Ukrajinska industrija rojevanja otrok: Ko je človek popolnoma razčlovečen

Vir: Pixabay

Sredi epidemije so svet pretresle fotografije množice dojenčkov, rojenih v ukrajinski industriji nadomestnega materinstva, ki jih starši, ki so jih naročili, zaradi zaprtih meja, niso mogli priti iskat v Ukrajino. Takrat so se marsikomu zasmili ti otroci brez staršev. A resnično ozadje nadomestnega materinstva pogosto ostaja skrito. Njegovo realnost odstira finski dokumentarni film Ukrajinska industrija rojevanja otrok, ki si ga lahko ogledate v arhivu televizije Slovenija.

Ukrajina je postala največji ponudnik storitev nadomestnega materinstva na svetu. Odsotnost zakonodaje omogoča, da tja po otroke prihajajo pari z vseh koncev sveta, ki morajo biti poročeni in imeti dokazila, da otrok niso mogli spočeti po naravni poti.

Otroka ti pari prejmejo po naročilu. Pošljejo spermo očeta, iz kataloga pa si lahko izberejo darovalko jajčeca, kar je še večji posel kot nadomestno materinstvo. Pri tem Azijci izberejo darovalke azijskega videza, Skandinavci skandinavskega … lahko izberejo jajčeca žensk manekenske postave, tistih, ki se ukvarjajo s športom, imajo višjo izobrazbo. Starši lahko izberejo tudi spol otroka, spočetega v epruveti.

Nadomestne matere teh otrok praviloma postanejo ženske v finančni stiski, ki ne uspejo preživeti družine, potrebujejo dodaten denar, si želijo boljšega življenja … Medtem ko par za otroka iz nadomestnega materinstva plača 40.000 (ali več) evrov, nadomestna mati prejme okrog 14.000 evrov.

A le če je vse v redu. V primeru, da med nosečnostjo splavi ali pride do zapletov, je pogosto prepuščena sama sebi, zdravstvenemu sistemu, ki je predvsem v revnejših predelih Ukrajine, iz katerih nadomestne matere pogosto prihajajo, slab. Nekatere nadomestne matere posledično tudi umrejo. Ob zapletih pa te ženske pogosto nimajo nikakršnih pravic. Prav tako lahko sami ostanejo tudi otroci, ki se rodijo nedonošeni, bolni ali do poškodb pride med porodom. Tem se starši včasih tudi odpovedo …

Neplodnih parov bo vse več, zato si ukrajinsko podjetje BioTexCom, ki staršem priskrbi otroke, ki jih nosijo nadomestne matere, obeta, da bi lahko čez desetletje zabeležilo do tisočkratno rast.  

Film nazorno kaže, kako nam je vse manj mar za človekovo dostojanstvo. Otrok je postal pravica in storitev; naročen in plačan po izbiri. Ker (še) niso dovoljene umetne maternice, je nosečnost storitev nadomestne matere, katere revščina je v tej industriji močno izkoriščena. Če je vse v redu, sistem »deluje«. Če se kjerkoli zaplete, gre vse skupaj precej podobno kot v trgovini. Otrok se vrne oz. »ne kupi«, nadomestna mati je prepuščena sama sebi. V resnici nadomestnega materinstva sploh ne moremo imenovati materinstvo – saj je »materi« otrok takoj po rojstvu po pogodbi odvzet.

Bere se kruto, kot zares tudi je. In velja se bati sveta, kjer se ljudje igrajo Boga, so človekove pravice popolnoma poteptane in kjer je človek popolnoma razčlovečen. A takšen svet smo sami ustvarili. In tudi pri nas gremo v smeri Ukrajine.


Preberi še:


Komentarji

  1. Nadomestno materinstvo ne bo izginilo. V državah kot je Ukrajina, to cveti, saj želja/potreba po otroku, po materinstvu, očetovstvu je zelo velika, tudi pritisk družbe, zakaj še nimata otrok, je velik, nekateri ljudje preprosto tega ne zdržijo. Vprašanje je, zakaj si neka 45-letna, 50-letna ženska želi imeti otroka, sama ali z možem. Bolj je revna država, bolj so ženske ranljive, bolj se bodo pustile zapeljati v ta svet, tudi prisiljene so v to, da zaslužijo za svojo družino.
    Da greš preko trupla, da dobiš otroka, je zame grozno in človek nima vsega poštimanega v glavi, ni razčistil sam s sabo.

  2. Vse kot piše BARBARA RAKUN, ter dodajam: na žalost se pri tej problematiki, kot tudi drugih (pornografija!) obnašamo kot se obnašamo do smeti. Radi bi imeli čiste ulice, čisto naravo, čisto državo. Smeti torej izvažamo drugam. V države, ki so revnejše in se ne morejo branit. A njim pa ne privoščimo čiste narave? Kaj bi morali narediti, da bi ustvarili manj smeti? Aha, začeti pri sebi! No, industrija rojevanja otrok je tudi taka posledica zakonodaj, ki tovrstna vedenja potiskajo v odročne kotičke sveta. Tam se še vedno dogajajo, samo na bolj primitiven način in masovno – kjer potem z lahkoto pride do izkoriščanja in še večje bizarnosti. Če še tako zagovarjam, da otrok RABI dva starša različnih polov (in to danes dejansko tudi čutim in mislim, kot starš več otrokom), pa sem mnenja, da smo z zrušitvijo tiste novele zakonika zdaj še tistih deset slovenskih parov poslali v Ukrajino.

    Osebno poznam ženske, ki so že ali pa nameravajo najti moškega “donatorja”, da bodo zanosile. Ena celo ponuja pri notarju overjeno pogodbo, da ga razbremeni odgovornosti, da ne bo razkrit, da ne bo imel dolžnosti. Samo da da seme. Ene želijo donacijo in bodo potem to “same” vnesle, druge želijo hladne, “tehnične” spolne odnose. To se dogaja danes in primere osebno poznam. Nato par, ki ne kore imeti otrok in sta se zmenila, da gre žena sama malo v Dalmacijo poiskat kakega “galeba”.

    Menim, da je treba tem ljudem pomagati na drugačen način, kot pa s stigmatiziranjem in prepovedjo. Voda bo našla pot, samo ne tam, kjer si mi želimo. Kot pri alkoholu, pornografiji, sladkorju, cigaretah … Molim in trkam na les, da sem trajno uspel s tem pri svojem podmladku, ker smo se z vsem že srečali in (kolikor mi je dano bit prepričan) opustili, še preden se je razvilo v kaj trajnejšega. Tako tudi skušam po svojih močeh ozaveščati te ženske, ki jim noro zvoni biološka ura, da s pretirano vnemo v iskanju partnerja, odrivajo prave moške, ki so jim sicer namenjeni.

Komentiranje je onemogočeno.