Ljubo moje leto 2020 – hvaležna sem ti!

Vir: Pixabay

Poslavljamo se od leta, za katerega bi se večina najraje delala, da sploh ni obstajalo. Zaznamovalo ga je ogromno strahu, pravih in lažnih informacij, nepredvidljivosti. Kar naenkrat in ne ravno pripravljeni smo se znašli v novem načinu vsakdana, v načinu, ki nam je bil še nekaj mesecev pred začetkom tega leta nepredstavljiv.

In ob koncu tega leta bi tako na prvo žogo lahko torej rekli, da ni prav veliko tega, česar bi se z veseljem spominjali. Oziroma da 2020 ni ustvarilo prav veliko tega, kar bi bilo vredno ohraniti v spominu.

Pa vendar skozi izkušnje in pogovore ob koncu leta spoznavam, da je bilo leto pravzaprav zelo dragoceno.

Zakaj?

Ker menim, da so se po naših domovih in okolicah začela in/ali zaključila mnoga opravila in marsikateri projekti, za katere prej leta ni bilo časa.

Letošnje leto je marsikoga prisililo v to, da je začel razmišljati s svojo glavo in ne samo slepo slediti vsem in vsemu ter nam dalo priložnost in čas za prevetritev svojih vrednot.

Ker se je delo od doma za marsikoga pokazalo kot dobrodošla pozitivna sprememba. Ker smo glede dela stopili izven okvirjev in spoznali, da se da tudi drugače prilagoditi svoj urnik dela in čas zaslužka in ga uskladiti z vsemi drugimi prioritetami življenja.

Ker smo spoznali, kako zelo smo pravzaprav blagoslovljeni s stvarmi, ki so nam bile povsem samoumevne.

Ker smo osvojili veliko novih veščin, za katere se nam v kulturi potrošništva ni bilo vredno truditi. Med njimi so peka kruha, kuhanje, šivanje, vrtnarjenje, priprava ozimnice in mnoge druge. Leto nas je naučilo iznajdljivosti.

Ker smo spoznali, kako malo pravzaprav potrebujemo za kakovosten vsakdan. Da so vse stvari, s katerimi nas dnevno bombardirajo reklame, odvečen balast. In da smo na račun zaprtja trgovin pravzaprav ogromno privarčevali, pogrešali pa dejansko ničesar. Ker je leto odneslo potrošniški kič in nam podarilo preprostost. Leto nas je naučilo, kako malo v resnici potrebujemo za to, da smo srečni, izpolnjeni, siti. In nas naučilo ceniti tisto, kar imamo.

Ker so se močno okrepili naši odnosi, tako v družini kot med prijatelji in sosedi. V preteklem letu, ko smo si bili prisiljeni nadeti maske, je marsikdo spoznal, da so nekaterim „prijateljem“ maske padle. Ostali so nam samo najpristnejši odnosi, tisti, ki si jih resnično želimo v svojem življenju.

Ker smo veliko časa skupaj s tistimi, ki nam pravzaprav pomenijo največ. Seveda ni vsak dan ravno pravljica, si pa moramo priznati, da se imamo lepše kot v tistem norem tempu življenja, kot smo ga poznali.

Katere nove veščine in spoznanja, ki jih je prineslo 2020, bomo ob koncu te norije znali toliko ceniti, da jih bomo želeli obdržati v svojem življenju?

Ker smo v svojih občinah odkrili noro lepe kotičke, za katere se nam še sanjalo ni, da obstajajo. Leto je marsikoga vrnilo na sprehode v naravo.

Ker nas je situacija opomnila, kako majhni, krhki in ranljivi smo pravzaprav in nikakor ne tako vsemogočni, za kakršne smo se imeli.

Ker je leto marsikoga prisililo v to, da je začel razmišljati s svojo glavo in ne samo slepo slediti vsem in vsemu.

Ker nam je leto dalo priložnost in čas za prevetritev svojih vrednot.

Ker smo končno spoznali, kako nesamoumeven je dar svete maše in zakramentov. Ker se je v naše družine vrnila poglobljena molitev. Ker je Božja beseda spet pri marsikomu našla svoje mesto. Ker je pri marsikomu negotovost zamenjalo poglobljeno zaupanje v Boga okrepilo odnos z Njim.

In tako že nekaj dni razmišljam, da leto 2020 pravzaprav sploh ni bilo slabo in da si sploh ne želim, da ne bi obstajalo. Le sprašujem se, katere nove veščine in spoznanja, ki jih je prineslo 2020, bomo ob koncu te norije znali toliko ceniti, da jih bomo želeli obdržati v svojem življenju. Ali pa se bomo raje z vso hitrostjo vrnili na stare tire, pa čeprav nam niso čisto v celoti ustrezali?