Bojan in Sandra Vereš: “Najin trenutni izziv je, kako bova ohranila odnos z otroki, da bodo tudi kasneje radi prihajali domov” (2. del)

Foto: Mojca Belcl Magdič

Bojan in Sandra Vereš sta zakonca iz Prekmurja, ki smo ju spoznali že preteklo nedeljo, ko sta z nami podelila svojo zgodbo o tem, kako sta se spoznala in si ustvarila družino, ko sta bila še študenta.

V tokratnem drugem delu intervjuja z nami spregovorita o vzgoji treh najstnikov, o izzivih, s katerimi se soočata pri učiteljskem poklicu ter o njunem delu za zakonce in mlade pare, ki se odločajo za skupno življenje. Bojan in Sandra sta v svojih odgovorih iskrena, realna, a hkrati polna upanja.

Prvi del intervjuja smo zaključili z zgodbo o rojstvu vajinega četrtega otroka. Kaj vas danes kot družino še posebej povezuje?

Sandra: Ko smo skupaj, radi kaj zapojemo. (Tudi med snemanjem tega intervjuja smo lahko iz sob slišali večglasno petje, op. avt.). Otroci se prav tako radi ukvarjajo z atletiko, vendar nimava posebne želje, da bi postali vrhunski športniki. Bolj nama je pomembno to, da imajo radi naravo in da se gibljejo.

Bojan: Želel bi si, da bi ohranili ta odnos do narave in do športa, ki sem ga sam pridobil pri skavtih, ter ga ponesli naprej v življenje. Da bi razumeli, da tudi ob slabem vremenu lahko greš na sprehod ali na tek. Zelo mi je pomembno, da ne preživiš vsega časa notri in da ne postaneš “zaseden”.

Veliko bolj si želim, da bi otroci živeli normalno življenje, razvili delovne navade in da bi šport jemali kot del življenja.

Nikakor pa si ne želim, da bi najini otroci postali vrhunski športniki. Na profesionalni šport gledam kot na sodobno obliko gladiatorstva. Uspeh doseže izjemno majhen odstotek športnikov, ki lahko potem od tega tudi živi. V Sloveniji so to morda le nogometaši, vsi ostali pa težko. Veliko bolj si želim, da bi živeli normalno življenje, da bi razvili delovne navade in da bi šport jemali kot del življenja.

Sandra: V tem času se je spremenil način življenja. Ko sem odraščala, smo imeli njive in kmetije, zato je bilo gibanje nekaj naravnega. Sedaj pa tega ni. Razen poleti, ko zunaj kosimo – namenoma nismo kupili robotske kosilnice, da se še kdo malo pretegne. (smeh) Med nujna opravila zunaj sodita tudi delo na vrtu in priprava drv, sicer pa sodobno življenje ne sili več, da bi se zunaj gibali.

Ob športu se otroci tudi družijo, čeprav zdaj, ko so že najstniki, ni več tako preprosto, kot je bilo nekoč, ko so bili še manjši. Zdaj jih je treba včasih prav spomniti in “prisiliti”, da se odpravijo na trening. Oni bi seveda raje ostali doma – na telefonih. (smeh)

Kateri pa je trenutno vajin največji vzgojni izziv?

Če vidim, da kateri od otrok pretirava, enostavno izklopim mobilne podatke.

Sandra: Ravno telefoni. Starši to težje dojemamo, a “družabno življenje” otrok se danes odvija na družbenih omrežjih. Kar je bilo nekoč igrišče, so zdaj ekrani.

Bojan: To je nenehen boj. Čeprav se z otroki veliko pogovarjava in jim skušava razložiti stvari na razumen način, se zdi, da smo vedno na nasprotnih bregovih.

Sandra: Glede na to, da sva oba učitelja in spremljava sodobne strokovne smernice o uporabi digitalnih naprav, sva dolgo vztrajala pri tem, da otroci nimajo telefonov. Dobili so jih šele pri dvanajstih letih – in še takrat so bili zadnji v razredu. Če bi lahko, bi ta čas brez telefonov podaljšala vsaj do konca devetega razreda.

Po drugi strani pa se vedno znova sprašuješ, kaj je prav. V določenem trenutku moraš sprejeti odločitev. Pri nas je bilo tako, da mi je otrok povedal: “Mama, z menoj se nihče več ne pogovarja. Sošolci se o vsem dogovarjajo prek SnapChata, oni vse vedo, jaz pa sploh ne vem, o kom govorijo. Jaz sem ‘čuden.'” Takrat se res vprašaš – ali ravnam prav?

Bojan: Z nakupom telefona pa sva jim tudi postavila omejitve. Med njimi tudi take, da nekaterih aplikacij, kot je TikTok, sploh nimajo, mlajši pa lahko uporabljajo SnapChat le omejen čas. Če prekoračijo dogovorjeni čas, sledi sankcija – in tega se dobro zavedajo.

Vsi telefoni so registrirani na moje ime, zato lahko, če vidim, da kdo pretirava, enostavno izklopim mobilne podatke. Tudi najstarejšemu, pa četudi je star že 18 let.

Sandra: Najstarejši ima seveda več svobode, a vseeno vztrajava pri tem, da dokler otroci živijo doma, sva midva tista, ki postavljava meje. Dokler skrbiva zanje in so od naju odvisni, je to najina odgovornost. Vidiva namreč, da tudi pri 18 letih še niso dovolj zreli – hitro jih lahko zanese, da na telefonu preživijo tudi po pet ur na dan.

Bojan: Čeprav telesno in čustveno odraščajo, pa vseeno ne premorejo toliko samokontrole.

Sandra: Zavedajo se, kaj je prav – o tem se veliko pogovarjamo – a kljub temu pogosto izgubijo občutek za čas. Ko pa so dan ali dva brez mobilnih podatkov, hitro ugotovijo, da se da povsem normalno preživeti tudi brez telefona in da se v svetu dogaja še veliko več kot le na zaslonu.

Bojan: Takrat se tudi nenadoma pojavijo v dnevni sobi, da sploh vidijo, kdo vse je doma. (smeh)

Je težko najti ravnovesje med “ne preveč strog” in “ne preveč popustljiv” starš?

Zdaj, ko so vsi trije najstniki, sva veliko bolj obremenjena z njimi, kot sva bila, ko so bili še majhni.

Sandra: To je nenehno iskanje prave poti: slediti svojim občutkom, svoji presoji in se potem pravilno odločiti. Včasih ga tudi polomiš in to moraš sprejeti. Ko so bili otroci mlajši, teh težav ni bilo – kar si rekel, je veljalo, brez ugovorov. Zgodba je bila zaključena. Pri najstnikih pa je drugače. Najprej naletiš na upor, morda celo zamero, nato jim moraš razložiti, zakaj si sprejel določeno odločitev, in obenem pričakovati, da ti bodo vrnili s kakšnim “beden si”. Vse to moraš znati predelati.

Bojan: To nama vsak dan vzame ogromno energije. Zdaj, ko so vsi trije najstniki, sva veliko bolj obremenjena z njimi, kot sva bila, ko so bili še majhni. So v svetu, ki ga ne moreva popolnoma nadzorovati, a kljub temu morava bdeti nad njimi. In to ni enostavno.

Sandra: Oba sva v učiteljskem poklicu; tam imaš avtoriteto in potem tudi doma pričakuješ, da te bodo poslušali. Vendar pogosto ni tako. Če si preveč strog, se ti to lahko vrne kot bumerang: otroci ti več ne povedo vsega, ker se naučijo, da tako veliko bolje pridejo skozi. Sproti se učiva, kako z njimi ohranjati stik. Nočeva, da bi jih “izgubila” zaradi tega, ker bil bila do njih preveč popustljiva ali preveč stroga.

Bojan: Sam poučujem v nižjih razredih osnovne šole in delam z mlajšimi otroki, medtem ko Sandra poučuje na predmetni stopnji, kjer je več ugovarjanja. Zato me pogosto spomni, da najini otroci niso več “tretji razred” in da moram z njimi govoriti drugače. Pri vzgoji sem sam nekoliko strožji, in potem, ko sva s Sandro na samem, se o tem pogovarjava. Skušava uskladiti najine poglede in najti neko ravnotežje. Marsikateri najin sprehod se vrti okoli te debate.

Najin trenutni izziv je, kako bova ohranila odnos z otroki, da bodo tudi kasneje radi prihajali domov.

Sandra: Prej sva se med sprehodi veliko več pogovarjala o naju, sedaj pa je najin trenutni izziv, kako bova ohranila odnos z otroki, da bodo tudi kasneje radi prihajali domov. Ne želiva biti njihova prijatelja, oni sami si morajo poiskati svoje prijatelje. Tudi sama živim pri svojih starših, pa nisem mamina prijateljica. Nobena od naju nima te potrebe. In čeprav vem, da me bo “bolelo”, ko ne bom več tista, ki ve vse, in ko ne bom več najpomembnejša oseba v njihovem življenju, se zavedam, da je prav, da otroci razvijejo svoje življenje.

Bojan: Tudi midva, kot najstnika ali najstniški par, nisva svojih staršev “obremenjevala” z najinimi težavami. Sam sem povedal toliko, kolikor sem menil, da je potrebno. In to ne zato, ker svojih staršev ne bi imel rad, ampak ker sem želel svoj del težav rešiti sam. Tudi najini otroci se morajo naučiti, kako svoje stiske in probleme reševati samostojno. Kot oče sem eno generacijo pred njimi in nisem prepričan, da bi bil moj nasvet vedno najboljši. Vsekakor pa želim, da vedo, da se lahko vedno zatečejo k nama, če bodo kdaj v stiski.

Sandra: Moj cilj je, da se bodo radi vračali domov in da se bodo kot odrasli med seboj dobro razumeli. Ne mislim, da bi morali biti najboljši prijatelji, ampak želim, da bodo vsakokrat veseli, ko se bodo ponovno srečali.

Kaj vama je še v tem trenutku pomembno?

Sandra: Tudi to, koga si bodo v življenju izbrali. O tem se doma veliko pogovarjamo. Imeli smo že različne izkušnje in tudi videli trpljenje svojih otrok. Želiva, da ne pozabijo, kako pomembne so skupne vrednote. Zato tudi molimo. To mi je svetovala že moja babica, ki je bila zelo verna – da naj molim za bodočega moža. In sem.

Bojan: Jaz pa nisem.

Sandra: Jaz sem molila toliko, da sem molila za oba. (smeh)

Se pravi, je to del vaše družinske molitve?

Sandra: Da. Če mladi sami med večerno molitvijo tega ne povedo na glas, pa to izgovori eden od naju. Nekje ti bodoči fantje in dekleta so, in zakaj jih ne bi nekega dne spoznali?!

Bojan: Seveda pa nisva midva, ki bi določala, kateri je pravi in kateri ne. To je njihova izbira.

Oba sta tudi učitelja. Kako je biti učitelj v današnjem času?

Danes se soočamo z mladimi učitelji, ki, ko končajo fakulteto in stopijo v razred, kar zmrznejo.

Sandra: V tem času je biti učitelj zelo težko in zelo naporno. Na poti v službo mi tolikokrat pride na misel, da bi raje nekje zlagala stvari na police ali počela karkoli drugega. Ampak še vseeno sem rada učiteljica, rada sem v razredu. Obenem nama tudi zelo koristi najin delovnik; to, da sva čez vikende prosta in da imamo šolske počitnice. Takrat sva lahko več tednov skupaj z družino. Če bi nam to vzeli, sem prepričana, da bi še več učiteljev zapustilo ta poklic.

Bojan: Biti danes moški in učitelj, pomeni, da si že skoraj “car”. (smeh) Poklic je pretežno prepleten z ženskami, in ko otroci vidijo učitelja s kitaro, so v hipu čisto iz sebe. Pri mojem delu so mi zelo prav prišle izkušnje, ki sem jih pridobil v času skavtstva, vodenja oratorijev in podobno.

Kot učitelj sem tudi strog. Če se začne “cirkus”, preprosto vprašam: “Kdo tukaj povzroča težave? Komu moram zdaj razložiti, kaj je treba početi v šoli?” In težava je rešena – brez pregovarjanja. Ne bom te “pol leta” prosil, da pobereš tiste papirčke, ki si jih razmetal po tleh.

Sandra: Danes se soočamo z mladimi učitelji, ki, ko končajo fakulteto in stopijo v razred, kar zmrznejo. Otrok se bojijo, ne upajo jim postaviti meja, ne upajo se z njimi skregati. Ne znajo uvesti reda, in tako hitro nastane kaos.

Veliko bolje je biti kot učitelj nekoliko preveč strog, kot pa preblag. Otrok se preprosto ne smeš bati. Kot je že Bojan omenil, sva te izkušnje pridobila tudi skozi vodenje oratorijev v župniji. Če si strog, še ne pomeni, da otroka nimaš rad ali da mu želiš škodovati. Če otrok nekaj prekrši, pač prekrši.

Kako pa je delati z večjimi otroki v šoli?

Ko sem se odločila za ta poklic, mi je bil ta občudovanja vreden, ker ti je učitelj odprl vrata v svet in ti dal širino.

Sandra: Na predmetni stopnji učim matematiko in fiziko, trenutno predvsem otroke v 8. in 9. razredu. To je precej naporno, saj jih v tem obdobju skoraj nič več ne zanima. Poleg tega smo učitelji začeli konkurirati spletnim vsebinam, kjer mladi dobijo informacije, ki so 100-krat bolj zanimive, in jih je na pretek. Gledajo tisto, kar jih res zanima. Danes ni več otroka, ki ne bi imel telefona. Motivirati jih za fiziko je zelo težko – tudi če govorimo o Luni, Marsu ali vesolju, to ni niti približno tako zanimivo kot tisto, kar vidijo na spletu.

Še vedno sem rada učiteljica, ampak ko sem se za ta poklic odločila, mi je ta bil občudovanja vreden, ker ti je učitelj odprl vrata v svet in ti dal širino. Mi pa učencem te širine ne moremo dati, ker tega tako ne dojemajo.

Soočeni smo tudi s tem, da se srečujemo z njihovimi nerealnimi pričakovanji: učenci bi radi imeli same lepe ocene, a zanje se ne bi potrudili. Vzgojeni so, da jim je vse prinešeno; kar si želijo, to dobijo. In nekako pričakujejo, da bodo lepe ocene dobili z minimalnih trudom.

Včasih se zdi, kot da naše delo nima pravega pomena, in to nas zelo utrudi. Otroci ti ves čas dajejo vedeti, da jih nič ne zanima. Zahtevaš od njih stvari, ki jim niso všeč, vzdrževati moraš red, in potem se zdi, kot da si njihov nasprotnik. V resnici pa si želimo le, da bi učenci pridobili določeno znanje, ki jim bo pomagalo naprej v življenju.

Poleg tega, da sta učitelja, tudi vodita zakonske skupine. Kako sta se za to odločila?

Bojan: Pobudnica, da sva sploh vstopila v zakonsko skupino, je bila Sandra. V Beltincih se je ustanavljala nova skupina gibanja Družina in življenje, Sandra pa je obljubila, da bova prišla – ne da bi jaz za to sploh vedel. Potrebovala je dober teden, da me je prepričala, da se pridružim. (smeh) Ampak danes lahko rečem, da ne bi imela tako čudovitega odnosa, če se ne bi takrat vključila v to skupino. Za oblikovanje najinega odnosa sta pomembno pripomogla Dani in Vilma, s vsemi vsebinami, ki sta jih ponujala zakoncem. Po enem letu sva že prejela povabilo, da postaneva voditeljski par in začneva voditi novo zakonsko skupino v Dobrovniku. Minilo je že 15 let, ti pari pa so postali naši družinski prijatelji – kar ni običajno. Postali smo prava “zakonska družina”. Morda tudi zato, ker se drug pred drugim nismo pretvarjali in smo si iskreno delili skrbi. Skupaj smo rasli, molili drug za drugega in še danes se zelo radi srečujemo. So tisti prijatelji, s katerimi ne govoriš le o otrocih, šoli, politiki ali o nečem, kar si nazadnje prebral v novicah … Imamo ogromno drugih tem za pogovor.

Sta tudi del ekipe temeljnega vikend seminarja, kjer nagovarjata množice parov. Kaj ugotavljata, kaj pare najbolj nagovarja?

Doživiš tudi, da se pari skregajo, da se zjočejo, pa tudi, da si po več letih izkažejo ljubezen.

Bojan: Predvsem to, da imajo tudi oni enake probleme, kot jih imava midva. (smeh)

Sandra: Mislim, da pare nagovarja celoten “paket”, ki ga dobijo na tem seminarju. Že to, da si par vzame čas zase in ga preživi skupaj, je zelo pomembno. Poleg tega pa tukaj slišijo marsikaj, kar jih lahko nagovori: morda izkušnja nekoga, ki je šel skozi nekaj podobnega ali pa se sooča s podobnimi težavami. Ker, če greš s svojim zakoncem nekam na oddih, recimo v hotel, kaj počneš? Malo gledaš TV, vsak je na svojem telefonu, morda gresta na sprehod, se kopata, kaj pojesta ali popijeta … Na seminarju pa dobiš vse to in namesto časa za ekrani se dejansko posvetiš pogovorom, ki zadevajo vajin odnos.

Bojan: Tam imaš res veliko časa za pogovor. Tak ambient ti da tudi pogum, da poveš stvari, kar si svojemu zakoncu že dolgo želel povedati, pa prej nisi imel poguma.

Sandra: Doživiš tudi, da se pari skregajo, da se zjočejo, pa tudi, da si po več letih izkažejo ljubezen. Opažava, da se jih nikoli ne dotakne samo ena tema. Vsakega se dotakne nekaj drugega. Nekateri se znova zaljubijo, drugi pa začutijo, da v njihovem odnosu še vedno obstaja veliko upanja.

Po svoje je veliko dobrega materiala tudi na spletu, recimo tudi vaš portal iskreni.net ponuja številne vsebine, je pa vseeno drugače, če neko vsebino sliši ali prebere samo eden od zakoncev ali pa jo doživita oba skupaj.

Če se vrnem k vajinemu poklicu in temu, da sta veliko časa med mladimi: kje vidita, da bi jih kot družba morali najbolj podpreti?

Nikoli ne bo mogoče ustvariti družine ali dobiti otroka preko spleta.

Sandra: Če samo pogledam po naših šolah, otroci veliko časa preživijo na pametnih telefonih in ne razvijajo več teh odnosnih, socialnih kompetenc. Zaradi tega bodo nekoč težko razvili nek globlji pogovor. Pri meni je bilo slednje najpomembnejše, zato sem se tudi odločila za Bojana – preko pogovora sva znala iti na globoko. Če pa odnos ostaja samo na površju, se ga hitro naveličaš. Mislim, da je tega zavedanja premalo, da moramo na odnosu delati vsak dan. In kar zadeva razvoj socialnih kompetenc: nikoli ne bo mogoče ustvariti družine ali dobiti otroka preko spleta.

V domači škofiji sta tudi del ekipe, ki pripravlja pare na zakon. Kakšna je vajina popotnica tem parom? 

Sandra: Predvsem to, da se za odnos moraš truditi. Tako kot se trudiš, ko zidaš hišo ali ko gradiš svojo kariero.

Bojan: In da vztrajaš. Kajti pridejo trenutki, ko ti je težko, ko dvomiš in se sprašuješ, ali si na pravi poti ali si si sploh izbral pravo osebo. Takrat je zelo pomembno, da ne odnehaš.

V naravi je normalna sinusoida – vzponi in padci. To se nenehno dogaja, in na to moraš biti pripravljen.

Sandra: Ne zagovarjava, da moraš z nekom ostati samo zato, ker si poročen, in potem živeti neko mučeništvo ali trpljenje.

Bojan: Odnos je vedno delo obeh. Vsak na svoj način “polni” to skupno posodo.

Sandra: Predstavljajmo si hladilnik, ki je na začetku poln, a se sčasoma, če ga ne polniš, prazni. A boš zato kupil nov hladilnik? Vemo, da v nobenem zakonu niso samo “rožice”, noben odnos ni kot iz “kataloga”. To preprosto ne obstaja. Kot fizik in naravoslovec vem, da je v naravi normalna sinusoida – vzponi in padci. To se nenehno dogaja, in na to moraš biti pripravljen. Ko si na vrhuncu in ti je lepo, se je treba toliko napolniti, da preživiš tudi takrat, ko pride kriza. Da dobiš toliko zaupanja, da si upaš priznati: “Glej, sedaj sva nekje spodaj, toda vem, da lahko ponovno prideva na vrh.”

Bojan: Parom omeniva tudi učenje jezikov ljubezni. Vem, da se to sliši izpeto, toda marsikateri prvič sliši, da to, kar je pomembno zanj, ni nujno tudi pomembno za njegovega partnerja.

Sandra: Če dam primer iz najinega življenja: moj jezik ljubezni je jezik uslug. Ko pridem domov iz službe, bi se takoj lotila kosila, domačih nalog, čiščenja in vseh drugih opravkov. Ampak kje je tu prostor za mojega moža? Njegov jezik ljubezni pa je dotik. Se znam po službi ustaviti, ga objeti in mu dati poljub? Ali, še bolje, si znam organizirati čas tako, da bo dovolj prostora tudi za najino spolnost? Če bi čakala na trenutek, ko nimam drugih skrbi in ko nisem utrujena, kdaj bi to bilo? Zdi se mi vredno spoznati jezik ljubezni drug drugega in biti pripravljen prilagoditi svoje načrte, da zakonec začuti, da je zate pomemben.

Bojan: Spomniva pa jih tudi na to, da se trojna vrvica zlahka ne pretrga. Ko je Bog enkrat del našega zakona, smo veliko bolj blagoslovljeni v našem trudu za zakonca. In to je treba izkoristiti.