Letošnje počitnice so bile ene najlepših do sedaj

Foto: Shutterstock

Naš življenjski slog, dopolnjen s tremi mlajšimi najstniki, terja ogromno prilagajanja, iskanja kompromisov, dogovarjanja, potrpežljivosti, načelnosti in … dela na sebi. Dan ni enak dnevu in kar nakaže jutro, se do večera obrne v njegovo nasprotje. To traja že tako dolgo, da je postala naša edina stalnica – sprememba. A ko sem mislila, da me nič več ne more presenetiti, da sem dobro podučena o najstništvu in opolnomočena, je prišel zadnji šolski dan. Povedal mi je, da namerava preizkusiti moje moči in vrednote.

Že po nekaj dnevih sem morala ponovno priznati, da se ne glede na vse, s prvim dnem počitnic naš ritem postavi na glavo (ali na noge). Dom se je napolnil s pričakovanji in zahtevami, najrazličnejšimi potrebami in željami. Pa tudi s stiskami. In o vsem tem so naju seznanjali v najstniškem slogu komunikacije, se razume.

Moja odločitev

Vprašala sem se, ali bom zmogla. Borila sem se sama s seboj, nato pa sklenila, da se zaradi sebičnosti mojim otrokom ne bom več odtegovala. To sem vse preveč pogosto počela že v preteklosti in žal mi je vsakega trenutka posebej. Mnogo stvari se da popraviti, a čas je neusmiljen pokazatelj pravičnosti naših izbir. Med tem, ko se motimo, otroci odraščajo in nikoli več ne bodo taki, kot so prav v tem trenutku.

Tako smo po dopustu v prvih dveh tednih počitnic, vsi ostali doma. Nobenih dodatnih potovanj, taborov, duhovnih vaj ali oratorijev. Samo doma. Odložila sem pero in čopič v zavesti, da se bom delu lahko posvetila šele po 2. septembru. Mož pa je kljub polni hiši dokaj spretno krmaril med delom in skupnimi trenutki.

Vzela sem si čas in stvari dobro premislila. Z vsakim otrokom sem želela utrditi odnos, ga bolje spoznati, okrepiti za življenje med vrstniki in končno preprosto preživeti več časa z njim. Tako sva s prvorojenko veliko klepetali o različnih temah: od prijateljstva, knjig in filmov, do mode in osebne rasti. Z enim sinom sva pod nadstreškom improvizirala mizarsko delavnico, izdelala ptičje krmilnice in sestavila celo nekaj večjih kosov pohištva. Prešvicana in zaprašena sva si delila ljubezen do lesa, žaganja in vrtanja. Z drugim pa sva na dan privlekla fotografsko opremo. Izkazal je izjemen občutek za barve in kompozicijo in nastale so krasne fotografije in čudoviti posnetki.

Kaj pa moja potreba po miru in tišini?

Po nekaj tednih tako dinamičnega ritma, me je počasi začela priganjati želja po ustvarjanju. In hudo sem začela pogrešati mir ter tišino, ki sta bila vse leto moja podporna stebra. Prelistala sem koledar in ugotovila, da smo šele na sredini.

»Kriza. Takole ne bo šlo,« sem si rekla. Ker sem si želela, da bi vse teklo kot do sedaj in da bi do prvega šolskega dne prišli brez katastrofičnih pripetljajev, sem morala nujno ukrepati. Morala sem si odmeriti čas zase.

Ni bilo lahko, a ko sem še to stlačila v svoj dan in ko smo se vsi privadili na tako sproščeno in polno življenje, se je tihoma in od nevemkod prikradel zadnji teden počitnic. Zajela nas je panika. Še zadnjič smo skočili v morje, se odpravili ribarit, pa na pohod, pa po trgovinah, pa še enkrat v knjižnico, pa na pico in še v kino …

Vsega je enkrat konec – počitnic in otroštva

A čas ima svojo pot in spet bomo trčili v neizogibno: konec počitnic. Spet bo naš družinski ritem postavljen na glavo (ali na noge) in vsak bo odšel po svoji poti rasti. Soočal se bo z izzivi, za katere vedno znova upam, da so nanje dovolj dobro pripravljeni. Ampak kaj bo, ne vem. Vem pa, kaj je bilo in za letošnje počitnice lahko ponosno rečem, da so bile ene najlepših do sedaj. Za nas vse. Čas, ki smo ga preživeli skupaj, je v vsakem od nas pustil neizbrisen okus družinske predanosti in zavezništva.

In še sklepna misel: Vsak konec je nov začetek, kajti v resnici se nič nikoli ne konča – ne čas, ne mi, saj smo večni. Vprašanje je edino, kako in kje bomo svojo večnost preživeli. In za to smo v večji meri odgovorni sami.