološko, kaj pa praktično?

Praktično je prenesti Marijino ravnanje v svoje življenje. Poslušati in videti, kaj Bog želi, kaj župnija potrebuje. Tam vstopati. Naloga ženske je to prepoznati in pokazati. To potrebuje naša župnija, Cerkev na Slovenskem, to potrebujejo naši otroci.

V Cerkvi vidim med drugim težavo, da mnoge zanimajo predvsem številke in všečnost. Samo, da se »nekaj dogaja« in da je objavljeno. Z zabavo se še nikoli nikomur ni pokazala pot v Nebeško kraljestvo. Tu je še strah pred kritiko, obtožbami. Zlorabljen je stavek o prvi Cerkvi “Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi“ (Apd 2,47). Zakaj so jih pa potem pobili? Če bomo živeli evangelij, se bodo ljudje sami pridruževali, kot apostolom, in nujno bomo deležni kritike, obsodb … Najbolj v svojih vrstah.

Sodobnim ženskam nam precej težko ležejo Pavlove besede, naj bo ženska v Cerkvi tiho. Kako to umestiti v sodobni čas?

O tem sem poslušala razlago škofa Maksimiljana. Če sem prav razumela, je bilo to v duhu tistega časa. Ko so se ženske, ki so bile prej obredne prostitutke, spreobrnile v krščanstvo, so se mnoge še vedno obnašale kot neke svečenice in so moške zatirale. Imele so glavno besedo. Zato jih je držal nazaj. Bolje bi bilo pa vprašati kar škofa samega.

Osebno me te besede nikoli niso ogrožale, bolj so bile izgovor, da mi ni bilo treba pred ambon.
Je tudi stvar vzgoje. V mladih letih me ni motilo, da doma delamo samo ženske, ker sem samo to videla. Bilo mi je celo zelo nerodno, če sem videla moškega pri delu, in sem potrebovala kar precej časa, da sem te stvari uredila v glavi.

Nas Bog potrebuje na vidnem mestu ali sta to naša lastna slaba samopodoba in manjvrednostni kompleks?

Mislite v cerkvi? Malo za hec: Ženske smo že po naravi duhovnice in ne potrebujemo posvečenja. Moški pa ga. Res bi lahko marsikatera ženska bolje pridigala kot moški. Toda ženske imamo toliko drugih darov, nedosegljivih moškim. Zakaj bi jih še tu izpodrivale? Nikakor si pa ne predstavljam, da bi bila ženska spovednica. Ženska narava tega ne bi prenesla. Mislim, da so danes moški tisti, ki so izpodrinjeni, ne ženske.

Resno? Povejte več o tem …

V programih Eden, ki jih vodim, je že več fantov kot punc. Iščejo prostor, kjer se lahko uveljavijo, kjer je red. Redko kje se danes lahko fantje dokazujejo s svojo moško silo. Morda še pri skavtih. Letos me čaka kar izziv, ker je trenutno za novo generacijo animatorjev prijavljenih 24 fantov in 6 deklet. Tudi tukaj je razlika v naravi. Fantje se odločijo in prijavijo, dekleta se pa menijo in dogovarjajo, kdo bo v kateri skupini, kdo s kom, in se prijavijo zadnji hip. Menda se nekatere že zdaj dogovarjajo za poleti, v katerem tednu bodo.

Imate kak nasvet za dekleta pri izbiri fanta?

Izkušenj s tem pa res nimam. Morda samo namig: Fant ne more živeti zraven punce, ki vse zna, ki vse obvlada, ki ni ranljiva … Moški rabi žensko, ki ga bo rabila, ki bo sprejela, kar ji ima dati. Če žena vse zmore, kaj naj še stori mož? Ženska ima naročje, ženska ima maternico. Tu je njena moč.

Kako vi živite svojo ženskost v tretjem življenjskem obdobju?

Vse življenje sem delala z otroki in mladimi. Vedno polna moči, idej in nisem razumela drugih, zakaj ne zmorejo. Pred nekaj leti sem začela pešati – fizično in mentalno. Začuda me to ni potrlo, vedno bolj spoznavam, da sem najbolj rodovitna v nemoči. In to doživljam v praksi. Ko ne morem več toliko – okorelo gibanje, peša spomin, koncentracija, mislim lahko samo na eno stvar hkrati, popuščajo živci … največ dobrega se zgodi zdaj. “Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten,” je dejal Pavel. (2 Kor 12, 10). Prevzemam vlogo babice, ki od strani opazuje mlajše, moli zanje, daruje vsakdanje tegobe, ima vedno pripravljeno naročje, kar zmore, pa še naredi.

Večkrat se spomnim tudi na pravljico Oscarja Wilda Sebični velikan. Ko je bil star, je z gugalnika na vrtu opazoval otroke pri igri in rekel: “Veliko lepih rož imam. Otroci so najlepše rože.”

Skušnjava za vsako žensko je, da otroka navezuje nase.

Kako pa živite svoje duhovno materinstvo?

Kot dekle sem šla v samostan, ker sem čutila in vedela, da Bog to želi. Po osmih letih me je pretreslo spoznanje, da ne bom nikoli rodila in dojila svojih otrok. Saj to sem razumsko vedela, a očitno je moje srce vseeno hrepenelo po tem. Ko je to spoznanje, ta odpoved prišla do srca, sem najprej samo jokala. Potem mi je Gospod pokazal pot duhovnega materinstva – da je moja naloga nositi, rojevati in hraniti otroke Zanj.

Kako preiti od telesnega k duhovnemu materinstvu?

Duhovno materinstvo pomeni, da vodiš otroka k Bogu, ne k sebi. To je skušnjava za vsako žensko, da otroka navezuje nase. Še huje je, če ga ima za podstavek. “Moj otrok je zmagal, moj otrok je najboljši v čemerkoli že …” Otrok ne rojevamo zase, ampak za večno življenje. Je pa oboje pomembno, telesno in duhovno, ker je človek telo, duša in duh. Glavna misel vsakega vzgojitelja bi morala biti: Bo to, kar sedaj delam, otroku pomagalo priti v Nebeško kraljestvo?

Ženska in njena lepota?

Svet je po lepoti ustvarjen, ne pa odrešen. Po velikosti in lepoti stvari spoznamo njih stvarnika – beremo v Knjigi modrosti. Bog je vse ustvaril iz lepote, ljubezni in z lepoto. Kamorkoli gremo po svetu, je čudovito. Ljudje smo lepi. Velikokrat pa je tudi kontrast. Če ni v nas notranje lepote, pretirano iščemo zunanjo lepoto. Če se zavedam, da sem ljubljena, sem lepa. Ne potrebujem pretiranega zunanjega okrasja. Kdor dela dobro in je dober, ne čuti potrebe, da se na zunaj krasi. Tisti, ki se na zunaj preveč krasi, se zato, ker globoko v sebi ne verjame, da je lep.

Za Kristusa na križu pravi prerok “Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti” (Iz 53,2), pa nas je ravno takrat odrešil. V trpljenju smo najbolj rodovitni, čeprav ni videti kaj lepega. Kaj zraste iz puste zemlje brez gnoja?

Če ni v nas notranje lepote, pretirano iščemo zunanjo lepoto. Če se zavedam, da sem ljubljena, sem lepa. Ne potrebujem pretiranega zunanjega okrasja.

Kje najti in potrditi danes svojo žensko identiteto?

Človekova prava identiteta ni, da sem moški ali ženska, ampak da sem ljubljeni božji otrok. Da prejemam vse, kar potrebujem, od nebeškega očeta. Da ima vedno pripravljeno zame svoje naročje. Samo iz tega naročja lahko živim rodovitno, ker samo Bog daje življenje.

Kakšna bo Cerkev prihodnosti?

“Peklenska vrata je ne bodo premagala.” Gledam mlade, ki prihajajo k nam. To so ljudje, ki bodo imeli dobre, verne družine. Samo ne se prilagajati temu svetu. Ne potrebujemo toliko besed, toliko načrtovanj in sestankov. Poglejmo in poslušajmo, kaj ljudje potrebujejo, molimo k Svetemu Duhu in akcija! Ne vem, če je Jezus kaj dosti debatiral, načrtoval in se pogajal z apostoli? Z Očetom se je pa posvetoval, to pa ja. Cele noči.

Razumem starše, otroku želijo lagodno življenje – “Naredi iz kamna kruh!” Otroku želijo dobro ime, čast, zunanje uspehe – “Če si Božji sin, se vrzi dol.” Otroku želijo materialne dobrine – “Padi predme in me moli.” Ampak to ni prava pot. To je ponujal hudič. Jezus pa je ponujal alternativo – post, molitev in miloščino. Ali to privoščimo sebi in ponujamo otrokom?

Vaši tedni duhovnosti so »znani« po spoštljivem odnosu do hrane. Nekateri otroci in predvsem starši imajo s tem velike težave, drugi pa sploh ne …

Prva Jezusova skušnjava je bila ravno hrana. Iz kamna naredi kruh. Prav tako v raju. Bog je rekel, da lahko imata vse, samo pri drevesu spoznanja je rekel: Nikar ne jejta! Zakaj? Hrana je osnova vzgoje, ko otroka naučiš zdravega odnosa do hrane, gre tudi vse drugo brez težav. Če otrok brska po hrani, pušča na krožniku, si izmišljuje, jé, kar mu paše in kadar mu paše, je zastonj vsa ostala vzgoja.

Hrana je osnova vzgoje, ko otroka naučiš zdravega odnosa do hrane, gre tudi vse drugo brez težav.

Ženske imamo pogosto kompleksen odnos do hrane. Po eni strani smo izbirčne, po drugi strani se ji odrekamo … ampak ne iz pravih razlogov. Kako kot mama otroku privzgojiti pravi odnos do hrane?

Ja, hrana je danes malik. Morda res za ženske še malo bolj kot za moške. Verjetno zato, ker je ženska tista, ki doji, ki hrani. Če se mati sama ne hrani tudi duhovno (molitev, zakramenti …) in duhovno ne hrani otrok, išče nadomestek za to praznino v telesni hrani. In kot sva že prej govorili, da ves nakit ne more nadomestiti notranjega okrasja žene ter vse šminke ne notranje lepote, tako tudi telesna hrana ne more potešiti duhovne lakote.

Ker je hrana tak malik in imajo otroci »preštudirane« starše, točno vedo, kam morajo »pritisniti«, da dosežejo svoje, večkrat navajajo hrano za vzrok težav, ki so pa v resnici povsem drugje.

Za vzgojo je potrebno: redni, zdravi in okusni obroki, blagoslov in zahvala pred in po jedi, med jedjo se sedi za mizo in mirno pogovarja (starši naj ne rešujejo problemov pri mizi), hrane se ne pušča na krožniku in se ne igra z njo. Sladica je na vrsti po glavni jedi.

Drugače pa mislim, da se veliko preveč ukvarjamo s hrano. Ni tako zelo pomembna. Za otroke pa sploh ne. Jezus je dal preprosto navodilo: “Jejte, s čimer vas postrežejo” (Lk 10,8).