Sprememba ustave glede financiranje osnovnih šol kot ideološki trojanski konj.
Potem ko je prejšnji teden skupina levih poslancev sprožila postopek za spremembo ustave v delu, ki govori o načinu financiranja osnovnega šolstva, je v teh dneh mogoče prebrati komentarje, ki nam približajo idejno ozadje takšnega početja. Za navidezno skrbjo za ohranitev javnega šolstva se skriva težnja po monopolnem obvladovanju šolskega prostora kot poligona preživelega kulturnega boja.
Osnovnošolski ravnatelj Dušan Merc je decembrsko odločitev ustavnih sodnikov, ki zahteva razveljavitev sedaj diskriminatorne zakonodaje o različnem financiranju javno veljavnih programov, iz debate o konfliktu med javno in zasebno šolo raje usmeril na polje kakovosti.
»Zasebno da ali ne ni vprašanje. Vprašanje je kvaliteta. Javne šole, ki jih že dvajset let vodi v resnici sindikat, so zato v kadrovskem in organizacijskem razsulu,« je povedal in ob tem s prstom pokazal tudi na politične odločevalce.
Nič manj prizanesljiv ni bil do omenjene pobude za omejevanje zasebnega šolstva: »Zanje je osnovna šola pač politična dekla … Ker je stanje takšno, in mnogi ga prepoznavajo, se zasebnih šol bojijo. V njih sindikati in populistični politiki najbrž ne bodo mogli tako neusmiljeno vladati zoper pedagogiko.«
Za navidezno skrbjo za ohranitev javnega šolstva se skriva težnja po monopolnem obvladovanju šolskega prostora kot poligona preživelega kulturnega boja.
Kako se pri nas nekateri politiki v boju za oblast poslužujejo ideoloških prijemov, je v svoji kolumni razložil tudi ekonomist Janez Šušteršič. Kdor hoče razumeti politične izjave o posebnem poslanstvu javnega šolstva, naj si za začetek zgolj pogleda številke.
V Sloveniji obstajajo vsega 3 zasebne osnovne šole, v katere je vpisanih le 0,5 % vseh šoloobveznih otrok. V letu 2012 so te po mnenju nekaterih strah zbujajoče šole zaposlovale 0,007 % vseh zaposlenih v osnovem šolstvu (učiteljev, svetovalcev, vodstvenih delavcev), iz državnega proračuna – v katerega vplačujejo tudi ti zaposleni in starši otrok, ki obiskujejo te šole – pa so prejele 0,44 % vseh sredstev, ki jih država namenja za izvajanje OŠ-programov.
Ustavo, o kateri tako radi govorimo, da se jo spreminja s tresočo roko, naj bi sedaj spreminjali zaradi tega zanemarljivega deleža zasebnega osnovenga šolstva v celotnem sistemu? Kolumnist ponudi logičen odgovor, da »denar očitno ni glavna težava«. S spoštovanjem ustavne odločbe bi se namreč za manjkajočih 15 % denarja za zasebne šole namenilo zgolj dodatnih 0,0005 % sredstev iz državne malhe za izvajanje OŠ-programov.
Če za omejevanje zasebne pobude ni razumskih razlogov, morajo obstajati iracionalni. Ko pomislimo, da je kakšna od zasebnih osnovnih šol tudi katoliška, postanejo stvari bolj razvidne. Do izraza pride skozi več generacij Slovencev privzgojeno sovraštvo do vsega Cerkvenega, zlasti ko gre za področje šolstva in pojavljanja v javnosti. Vročica debate med javnim in zasebnim se zdi v primerjavi s tem argumentom skoraj kot polarna zima.
Če pri finančni korupciji za odkritje storilcev velja pravilo »sledi denarju«, bi za kulturni boj na političnem parketu lahko rekli »sledi ideologiji«. Avtor proti koncu svoje kolumne lepo razvije misel, da ima boj za kvazi nevtralno šolstvo zgolj en cilj: ohranjanje oblastnih položajev. Tudi če se bije na plečih naših otrok in vzgoje za kritično mišljenje svobodnih državljanov.
