Rane v srcih otrok, ki so jih biološki očetje izbrisali iz svojih življenj

Thumbnail

Stephanie Raeymaekers, ki je bila spočeta s pomočjo anonimnega »darovalca«, kritično spregovori o družbi, ki podpira egoistične starše in laganje otrokom. Sistemu, katerega žrtev je tudi sama, se je uprla.

Belgijsko združenje oglaševalcev je pred kratkim zagnalo medijsko kampanjo v podporo spermalnim bankam. Stephanie Raeymaekers, ki živi v Belgiji in je bila tudi sama spočeta s pomočjo anonimnega darovalca sperme, je bila nad videnim in slišanim zgrožena.

Kot aktivna zagovornica otrok, ki ne poznajo identitete svojih očetov je za spletni portal MercatorNet spregovorila o zablodah skomercializirane družbe, ki otroke spreminja v prodajno blago.

Kdo je njen resnični oče, je izvedela šele pri 25 letih

Sogovornica prihaja iz družine, kjer starša nista mogla imeti otrok. Njena mati je zato privolila v »terapijo«, pri kateri je bila oplojena z inseminacijo. Prejela je spolne celice moškega, ki je bil podoben njenemu možu. »Sem končni izdelek prve uradne belgijske spermalne banke,« pripoveduje Stephanie.

Rodili so se trojčki, Stephanie sta se pridružila še bratec in sestrica. Za resnico so izvedeli šele, ko so bili stari 25 let. Vendar ne od staršev, ampak od njihove tete, ki je skrivnost zaupala bratovemu dekletu, ona pa je ni mogla zadržati zase. »Izkušnja je bila nadrealistična. Tisti dan se je vse spremenilo in obenem vse ostalo enako,« se spominja Stephanie.

Stephanie je po razkritju postalo jasno, zakaj so ona ter njen brat in sestra vse življenje čutili, da se nikakor ne morejo zares povezati z očetom.

»Kot otrok se ne sprašuješ o resničnosti, ki ti jo posredujejo starši. Svojih prednikov nisem nikoli postavljala pod vprašaj.«

Stephanie je po razkritju postalo jasno, zakaj so otroci vse življenje čutili, da se nikakor ne morejo zares povezati z očetom. Vse do tistega dne so živeli v prepričanju, da je z njimi nekaj narobe, da niso dovolj dobri ali dovolj pametni, da bi si zaslužili njegovo ljubezen.

Odnos očeta, ki ga je edinega poznala, je močno zaznamoval samopodobo teh treh otrok, prav tako njihov način vstopanja v odnose. Kljub temu pa je ljubezen Stephanie do očeta ostaja brezpogojna.

V ozadju »darovanja« spolnih celic je cvetoča indrustrija

Pred štirimi leti je Stephanie ustanovila skupino, s katero je želela, da bi posamezniki, ki so bili spočeti s strani anonimnega darovalca, imeli varen prostor za zaupno podelitev svoje osebne zgodbe in izkušenj z drugimi v podobnem položaju.

Kasneje so začeli stvari temeljiteje raziskovati. Kot vplivna skupina si zdaj prizadevajo za ozaveščanje javnosti o vplivih »darovanja« spolnih celic in semenskih bank tako na otroke, starše kot donatorje.

»V ozadju neetičnih ravnanj kot gonilna sila nastopa cvetoča industrija … Že samo s potegom kreditne kartice lahko preko spleta naročite spermo, ki vam jo bodo dostavili na dom.«

»Hinavsko je zatrjevati, da se otrok ne obravnava kot produkte, če se hkrati omogoča popolno komercializacijo njihove dostopnosti in zanika vsako odgovornost do njih,« postavlja Stephanie na laž trditve direktorja enega od belgijskih spermalnih bank, ki oglašuje »spermo vikingov« in javnost prepričuje s slogani, da je delovanje njegovega podjetja namenjeno zgolj osrečevanju ljudi.

Stephanie si prizadeva, da bi imeli otroci pravico vedeti, kdo so njihovi starši. Sama očeta nikoli ni poznala.

Za polno transparentnost podatkov o očetih – »darovalcih«

Stephanie si prizadeva za spremembo zakonodaje, ki bi uvedla nacionalni in mednarodni register očetov – »darovalcev«. »Hočem, da je otrokom omogočeno, da imajo vedno dostop do podatkov, ki jih potrebujejo. Treba jim je dati izbiro, ki je sedaj nimajo.«

Rešitve sedanjega položaja Stephanie pa ne vidi v možnosti, da ima otrok možnost izvedeti identiteto biološkega očeta, ko doseže polnoletnost, kot je to urejeno denimo v Veliki Britaniji.

Hinavsko je zatrjevati, da se otrok ne obravnava kot produkte, če se hkrati omogoča popolno komercializacijo njihove dostopnosti in zanika vsako odgovornost do njih.

Kot pravi, se posameznikova identiteta začne oblikovati z začetkom življenja in ne šele pri 18. letih. Prav tako opozarja, da imajo možnost zahtevati razkritje identitete očeta samo otroci, ki jim starši informacijo, da so bili spočeti s semenom »darovalca«, sploh zaupajo. Brez problema pa starši otroku to prikrijejo.

A problem ni le razkritje identitete, ampak sega veliko globlje. Obstoječi koncept »darovanja« spolnih celic ustvarja konflikt med zahtevami predvidenih staršev, ki si obupno želijo otroka, industrijo, ki na račun tega služi, ter najboljšimi interesi otroka, meni Stephanie.

Tudi proti nadomestnemu materinstvu: potrebno ga je prepovedati in ne regulirati

Enako jasno odklonilno mnenje ima Stephanie tudi o nadomestnem materinstvu. »Lani sem bila na sejmu nadomestnega materinstva v Bruslju. Kupila bi lahko vse: spermo, jajčeca, nadomestne matere, pravnike, izbiro spola … Samo oddati bi morala naročilo in podpisati pogodbo.

Na voljo so bile cene za najem maternice in dostavo otroka. To je posel s popolno dehumanizacijo moralnih vrednot, za katere so se naši predniki tako zelo borili. Nadomestno materinstvo je potrebno prepovedati, ne regulirati ali pospeševati. Gre za najemanje nosečnic, na koncu te trgovine pa so otroci,« je neposredna v kritiki.

Mnogi, spočeti s pomočjo »darovalca«, trpijo v tišini, ker jih nihče ne jemlje resno

Stephanie pripoveduje, da ji je po vseh teh letih še vedno nenavadno, s kako podobnimi vprašanji se srečujejo mnogi ljudje, ki so bili spočeti s pomočjo »darovalca«. Nekateri sicer s tem nimajo težav, drugi so zgolj radovedni o resničnih sorodnikih, a mnogi so zelo prizadeti zaradi dejstva, da so bili ustvarjeni z genetskim materialom osebe, ki je ne poznajo.

»Večina teh trpi v tišini, ker jih nihče ne jemlje resno. Izbris osebe, ki je prispevala k spočetju otroka, še ne pomeni, da otrok te osebe ne pogreša ali da nima temeljne potrebe, da bi jo spoznal.«

»Izbris osebe, ki je prispevala k spočetju otroka, še ne pomeni, da otrok te osebe ne pogreša ali da nima temeljne potrebe, da bi jo spoznal.«

Zgodba se prenaša tudi v naslednji rod …

Danes 37-letna Stephanie je mati dveh otrok. Tudi ona in njen mož sta se dolgo neuspešno trudila zanositi in šla skozi zdravljenje. Vendar nista nikoli pomislila, da bi uporabila spolne celice koga tretjega.

Ko je Stephanie postala mati, je šele spoznala, da dejstvo, da je sama spočeta s pomočjo anonimnega »darovalca«, ne vpliva zgolj nanjo. Vpliva tudi na njena otroka, na njen odnos, družino.

»Tudi moji otroci imajo pravico vedeti, kdo je njegov biološki dedek, tudi on je del njih. Tudi oni morajo imeti pravico dostopa do podatkov. Poleg tega bodo morali moji otroci vedno preverjati, če niso v krvnem sorodstvu s svojimi partnerji.«

Stephanie zaključuje, da se njena otroka (9 in 7) zavedata, s čim se ukvarja njuna mami. Pravi, da jima včasih kakšno stvar bolj težko razloži. Toda v ospredju ostaja hotenje po vzgoji, da se ne sme živeti na račun drugih.

Vir: mercatornet.org, donorkinderen.com

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 4,90 € / mesec