Lekcija, ki me je je naučil sin

Foto: Shutterstock

Ljudje z otroki tolikokrat rečejo, kako hvaležni so svojim otrokom, ker so jih toliko naučili. Vsakič, ko to slišim, se vprašam: Okej, ampak kaj? Kaj so te naučili tvoji otroci? Prosim, povej mi! Pa ne zdaj z nekimi frazami v oblakih, kot so »potrpežljivosti«, »neskončne ljubezni« in »odprtosti«.

Lahko vam povem, česa je mene naučil moj sin.

Takole je šlo: vsak dan je prišel iz šole in me praviloma našel v kuhinji, med lonci. Vsak dan me je vprašal: »Kaj bo danes za kosilo?«

Mislim, da vse mame prav ‘obožujemo’ to vprašanje. Podobno kot moja mama pred menoj sem tudi jaz ob tem vedno znova znorela. Oh, saj je šlo za cel spekter odzivov. Če je dobil sarkastičen odgovor »hrana«, jo je še kar srečno odnesel.

Modrost devetletnika

Enkrat me je na sprehodu, ko sem bila dobre volje in razpoložena, vprašal: »Mami, pa zakaj te vedno tako razjezi, če te vprašam, kaj bo za kosilo?«

Že to so bonus točke za devetletnega fanta! Da temo, ki ga žuli, načne v mirnem času, ko ni stresa ali motečih dejavnikov in je mogoče problemu priti do dna. Roko na srce je njegov oče potreboval dosti dlje, da je prišel do tega spoznanja …

Razložila sem mu, da me motita dva vidika tega vprašanja. Prvi moteči vidik je, da lahko vendar sam pride do štedilnika, odpre oči in pogleda, kaj je v loncu/loncih. In bo sam videl. Marsikdaj se da ugotoviti, kaj bo za kosilo, že po vonju, če smo čisto iskreni! Zakaj torej mamo, ki je v naglici, spraševati neumnosti, na katere lahko odgovor ugotoviš sam?

Drugi, še bolj smotan vidik tega vprašanja pa je, da neredko ob odgovoru zaviha nos ali celo zatuli proti stropu kot kak ranjen volk. Pojasnila sem mu, da mi tovrstno neodobravanje tega, kar bom postavila na mizo, pobere vso voljo, da bi jed dokončala, kaj šele postregla. In pa, da sem pred kosilom običajno lačna in posledično razdražljiva, kar moje odzive naredi samo še bolj zasoljene.

Sin je malo pomolčal in premlel, kar sem mu povedala. In me nato vprašal najbolj logično sledeče vprašanje (ki pa meni sami niti slučajno ne bi padlo na pamet): »Kdaj pa bi ti potem bilo v redu, da bi te vprašal, kaj bo za kosilo?«

»En večer prej, ko se stisnem k tebi pred spanjem,« sem izstrelila. »Takrat lahko na to tudi še vplivaš z idejami, ker lahko še kaj takega vzamem iz skrinje ali pa zjutraj skočim v trgovino.«

Sin je rekel: »Prav.« In sprehod sva nadaljevala ob drugih temah.

Nova rutina, ki nama je v veselje

Do večera sem na to že povsem pozabila. Ampak veste, kaj? On pa ni!

Od tistega dne me vsak večer, če sem le doma in jih spremim spat, vpraša, kaj bo jutri za kosilo.

Kar nama obema koristi. On svojo frustracijo nad kosilom, ki mu ne bo všeč, iztarna in odžaluje že pol dneva prej in mnogo bolj resignirano sprejme tudi kak segedin ali bučke. Meni pa je dobrodošel opomnik, če za kosilo naslednjega dne še nimam ideje. Včasih celo skupaj možgančkava možne jedi na podlagi tega, kaj imamo v skrinji ali v hladilniku za pojesti.

In vsa družina je srečnejša, ker mnogo redkeje šele ob uri za kosilo v vodo mečem testenine in odpiram kozarce kupljene omake.

Lucija Čakš je tudi avtorica dveh odličnih mladinskih romanov Potem pa Svizci zavijejo … in Potem pa Svizci nasankajo … 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Še nikoli nisem vprašal žene,kaj je za kosilo.Kar bo dala na mizo bo in to je to.Vse kar naredi je odlično,dobro in zahvale vredno.Če pa ona ne more, skuham jaz,kar je bolj redko,pa me še enkrat ni pokritizirala. Ne smemo jemati tega,da ti nekdo naredi za jest,kot samoumevno.Naj nekdo probal kuhat 40 ali več let kakim pič…am izbirčnim.Sploh pa je že samo delo,uff,da se ti zrola…

  2. Pri nas se je otrokom vedno odgovorilo kaj BO za kosilo. Če je kdo hotel vedeti v naprej kaj mu bo “bljak”, je izvedel. To ga ni odrešilo niti grižljaja. Ko smo sedli za mizo, se je pojedlo. Kdor je vihtel kuhalnico je odločal kaj se bo jedlo. Bilo pa je nekaj trikov, da so vedno vsi vse pojedli. Namreč vsak izmed otrok je šel čez fazo, “bljak”, “fuj”, “zanič”, “ne bom jedel”, “nisem lačna” …

    1) otroke se je pred kosilom malo zgonilo; recimo smo peli pesnico, kar hitro zlačni. S kosilom se je malo zavlačevalo, če je bila možnost. Ko je prvi rekel da je lačen, smo se šli najbolj zabavno igrico, da so pozabili na lakoto in potem, ko je zakrulilo, se jim je “dovolilo” pojest kosilo. Vse je šlo.
    2) Starši moramo poskrbeti, da otrokom damo malo na krožnik, dovolj malo, da se jim zdi obvladljivo in bodo vse pojedli, pa še več. Njabolj zabavno jim bo vzeti ponovno in tekmovati v tem, kdo bo vzel večkrat. Mame se morajo vzdržati “nametati na talarje s kelo”, da bi potem odnesle prazen lonec in pospravile, preden sedejo za mizo. Ni problema, če je pisker na mizi in kuhla noter in si vzame po malem. Pa še bolj se je treba vzdržati “vse razmetati na talarje, da ne ostaja”, tisto “kdo bo še tole žlico, da se ne bo pomikalo” … kot prvo se naučiti PRAV skuhati!! Prav je ponavadi en krompir manj, kot se zdi ustrezno. Ko vidijo otroci, da zmanjkuje v loncu, se bodo grebli. Ko vidijo gomile jedi v loncu, se bodo branili. In kupili smo največje krožnike, da je zajemalka jedi na njem izgledala kot v kaki “high-level” restavraciji … vse pijedeno. Dajete drugič isto količino na mali krožniček in bo upor, da je preveč … tole pač deluje!
    3) Na jadikovanje kako ni dobro, sem se obrnil k tečnemu in mu povedal, požugal, da ga razumem, da je zanič, da je bljek in da bo kmalu bruhal. Zdaj pa pojej! Jaz tudi moram – vidiš? Ko bova pa jutri midva kuhala, bova pa ostalim pokazala kako se kuha, prav? Ja, prav! Vse se je pojedlo. Drug dan: greva kuhat? Eh, ne, kar naj mami. In je bila tišina.

    Na hitro spisano, naj si vsaj ustvari svoj assortima veščine. Ampak naši so vse jedli, tudi v vrtcu in šoli. Do te mere, da je bila na roditeljskih omenjeno. Aha:

    4) vsak je si lahko izbral ENO hrano, ki jo NE bo jedel. Izbor je lahko poljubno spreminjal – za naslednjič. Ne ješ grenkega radiča? OK, torej zdaj ješ zeleno solato s česnom in v krompirjevi solati ne brskaš ven čebule. Preprosto. Samo ne odreagirat na otrokove poizkuse, da ne bi jedel.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja