
Naš življenjski slog, dopolnjen s tremi mlajšimi najstniki, terja ogromno prilagajanja, iskanja kompromisov, dogovarjanja, potrpežljivosti, načelnosti in … dela na sebi. Dan ni enak dnevu in kar nakaže jutro, se do večera obrne v njegovo nasprotje. To traja že tako dolgo, da je postala naša edina stalnica – sprememba. A ko sem mislila, da me nič več ne more presenetiti, da sem dobro podučena o najstništvu in opolnomočena, je prišel zadnji šolski dan. Povedal mi je, da namerava preizkusiti moje moči in vrednote.
Že po nekaj dnevih sem morala ponovno priznati, da se ne glede na vse, s prvim dnem počitnic naš ritem postavi na glavo (ali na noge). Dom se je napolnil s pričakovanji in zahtevami, najrazličnejšimi potrebami in željami. Pa tudi s stiskami. In o vsem tem so naju seznanjali v najstniškem slogu komunikacije, se razume.
Moja odločitev
Vprašala sem se, ali bom zmogla. Borila sem se sama s seboj, nato pa sklenila, da se zaradi sebičnosti mojim otrokom ne bom več odtegovala. To sem vse preveč pogosto počela že v preteklosti in žal mi je vsakega trenutka posebej. Mnogo stvari se da popraviti, a čas je neusmiljen pokazatelj pravičnosti naših izbir. Med tem, ko se motimo, otroci odraščajo in nikoli več ne bodo taki, kot so prav v tem trenutku.
Tako smo po dopustu v prvih dveh tednih počitnic, vsi ostali doma. Nobenih dodatnih potovanj, taborov, duhovnih vaj ali oratorijev. Samo doma. Odložila sem pero in čopič v zavesti, da se bom delu lahko posvetila šele po 2. septembru. Mož pa je kljub polni hiši dokaj spretno krmaril med delom in skupnimi trenutki.
Vzela sem si čas in stvari dobro premislila. Z vsakim otrokom sem želela utrditi odnos, ga bolje spoznati, okrepiti za življenje med vrstniki in končno preprosto preživeti več časa z njim. Tako sva s prvorojenko veliko klepetali o različnih temah: od prijateljstva, knjig in filmov, do mode in osebne rasti. Z enim sinom sva pod nadstreškom improvizirala mizarsko delavnico, izdelala ptičje krmilnice in sestavila celo nekaj večjih kosov pohištva. Prešvicana in zaprašena sva si delila ljubezen do lesa, žaganja in vrtanja. Z drugim pa sva na dan privlekla fotografsko opremo. Izkazal je izjemen občutek za barve in kompozicijo in nastale so krasne fotografije in čudoviti posnetki.
Kaj pa moja potreba po miru in tišini?
Po nekaj tednih tako dinamičnega ritma, me je počasi začela priganjati želja po ustvarjanju. In hudo sem začela pogrešati mir ter tišino, ki sta bila vse leto moja podporna stebra. Prelistala sem koledar in ugotovila, da smo šele na sredini.
»Kriza. Takole ne bo šlo,« sem si rekla. Ker sem si želela, da bi vse teklo kot do sedaj in da bi do prvega šolskega dne prišli brez katastrofičnih pripetljajev, sem morala nujno ukrepati. Morala sem si odmeriti čas zase.
Ni bilo lahko, a ko sem še to stlačila v svoj dan in ko smo se vsi privadili na tako sproščeno in polno življenje, se je tihoma in od nevemkod prikradel zadnji teden počitnic. Zajela nas je panika. Še zadnjič smo skočili v morje, se odpravili ribarit, pa na pohod, pa po trgovinah, pa še enkrat v knjižnico, pa na pico in še v kino …
Vsega je enkrat konec – počitnic in otroštva
A čas ima svojo pot in spet bomo trčili v neizogibno: konec počitnic. Spet bo naš družinski ritem postavljen na glavo (ali na noge) in vsak bo odšel po svoji poti rasti. Soočal se bo z izzivi, za katere vedno znova upam, da so nanje dovolj dobro pripravljeni. Ampak kaj bo, ne vem. Vem pa, kaj je bilo in za letošnje počitnice lahko ponosno rečem, da so bile ene najlepših do sedaj. Za nas vse. Čas, ki smo ga preživeli skupaj, je v vsakem od nas pustil neizbrisen okus družinske predanosti in zavezništva.
In še sklepna misel: Vsak konec je nov začetek, kajti v resnici se nič nikoli ne konča – ne čas, ne mi, saj smo večni. Vprašanje je edino, kako in kje bomo svojo večnost preživeli. In za to smo v večji meri odgovorni sami.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Lepo, da ste se tako potrudili z otroki.
Z nami (moja generacija) se ni nihče kaj posebno trudil. Nismo videli morja, nismo hodili po izletih, ne po sprehodih, ne po potovanjih. Kaj je kino, kaj je pica, pojma nismo imeli.
Naše življenje je bilo razpeto na delo na kmetiji, ki ga nikoli ni manjkalo. Grabili smo seno, pobirali krompir, sadje, čistili plevel v vinogradu. Pomagali smo tudi sosedom ali pa stari mami. Bili smo skupaj s starši in če verjamete ali ne, bili smo srečni. Prosti čas smo preživljali z vrstniki, najlepši del dneva nam je predstavljala ohladitev v potoku ali pa v ledeno mrzli Vipavi. Utrdili smo se. Kamor je bilo treba, smo šli peš, avtomobil je imel malokdo v tistih časih.
Ja, rekli boste, ampak bili so drugi časi. Res je, bili so drugi časi, ampak mi smo bili otroci, taki kot so otroci tudi danes. Razigrani, včasih zdolgočaseni, ampak polni sanj in pričakovanj. Imeli smo življenje, ki je popolnoma neprimerljivo z današnjim. Nihče nas ni nikoli animiral. Kljub temu smo zrasli v odgovorne ljudi.
Kljub vsemu ukvarjanju z otroki, stalnemu animiranju, neskončnim pogovorom, kljub vsem strokovnjakom: pedagogi, specialnimi pedagogi, psihologi, socialne delavke itd., še nikoli ni bilo toliko otrok anksioznih in depresivnih. Kje smo pogrešili?
Tocno tako.
Pri nama z ženo pa je takole: dva vnuka sma imela na morju po pet mesecev do šole, potem pa tavečji samo med počitnicami ,tamali pa pet mesecev.Poleti živimo v kampu ,pozimi pa v bloku.
Ja bilo je kar naporno ,ampak koliko ti otroci vračajo ,se pa neda opisati.
Sesaj je taveliki drugi letnik gimnazije ,majnši pa osmi razred OŠ .Jaz sem si vsako leto želel da se imamo lepo in da mine leto brez poškodb in da so otroci zdravi.Naj vam povem ,da danes ko de oglasijo pri nama doma ,je govor o lepih poletjih in kako bo zopet drugo leto lepo.Nevem kako dolgo bo trajalo,vem pa da bo ful luštno.
Mislim da ljudje ki pričakujejo da jih vnuki obiskujejo ,niso pa gradili pristnih družinskih odnosov nimajo kaj pričakovati.
Objemamo se ko se vidimo in se veselimo drug drugega. Zelo sem hvaležen vnukoma,da se imamo tako lepo.Najlepše pa se mi dogodi,ko me zvečer vnuk pokliče in se mi zahvali za prelep dan tudi sedaj brez morja .Želim vam deliti to mojo prečudovito življjensko zgodbo.Seveda je bilo gdaj naporno .Ampak ko te vnuka objameta in poljubita pa da si želita še veliko lepih let z nama,se mi srce toi od veselja.