Ljubeče meje: Kaj je narobe s permisivno vzgojo?

Vir: Storyblocks

Udobje. Izogibanje konfliktu. Strah pred neljubljenostjo. Utrujenost. Prezaposlenost. Občutek krivde. Vse to so različni razlogi, zaradi katerih starši bodisi zavestno zakorakamo bodisi nehote zdrsnemo v permisivni način vzgajanja. V vzgojo brez, s premalo ali preveč ohlapnimi mejami. S pretirano prizanesljivostjo in popustljivostjo. Preveč materialnimi dobrinami. In premalo odnosa.

Sprva je enostavno vzgajati permisivno. A postaja vedno težje.

Postati popustljiv starš ni težko. Nasprotno. Je daleč najbolj enostavno in prijetno. Vem iz lastne izkušnje. Čeprav se trudim, da se mi ne bi, se mi včasih zgodi. V trenutkih, ko sem preutrujena, da bi rekla odločen »ne« in pri njem vztrajala. Oziroma ko sem fizično in čustveno preslabotna, da bi uspela zdržati pol ure dretja, joka, pregovarjanja ali zgolj samo slabe volje. In potem popustim. Dovolim. In imam mir. Pač, za tisti čas. Preprosti »ja« namreč stvari nikoli ne reši na dolgi rok. Njegova »dobrohotnost« je le začasna. Nato pa vzgoja iz dneva v dan postaja bolj naporna in bolj izgubljena. Predvsem pa se množijo in kopičijo negativne posledice za otroka.

Ljubeče postavljene meje otroka učijo tudi tega, da tisto pravo zadovoljstvo ne prihaja od zadovoljitve trenutnih želja in podvrženosti minljivim čustvom.

To ne pomeni, da smo kot starši zavozili na celi črti, če nam tu in tam iz rok uide, karikirano, kakšna čokolada. Problem nastane, ko si s »čokolado« vsakodnevno in ob skoraj vsakem vzgojnem izzivu kupujemo mir in naklonjenost.

Otrok za zdrav telesni in čustveni razvoj nujno potrebuje omejitve in meje. Jasne, trdne ter hkrati ljubeče postavljene meje dajejo otroku občutek varnosti, zaupanja in pripadnosti.  Zaradi česar so odlična popotnica, da se otrok razvije v sposobnega, čustveno stabilnega in dobro prilagojenega odraslega.

Meje so nujne

Otrok se namreč s tem, ko doživi žalost in razočaranje, uči spopadanja s težkimi in neprijetnimi situacijami ter krepi svojo čustveno samozavest. Nauči se, da so tudi težja čustva, kot so žalost, jeza in bes, normalna čustva. Sprejemljiva in minljiva. Ljubeče postavljene meje otroka učijo tudi tega, da tisto pravo zadovoljstvo ne prihaja od zadovoljitve trenutnih želja in podvrženosti minljivim čustvom. Ampak da se otrok uči, kaj je tisto, kar je v življenju zares pomembno. Na ta način krepi svojo samodisciplino ter se uri v upoštevanju in spoštovanju drugih ljudi.

Če torej menite, da ste (preveč) popustljiv starš, in želite to spremeniti, je osnovni recept za ljubeče, a hkrati nepopustljivo, starševstvo (sočutno starševstvo) naslednji:

  • Najprej morate izbrati omejitve, ki so za vašo družino resnično pomembne, in se jih dosledno držati (npr. red pri spanju, pri hrani, pri gledanju televizije, pomoč pri gospodinjskih opravilih …).
  • Nato morate pravila postaviti odločno in ljubeče hkrati. Pri čemer je ključno, da pravila ostanejo pravila. (Če npr. rečete, da sme otrok pogledati eno risanko na dan in se nato ta ena risanka podaljša na dve ali tri risanke, to ni več pravilo, ampak zgolj ohlapna smernica.)
  • Pripravljeni morate biti na težka občutja ter jih znati sprejeti. Naloga otroka je, da premika meje. Naloga starša pa da meje določa ljubeče, jasno in odločno. Če je otrokov odziv na postavljeno mejo buren, se kot ljubeč starš ne smete umakniti proč, temveč morate otroku stati ob strani ter mu povedati, da njegovo razočaranje razumete. Hkrati pa ne pustiti, da njegova čustva kakorkoli vplivajo na rezultat, torej postavljeno mejo.
  • Kadar vam je mejo težko postaviti ali pri njej vztrajati, se spomnite, da dajete s tem otroku občutek varnosti. Otrok se namreč najbolj varno počuti takrat, kadar mu nekdo pomaga postaviti varno (in razumno) omejitev. (Ko npr. od otroka na parkirišču zahtevate, da vas drži za roko, mu s tem zagotavljate tako fizično kot tudi čustveno varnost.)

Starši z mejami dejansko določamo velikost in obliko otrokovega sveta ter mu na ta način – znotraj varnega okolja – omogočamo svobodo. Zato je normalno in edino pravilno, da se hkrati s tem, ko otrok odrašča, veča tudi njegov svet. Prav je tudi, da otroku na podlagi zaupanja, spoštovanja in samozavesti, torej vrlin, ki jih skozi tovrstno vzgojo v odnosu z njim gradimo, nekega dne dovolimo, da si mejo postavi sam. Da bo na podlagi izkazanega zaupanja po svetu lahko hodil kot srečen, zdrav, odgovoren in sposoben odrasel človek.


Projekt sofinancirata Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Evropski socialni sklad: www.eu-skladi.si.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je image-3-750x327.png