Mednarodna uspešnica o grozotah nadomestnega materinstva

Foto: Shutterstock

Nadomestno materinstvo vse bolj spominja na dobro založeno trgovino, v kateri premožne stranke najamejo maternico in postanejo starši, ne da bi skrbeli za biološko uro, tegobe nosečnosti in poroda. O tem, kaj vse nadomestno materinstvo prinaša, piše Joanne Ramos v svetovni uspešnici Farma*, ki je pred kratkim izšla tudi v slovenščini.

Knjiga, ki je pri Mladinski knjigi izšla skoraj hkrati z izvirnikom (2019), govori o luksuznem ameriškem posestvu Zlati hrasti, kjer živijo ženske, ki pričakujejo otroke za bogate stranke – postarane milijarderje, prestare za otroke, neplodne ali istospolne pare, poslovne ženske, ki nimajo časa za nosečnost, in celo manekenke, ki si nočejo pokvariti postave. Večina »gostiteljic« prihaja z družbenega dna, med njimi so Afro- in Latinoameričanke, Vzhodnoevropejke in Filipinke (tudi avtorica romana ima filipinske korenine). Zanje je nadomestno materinstvo izhod iz revščine. Med njimi pa je tudi nekaj »elitnih gostiteljic«, ki so bele, svetlolase, čedne in izobražene, zaradi česar dobijo precej višje plačilo, saj zanje vlada veliko povpraševanje. Nekatere so celo altruistke: parom, ki ne morejo imeti otrok, želijo pomagati do družine.

Navidezna pravljica, ki skriva mračno resničnost

Življenje v Zlatih hrastih je videti čudovito. Devet mesecev brezdelja, zdrave hrane, vodene vadbe za nosečnice in Ona ne šteje, šteje le trebuh, za katerega plačujejo bogataši.vrhunske zdravniške oskrbe. A »gostiteljice« v resnici niso več človeška bitja, ampak le še stroji, ki morajo uspešno donositi dojenčka, kar farmi prinaša velikanski dobiček. Ženske ne smejo zapuščati posestva (niti zato, da bi obiskale lastne otroke), s svojim telesom ne morejo razpolagati (vsa hrana, zdravila in posegi so pod strogim nadzorom), vsak njihov premik, e-pošta, telefonski klic je nadzorovan.

Pomenljiv je opis prvega ultrazvoka, pri katerem nosečnica leži na postelji, zdravnica pa se z bodočimi »starši« pogovarja po skypu in jim opisuje potek nosečnosti, kot da »gostiteljice« sploh ni zraven. Ona ne šteje, šteje le trebuh, za katerega plačujejo bogataši.

Ženske ne zaslužijo malo, a so plačane po svoji »uspešnosti«. Če pri otroku odkrijejo bolezen, morajo prisilno Če pri otroku odkrijejo bolezen, morajo prisilno opraviti splav, čeprav se s tem ne strinjajo.opraviti splav, čeprav se s tem ne strinjajo. (Ob tem pa seveda izgubijo tudi zaslužek.) Če slučajno dobijo klopa in borelijo, so finančno kaznovane zaradi neprevidnosti. Če pri porodu pride do carskega reza, je plačilo nižje. (Bogataši si želijo, da se otrok rodi vaginalno, kar naj bi bilo bolj zdravo.) In če nosečnica »ogrozi« otroka, izgubi večino plačila, ki naj bi ga prejela ob rojstvu. To se zgodi glavni junakinji, Filipinki Jane, ki brez dovoljenja obišče svojo enoletno hčer, ki jo je morala pustiti doma. Dojenčku v trebuhu to seveda ne škodi, a ker je prekršila pogodbo, ostane brez denarja.

Joanne Ramos s Farmo ne moralizira in ni pretirano sentimentalna. Preprosto opisuje realnost izkoriščevalskega kapitalizma, v katerem je na prodaj vse. Ženska je stroj za rojevanje, otrok pa predmet pogodbe.

Slovenci romajo v Ukrajino, zlorab vse več

V Sloveniji, kjer nadomestno materinstvo ni dovoljeno, se vse več parov odloča za Ukrajino, kjer lahko za nekaj deset tisoč evrov »najamejo« Ukrajinko, da jim donosi otroka. Povpraševanje po nadomestnem materinstvu je v Nadomestno materinstvo postaja bolj dobičkonosno od prostitucije.Ukrajini v zadnjih dveh letih naraslo za 1000 %, dekleta in ženske pa se za takšno »službo« odločajo zaradi revščine in želje po boljšem življenju. V številnih ukrajinskih klinikah, kjer izvajajo nadomestno materinstvo, prihaja do obratnih zlorab, kot so opisane v Farmi: nosečnice niso deležne kakovostne zdravniške oskrbe, klinike nad njimi izvajajo pritisk ali pa jim na koncu ne izplačajo celotnega honorarja.

Poleg nekaterih evropskih in ameriških zveznih držav nadomestno materinstvo cveti tudi v Aziji, trenutno je v razcvetu v Kambodži. V teh državah nadomestne matere postajajo žrtve trgovine z ljudmi, saj je nadomestno materinstvo bolj dobičkonosno od prostitucije.

Kaj pa neplačano nadomestno materinstvo?

Ob izidu Farme so se oglasili zagovorniki neplačanega nadomestnega materinstva. Po njihovem bi morali prepovedati trgovanje z nosečnostjo, dovoliti pa medsebojno pomoč: da npr. prijateljica ali sorodnica para brezplačno donosi otroka in mu s tem pomaga do družine.

Sliši se lepo in altruistično. A kot nakazuje Joanne Ramos, se tudi tu vrsti množica potencialnih težav in zlorab. Kaj, če se mati med nosečnostjo na otroka tako naveže, da ga ne more izročiti?Kaj, če pri otroku odkrijejo zdravstvene težave in si ena stran želi splav, druga pa ne? Kaj, če nadomestna mati z neodgovornim obnašanjem (npr. uživanjem alkohola, drog, prepovedanih zdravil, adrenalinskimi športi) povzroči poškodbo otroka? Kaj, če strani nista soglasni glede določenih invazivnih postopkov? Kaj, če nadomestna mati med nosečnostjo zboli za nevarno boleznijo, ki zahteva takojšnje in agresivno zdravljenje (npr. rak)? Kdo ima prednost, mama ali otrok? In nenazadnje: kaj, če se mati med nosečnostjo na otroka tako naveže, da ga ne more izročiti? Gre za ugrabitev?

Nekatere stvari enostavno ne smejo biti dovoljene. Prodajanje otrok, posojanje maternice in rojevanje kot služba vsekakor spadajo mednje.

* Joanne Ramos (2019). Farma. Ljubljana: Mladinska knjiga. Prevod: Alenka Moder Saje.